Skip to content

1970 Cerknica – Koža in cvirn

27. 11. 2020

Veseli čas prihaja, ko mati zgodaj vstaja …
Ja, prihaja čas kolin. Lep praznik z ogromno dela, ob omembi katerega se nam pocedijo sline in ima v veliki večini primerov za stranski produkt svinjske kože. Zanje še vedno skrbi podjetje Koto, ki je nastalo 19. junija leta 1947 pod imenom Koteks (kože in tekstilije), ki je svoje početje tudi oglaševalo tudi s takimi tablami, kot jo vidite na sliki. Je iz leta 1965, visi na štalnih vratih in je letom primerno obledela. Leta 1954 je bilo registrirano izvozno – uvozno podjetje Tobus, obe podjetji pa sta se združili 28. 12. 1961 v Koteks – Tobus, začetnici imen pa sta dali podjetju zdajšnje ime.

Ko sem se pred mnogimi leti priženil na kmetijo, so me čez dva meseca že čakale prve koline. Meni so bile bolj znane po končnih izdelkih, najraje sem bil v vlogi dvornega preizkuševalca, in nisem poznal vsega dela. Pa so me kmalu vpeljali. Takoj, ko je bil prašič zaklan, smo ga položili v leseno korito, da bi ga obrili. A to se ne more zgoditi brez kolofonije, s katero smo ga dobro natrli. Ta nežni postopek se imenuje palužejne  in je najboljša metoda za odstranjevanje dlak. Vsa britja in depilacije se lahko skrijejo pred njo. Še nikoli nisem slišal, da bi kateri svinji po njeni uporabi ponovno pognale ščetine. Ta čas je morala voda v kotlu že vreti, da pa je bila prava, smo jo morali zakaliti. V krop se je vlila mala količina mrzle vode, da je nehal vreti, in z njim se je prelilo prašiča. Nekje se za grobo odstranjevanje  najprej uporabi kjtna , konec pa je vsepovsod enak. V roke smo dobili  nože in britje se je začelo.

Ko je bila koža čista, jo je mesar odrl in ker so naši predniki od živali znali uporabiti čisto vse, se je kožo zrezalo in iz nje se je z ustreznim deležem mesa naredilo klobase kožarice. Ko sem jo čez par dni  dobil na krožnik in ker sem se šonal ženinih staršev, sem jo sicer zmazal, a z veliko težavo, naslednje čez nekaj dni pa prav tako. Kako sem se oddahnil, ko jih je zmanjkalo. Dokler je bila topla je še šlo, pri hladni pa se je klobasa držala vsega, celo pot od zob do konca požiralnika. Naslednje leto so jih zaradi mojega lažnega apetita, ker jih imam tako rad, nameravali narediti še več. Komaj sem jih ustavil.

Ker niso šle tako v promet kot se je načrtovalo, smo opustili njihovo izdelavo. Takrat se je pri naši hiši začelo svinjske kože prodajati na Koto in se je s kolofonijo depiliralo samo še tisto, kar je ostalo. Takrat je veljalo, da s prodajo kože zaslužiš za klavca. Čez čas pa so nas začeli tam enačiti s Kitajci, saj je postala svinjska obleka neverjetno poceni. Narod se je znašel in tako smo začeli kože prodajati na Hrvaško, takoj čez mejo, za krepko višjo ceno. Svojo kožo smo tako tja nosili poleti, svinjsko pozimi. Tako sva tudi midva z ženo dobila nalogo, da tja peljeva dve hišni svinjski koži. Tast ju je dal v vrečo, midva sva se usedla v avto in že smo se odpeljali. V Žerovnici sva se ustavila na kratek obisk pri njeni sodelavki, kjer sem se takoj usedel na kolm kišto k zidanemu šporgetu, ki je bil ravno v tranziciji med fruštkom in južno, še rahlo topel. Ženo je gospodinja po obveznem zdravstvenem uvodu vprašala kam greva. Ko je odgovorila da peljeva prodat svinjski koži, je mene kot na vzmet vrglo u lft in napotil sem se proti vratom. Ko sta me vprašali kam grem, sem jima odvrnil, da domov po koži.

Vsako stvar je treba pred uporabo preizkusiti in isto velja za kolofonijo. Pred klanjem jo je treba vsaj malo prezračiti. Ko sem bil star okoli petnajst let, smo se v nekako takem času kot je sedaj, ko je hitro noč, dobil trije sosedje pod javno razsvetljavo in se pogovarjali. Takrat ni bilo telefonov kot so danes. Če smo drsali s prstom po telefonu smo to počeli zato, da smo vrteli številčnico. Zato nas mladi s svojim super modernimi telefoni v rokah včasih vprašujoče gledajo, kot da smo z desete galaksije, če jim kdo reče naj zavrtijo telefon in pokličejo tega in tega. Čez čas se nam je pridružil še eden od sosedov, od nas starejši kakih dvajset let. Kaj kmalu smo prišli do neumnosti njegove mladosti in odločitev je padla. Eden je skočil po kolofonijo, drugi pa po cvjrn in rejsndl in smo šli.

Tarčo smo pazljivo izbrali. To je bila hiša v bližini in za katero smo vedeli, da v njej živi tudi starejša ženska. Da je bilo veselje še večje, smo skozi okno videli, da je pri njej na obisku gospa njenih let. Idealno. Na rejsndl smo pod budnim očesom starejšega nadzornika navili košček cvjrna in ga zapičili v okensko krilo. Cvjrn smo odvijali z motka in ko smo prišli do vogala hiše, ki je bila oddaljena vsaj dvajset metrov, smo ga napeli in po njem začeli drgniti s kolofonijo.

Včasih so bila okna dvodelna in nekatera krila so bila sestavljeno iz treh stekel, vmes pa so bile lesene letvice ali pa tudi ne. Vse je bilo razsušeno, kit za držanje stekel v okviru je počil ali odpadel in je bil bolj za okras, zato si lahko predstavljate, kakšno grozo je vlečenje po cvjrnu in s tem povzročene vibracije na oknu povzročilo pri ženskah v tisti sobi. Škatlalo je kot da bi z vrtalnikom za beton vrtal v tisti okvir, saj je les začel škripati in vibrirati, steklo pa je pelo grozljivko po svoje. Prav videli smo ju, kako sta se v grozi zdrznila. Čez nekaj sekund pa še mi. Odprla so se vhodna vrata, skoznje pa je prišel domači sin, ki je točno vedel za kaj se gre. Po zraku je z rokama mahal kot mlin na veter in tako poskušal zatipati cvjrn. Če je vedel kaj je, bo vedel tudi od kod. Cvjrn smo potegnili k sebi in jo v okrilju noči pocvjrnali domov. Petintridesetletnik je premočno zmagal.

Koto nas je obdaril tudi s koledarji, ki so bili v tistih časih zelo pomembni. Na njih so bili napisani prazniki, lune in imena (včasih je bil god pomembnejši kot rojstni dan ), z okorno pisavo pa je bilo dopisano še kdaj se je pripustilo kravo in kdaj je povrgla tele, kdaj se je posejalo pšenico, kdaj je treba kaj narediti ali kam iti … Sedaj si tudi marsikaj zapišemo, nekam pa bi si morali še kam smo to napisali.

1972

1970


Televizijski oglas za Koto.

Slovarček:

  • palužejne: odstranjevanje ščetin s kropom in kolofonijo
  • kjtna: veriga
  • šonal: spoštoval
  • kolm: premog
  • kišta: skrinja za kurivo ob štedilniku
  • fruštk: zajtrk
  • južna: kosilo
  • šporget: štedilnik
  • u lft: v zrak
  • cvjrn: nit, sukanec
  • rejsndl: risalni žebljiček

Viri:

  • Janez Turšič
  • Koto d. o. o.

Kraj: Cerknica
Datum: 1970
Avtor: Koto; Janez Turšič
Zbirka: Janez Turšič
Fotografirano: 19. 11. 2020, Janez Turšič
Oblika: tabla, stenski koledar

6 komentarjev leave one →
  1. Anonimnež permalink
    27. 11. 2020 09:35

    Tudi mi smo kožo nosili prodat v Begunje ali čez mejo v Čabar nazadnje pa na Bloško Polico in je cena res vedno pokrila delo mesarja. Od goveje ali konjske se je pa že dobro zaslužilo.
    Se je pa nehalo ko sem nesel svinsko kožo v vrečki k odkupovalcu in sem za kožo dobil manj kakor sem dal za plastično vrečko ki sem jo plačal pri nakupu riža v Italiji. Tako sem naslednjič kože pustil kar pri njemu pred vrati brez da bi vprašal če kaj dobim zanje.
    ( pa je še vedno pokrilo delo mesarja, ker je bil mesar hišni ha ha..)

    Cviljenje z cvirnom in kolofonijo smo tudi mi prakticirali in je bilo polno prigod.
    Sedaj so pa drugi časi še rejsnedlna ne moreš zapičit v plastično okno.
    Sva šla ta teden z ženo en večer k vnukom z verigo poruštat okoli hiše kakor da so parkli pa ni bilo nič odziva v dnevni sobi tako da je potem moral sin okno skipat da so slišali zvok verige ,da je bilo malo straha. To je ena slaba stran današnjih izolacij pri hišah.

    Liked by 1 person

  2. jozebrence permalink
    27. 11. 2020 12:28

    Če drugega ne, mesarja zvečer pokrije ” koutr “.
    In ja, plastika nam ne bo samo zasvinjala vsega planeta, pač pa tudi uničila naše strašne običaje.
    😉

    Liked by 1 person

  3. alojzmazij permalink
    27. 11. 2020 17:02

    Ko je pri nas ketna pri paluženju v grobem opravila svoje, smo v roke vzeli ostra trikot bukova polena in z njimi praktično do čistega odstranili dlake. Ko je pujs že visel smo z nožem le udarili “fineso”, da je bil žival taka ko dojenčkova ritka. Izkušeni pomagači so nato dobili v roke glavo , noge, ušesa in rep, daje bilo tudi to zrihtano za nadaljnje postopke.

    Liked by 1 person

  4. Daniel permalink
    27. 11. 2020 19:55

    Glede na ilustracijo koledarja in pa kratkega propagandnega filma bi rekel, da je avtor Božo Kos. Karikaturist in ilustrator, ki je med “mladimi” bil poznan po svojih likih Kavboj Pipec in Rdeča pesa. Bila sta osrednji osebi stripa, ki je 32 let redno izhajal v Pionirskem listu, vse od leta 1959. Seveda pa je njegove poteze s svinčnikom ali tušem prepoznati v mnogih ilustracijah in karikaturah, številne v danes že pozabljenem časopisu Pavliha.

    Liked by 3 people

  5. jozebrence permalink
    27. 11. 2020 21:21

    G. Alojz, za polena sem tudi slišal, a tega postopka nisem videl nikoli, zato ga tudi nisem omenil. Slišal sem pa tudi, da na Blokah prašiča najprej zakoljete, nato pa ga za vsak slučaj še obesite.

    Liked by 2 people

  6. jozebrence permalink
    27. 11. 2020 21:26

    G. Daniel, verjetno bo kar držalo za Koto. Za vse drugo našteto pa vem, da je res, od vsega se seveda najbolj spomnim Pese in Pipca. Spomnim pa se tudi njegovih nastopov na TV, ko je risbice risal v živo.

    Liked by 2 people

Odgovorite Daniel Prekinite odgovor

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: