1956 Rakek – Očala Wayfarer

Sončna očala Ray-Ban Wayfarer izdeluje podjetje Ray-Ban že od leta 1956. Na nosilcu klasičnih Wayfarer očal s serijsko številko RB 5121 je Ray-Banov logo.

Wayfaferce je oblikoval Raymond Stegeman leta 1952. Zaposlen je bil v podjetju Bausch&Lomb, ki izdeluje stekla za očala. Bausch&Lomb je bilo tedaj materinsko podjetje Ray-Ban. Izdelovati so jih pričeli v Rochestru, država New York. Največ brezplačne reklame je za očala naredil James Dean, mladinski idol v petdesetih letih. Nosil jih je v filmu Upornik brez razloga. Potem se je s Porschejem zaletel v elektro štango. Kot je napisal moj, žal tudi že pokojni sošolec: »Hiti ne, če ti ni treba, ker hitrost te le za***a.«

Po razcvetu v petdesetih in šestdesetih letih je prodaja upadla. V osemdesetih letih so bili tik pred tem, da proizvodnjo teh očal ukinejo. Rešila jih je pogodba s podjetjem Unique Product Placement. Na podlagi te pogodbe so očala začeli nositi igralci v filmih in televizijskih oddajah. Nosili so jih agentje v filmu The Blus Brothers, Tom Cruise v filmu Tvegani posel in povečal prodajo v ZDA na 360.000 letno, Don Johnson v seriji Miami Vice, kar je dvignilo prodajo na 720.000 komadov v letu in Cybill Shepherd ter Bruce Willis v nanizanki Delo na črno – prodaja se je povečala celo na 1,5 milijona na leto. Z njimi so se kitili Beatlesi, Bob Dylan, Roy Orbison, Michael Jackson, Elvis Costelo, Madonna in še mnogi drugi. Brez nista bila niti John. F. Kennedy in njegova ljubica Marilyn Monroe. Pojavljala so se v besedilih pesmi, npr. The Boys Of Summer Dona Hanleya: »Imaš lase zalizane nazaj in wayfaferce, baby.« Vsled tega se je proizvodnja Wayfarer očal do leta 1989 iz dveh razširila na približno štirideset modelov. Okvirji so dobili nove oblike, leče pa nove odtenke. Ko se je desetletje zaključilo, je družba Bausch&Lomb prodala znamko Ray-Ban za 640 milijonov dolarjev italijanskemu proizvajalcu očal Luxottica.

Taka očala je imela tudi moja teta. Ko sem imela šest let, me je vzela s seboj na morje, da bosta imela njena fanta družbo. To je bila huda dilema. Rada bi šla na morje, strica sem se pa bala. Pa sem šla. Saj me ni nihče nič vprašal. Bratranca sta se bolj malo brigala zame, saj sta bila kar naprej v vodi. Znala sta plavati, jaz pa ne. Stric je bil kdo ve kje, teta pa je spala na plaži in se sončila. Jaz sem sedela poleg in se dolgočasila. Na blazini sem se hotela vsesti malo bolj pokonci. Oprla sem se na roki in pod desno roko je reklo: »Hresk!« Brez gledanja sem vedela, koliko je ura. Ko smo se odpravljali s plaže, je teta našla polomljena očala. Seveda je vprašala, kdo jih je polomil. Kristalno jasno je, da smo bili vsi trije tiho kot miške. Stric je rekel: »Prav ti je, kaj pa ne paziš!« Nisem imela slabe vesti in še danes je nimam, ker me je stric cel teden sekiral.

Očala na sliki sem dobila na posodo za eno sezono. Zunaj je sonce pripekalo, mena me je grela, pot mi je tekel po obrazu kot hlapcu Jerneju in očala so mi kar naprej polzela po nosu navzdol. Ali pa če jih ne bi imela. Klinc, pa taka znamka. Imam raje svoje lenonke za deset evrov.

Viri:

• https://www.allaboutvision.com/sunglasses/ray-ban-wayfarer/history/

Kraj: Rakek
Datum: 1956
Avtor: Miloš Toni
Zbirka: Ivanka Gantar
Fotografirano: 5. 10. 2020