1959 Zenica – Peti rojstni dan

Fotografija je nastala 11. marca 1959 leta v mojem rojstnem mestu Zenica, v takratni SFR Jugoslaviji, sedaj Federaciji Bosne in Hercegovine. Oba z očetom sva na sliki videti srečna in to nazorno kaževa. Po pripovedovanju je to fotografijo ovekovečil edini takratni zeniški fotograf, gospod Tafro. Ob tej priložnosti je prišel k nam domov. Slika je nastala v predsobi našega dvosobnega stanovanja v centru mesta, v takratni ulici Borisa Kidriča.

Iz fotografije je razvidno, da sva oba z očetom svečano oblečena. Jaz imam na sebi povsem novo oblekico, sešito za to priložnost, in z velikim ponosom kažem svojih pet let. Sešila jo je šivilja Iva Klemenčič na tetinem domu v Postojnski ulici v Ljubljani pri Urošu in Ljubici Domicelj. Iva se je učila svoje obrti pri neki takrat priznani mojstrici v Zagrebu, s čimer se je rada pohvalila. Vzorec na oblekici je bil oranžno-bel karo z našitimi okrasnimi belimi trakovi spredaj, na bubi ovratniku in okoli rokavov. Pričesko mi krasi velika bela mašna, oče pa je v beli srajci s kravato. Fotografija je bila res nekaj posebnega, saj je poleg ostalih uspešnih fotografij kar nekaj časa krasila izložbo fotografskega ateljeja Tafro. Spominjam se, da sva jo z očetom vedno pogledala, ko sva skupaj hodila na nedeljske dopoldanske sprehode. Torta je bila naročena in okrašena v mestni slaščičarni, miza pa za ta namen pokrita z debelejšim okrasnim prtom. V ozadju je vidna stena, okrašena z izbranim vzorcem, kar je bilo običajno za petdeseta leta po drugi svetovni vojni.

Daril se več ne spomnim, razen velike mlečne čokolade Galeb, z modrim ovitkom in belim galebom na njem. Ta čokolada je še danes na tržišču.

Poznano mi je, da je moj stric Uroš, prvotno še samski, živel v Ljubljani na Rimski cesti. Z dekretom takratne oblasti se je moral preseliti v eno sobo večstanovanjske hiše na Viču v Postojnski ulici. Kmalu zatem pa je bil kot gradbeni inženir v letu 1951 poslan na delo v Zenico, ker so ga tam potrebovali pri gradnji koksarne v Železarni Zenica. V tem obdobju je tudi spoznal mojo teto Ljubico, očetovo sestro.
Moj oče Drago, po domače Braco, je bil po poklicu strojni tehnik in tudi inovator. Vso delovno dobo je opravil v največji železarni bivše države. Bil je ljubitelj avtomobilov in motorjev, občasno se je udeleževal dirk in relijev. V svoji garaži ob stanovanjskem bloku je neutrudno popravljal avtomobile, ker je imel ustrezen kanal in vsa orodja. Bil je tudi prostovoljni gasilec.

Njegov oče Mato Kalemba, moj ded, je prišel še v času Avstro-Ogrske iz Šlezije v Bosno, kjer se je zaposlil na železnici. Tu je tudi ostal in iz Mateusza je postal Mato.

Vsi povabljenci – sorodniki, prijatelji in sosedje so videti dobre volje. Jaz sedim v očetovem naročju, povsem desno pa ima moja teta Marija, po domače Seka, v naročju mojega bratranca Vlatka, ki je tedaj dopolnil komaj dve leti. Nekoč so bili to povsem drugi, bolj spokojni časi. Vesela družba je  vztrajala do poznih večernih ur.

Slovarček:

• bubi ovratnik: majhen okrogel ovratnik

Viri:

• Ljubica in Uroš Domicelj

Prispevek je napisala: Jasna Kalemba Lavrenčič.

Kraj: Zenica
Datum: 11. 03. 1959
Avtor: fotograf Tafro
Zbirka: Jasna Kalemba Lavrenčič
Skenirano: 3. 1. 2021 (Janez Lavrenčič)
Oblika: dve fotografiji