1950 Gornje Poljane – Mož z murčkom

Ko sem pred leti po Loški dolini nabirala gradivo o lokalni dediščini, so mi kot ostanek neke stare mode večkrat omenjali starce, ki so nosili murčka, ponavadi samo enega, a večjega kot so bili ženski uhani te vrste. Če je moški premogel poleg murčka še zlato kietnco za uro ali celo zlato uro, je veljalo, da je kar premožen. In kot zadnjega, ki je v Loški dolini nosil murčka, so mi omenjali prav moža na tej sliki. Kakšna sreča, da smo našli ravno njega v zapuščini fotografa Franca Trudna iz Podcerkve! Čeprav sem domnevala, da bi utegnil biti on, ga je zanesljivo prepoznala šele gospa Marija Škrbec iz Podgore.

Imenovali so ga Ta spodnji Matična z Zgornjih Poljan, v uradnih knjigah pa je zapisan kot Franc Ravšelj, rojen 1874. Bil je gospodar na domačiji, a ko je umrla prva žena Urša, ki je bila doma iz Grajšovke, je ostal vdovec s tremi ali štirimi otroki. Še enkrat se je oženil na (Dolenjih?) Poljanah z Marijo Mlakar in imel še šest otrok: Milo, Ivano, Ano, Malko, Slaveta in Ludveta. Ko je bila domačija med vojno požgana, je pet Matičnovih živelo v Mihevščevi hiši v Podgori, ko pa so se Mihevščevi vrnili iz internacije, so šli Matičnovi živet k Štefinovim, kjer so imeli sorodnike.

Oče Matična je dočakal starost preko osemdeset let, umrl pa je leta 1957. Ljudje so si ga do danes zapomnili prav zaradi murčka, tudi če ga niso poznali po imenu. V Loški dolini je v petdesetih letih nosil podoben uhan samo še Bloškin oče iz Šmarate.

Ljudje so si zapomnili tudi govorico Matičnovih ljudi, ki se jim je zdela drugačna od njihove, nekako bolj”nobel”. Ohranila pa se je tudi hudomušna zgodba, ki jo je Matičnov oče povedal nekoč ob kozarčku: “Naša mi je rekla, naj kupim kamen za na grob. Pa sem rekel, kar na gmajno pojdi, tam je kamnov vsake sorte kolikor hočeš – pa si izberi!”

Na moža s slike imam tudi sama meglen spomin: bilo mi je največ pet let, ko sem bila s starši na gradbišču bodoče družinske hiše v Markovcu. Po makadamski cesti ob parceli sta prišla starejši moški s palico in sloka ženska v dolgem krilu in predpasniku. Kdo je bila ženska, lahko le ugibam – lahko bi bila Glavaševa mama iz Markovca in mogoče sta šla del poti iz Starega trga skupaj, da je bil krajši čas. Mati, ki je bila tudi sama Poljanka, je z njima spregovorila nekaj besed, meni pa pozneje povedala, da je ta mož Matičnov oče z Gornjih Poljan, takorekoč skoraj sosed, in me vprašala, ali sem videla, da ima v ušesu ringelj. Ker sem bila plašna in sramežljiva, sem izza materinega krila opazila le, da ima mož potlačen klobuk in okoli vratu nekaj rdečkastega, mogoče bombažno ruto, šal ali pa je bil le ovratnik …

* * *

Ničesar nisem vedela o tem, kdaj se je moda nošenja murčkov pojavila in od kod je prišla. Ima morda kaj opraviti z Egiptom in aleksandrinkami ali z amerikanci? Viri pravijo, da je murček zlat uhan v obliki manjšega ali večjega obročka z vdelano glavo zamorčka s turbanom, ki je prevlečena s črnim, rdečim in belim emajlom. Uhani so se med kmečkim prebivalstvom v večji meri razširili šele konec 19. stoletja, najbolj priljubljeni pa so bili prav murčki. Nosili so jih tudi otroci obeh spolov in odrasli možje. Ti so poleg murčkov nosili tudi obroček ali uhan v obliki zvezdice ali polkrogle, kar naj bi jih ščitil pred zlim pogledom, boleznimi ušes in slabovidnostjo. Zato so jih še posebej radi nosili mornarji in ribiči.

Uhan je bil v preteklosti tudi znak za dediča posestva in je prehajal iz roda v rod. Nosili so ga samo moški nasledniki v levem ušesu. Tak primer se je ohranil na fotografiji v Danah.

Po nekaterih virih naj bi bil zamorček ali murček že stoletja poznan na Slovenskem in je bil v 19. stoletju tako priljubljen, da je kot uhan del vrste slovenskih narodnih noš. Posebno razširjen je bil na Krasu, kjer so ga tudi podarjali dekletom za zaroko. Slovenski zlatarji ga nepretrgoma izdelujejo.

Tudi dr. Marija Makarovič navaja navado, da so možje na Notranjskem v 19. in 20. st. nosili zlat uhan, ker so verjeli, da jih varuje glavobola. Sama se spomnim, da so ženske v Podcerkvi še v petdesetih letih 20. st. govorile, da zlati uhani vlečejo bolezen ven in potem glava več ne boli.

Janja Strle je spomnila na še eno razlago, čemu so možje nosili murčka: ko je kateri odhajal od doma v Ameriko, so mu kupili ta uhan za primer, da mu v Ameriki ne bi uspelo. Tedaj je prodal zlatega murčka in si z izkupičkom kupil vozovnico za pot domov. Murček je bil torej dobesedno tudi zlata rezerva.

* * *

In glej čudo: prav ko pišem zgodbo o Matičnovem očetu s Poljan, ki je nosil murčka, mi elektrončki prinesejo še eno podobno staro sliko – prav tak očanec z uhanom, v podobni obleki. Kdo je in kakšna je njegova zgodba?…