1953 Kranj – Šolar naj bo

Tako brezskrbno sem poziral blizu stanovanjske hiše, kjer smo stanovali v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Fotografijo je posnel moj oče Marjan na Gorenji Savi (sedaj Savska Loka) v Kranju. Takrat sem poznal predvsem otroško igro in nisem imel prav dosti zadolžitev. Spominjam se, da sem že hodil z majhnim nahrbtnikom po kruh čez Savo v pekarno na Mohorjevem klancu. Z vrstniki smo se že pogovarjali o šoli. Bili so nekoliko starejši od mene in že primerni za šolo. Jeseni leta 1953 naj bi šli v prvi razred osnovne šole. Bil sem žalosten, da bom moral ostati še leto dni doma, saj je bila takratna starostna meja za sprejem v šolo sedem let. “Le s kom se bom igral, ko bodo drugi v šoli?” sem se spraševal. Čez čas smo izvedeli, da bodo uvedli poskusni prvi razred za šestletnike, in ker sem silil v šolo, so me starši vpisali. Pri nas doma je torej padla odločitev: Šolar naj bo!

Avgusta leta 1953 je potekal v prostorih Osnovne šole Kranj Gorenjski sejem. Obiskal sem ga s starši in tako prvič spoznal svojo bodočo osnovno šolo. Sejem je oznanjal tudi časopis Glas Gorenjske – na drugi strani so objavili sliko šole in spodaj zapis o trajanju sejma. V šolski avli smo srečali moža, ki nas je prijazno nagovoril. Nenadoma me je presenetil z vprašanjem: “Fantič, kaj boš postal, ko odrasteš?” “Gasilec bom,” sem brez razmisleka izstrelil kot iz topa. Pobožal me je po glavi in se nasmehnil. Oče mi je hip zatem povedal, da je mož ravnatelj Osnovne šole Kranj in tudi prostovoljni gasilec tovariš Završnik. Moj odgovor je bil torej več kot ustrezen.

Zasluge za izgradnjo šolske stavbe ima tudi naš stric Karol Česenj. Poročen je bil s teto Slavo, sestro mojega deda Ivana. Pred drugo svetovno vojno je bil Karol kranjski župan in takrat so se odločili, da zgradijo za tisti čas mogočno in moderno šolo. Zgradili so jo v slabem letu in pol ter jo slovesno odprli decembra 1938 [1].

Vpisali so me v 1. b razred šolskega leta 1953/54 in komaj sem čakal, da bom lahko začel hoditi v šolo. Prvi šolski dan v septembru 1953 sem si dobro zapomnil. Z materami smo čakali v šolski avli, dokler ni prišla učiteljica. Nas otroke je sprejela v razred, matere so odšle. Srečal sem se z vrstnicami in vrstniki, ki jih doslej nisem poznal. V klopi sem sedel z Jožkom Kirbišem, s katerim sva se hitro sprijateljila. Učiteljica Martina Bidovec je bila mila in prijazna, naša dobra druga mama. Najprej smo se naučili pozdravljati s pozdravom, ki ga do tedaj nisem poznal. Tovarišice učiteljice in ravnatelja smo pozdravljali z “zdravo”, takrat je bil to najbolj uveljavljen pozdrav. V lepo šolo za Prešernovim gajem sem hodil peš v vsakem vremenu, v eno smer najmanj pol ure, če sem zelo pohitel. Prevoznih sredstev namreč takrat še ni bilo, nobenih mestnih avtobusov ali kaj podobnega, tako da je bilo že zjutraj dobro poskrbljeno za poživitev krvnega obtoka. Že hoja v Jelenov klanec me je dodobra ogrela. Po poti ni bilo treba vdihavati izpušnih plinov, ker avtomobilov v primerjavi z današnjim časom skorajda ni bilo. Te velike prednosti se takrat nismo zavedali. Le na prvi šolski dan so nas spremile v šolo matere. Naslednji dan sem hotel na poti v šolo prečkati pri gimnaziji Koroško cesto. Stopil sem že s pločnika na cesto, ko me je nenadoma neka roka potegnila nazaj. Soseda gospa Bečan me je namreč zgrabila za ročaj torbe, ki sem jo nosil na hrbtu, ter me potisnila nazaj na pločnik. Rešila me je pred tovornjakom, ki je pripeljal po cesti. Tisti dan je bila moja dobra vila in me obvarovala pred nesrečo. Od tedaj dalje sem bil bolj previden pri prečkanju cest.

Dobro se spominjam učiteljice Martine. Bila je predana svojemu poklicu. Poleg tega je bila še pesnica in dramatičarka. Znana je njena pesem Domovini [2]. Vsako jutro nas je pričakala z že pripravljeno tablo, na kateri je pred našim prihodom narisala in napisala temo za tisti dan. Za vsako črko je sestavila pesmico, da smo si hitreje zapomnili posamezne črke. Risbice je risala z barvnimi kredami. Danes mi je žal, da nimam ohranjenih teh kratkih pesmic. V zvezke jih nismo zapisali, saj jih sprva kot šestletniki niti ne bi znali. Nimam nobene fotografije iz 1. b razreda, ohranil pa sem svoja dva zvezka. Vanje smo narisali kakšno risbico in črke, ki sodijo zraven.

Spomnim se le črke O. Na tablo je narisala deklico Olgo, ki skače z velikim obročem. Pesmica se je začela nekako takole: “Olga skače, Olga skače …”

Učiteljica Martina Bidovec je bila sinonim za prijazno šolo. Kako radi smo jo imeli!

Skoraj vsi učenci smo uspešno izdelali ta prvi poskusni razred. Le nekega sošolca so poslali kmalu domov, ker se je izkazalo, da še ni bil dovolj zrel za šolo.

Končno smo obvladali kar nekaj črk in začeli pisati stavke. V stavku smo tudi kaj narisali, namesto da bi napisali besedo. Zajca in tri zajce smo narisali, prav tako žago in tri jabolka. Narisali smo jih zato, ker vseh črk še nismo jemali in jih še nismo znali napisati.

Dobil sem dve petki. Ne vem, zakaj jih je učiteljica napisala z modro barvico. Morda rdeče ni imela pri roki.

Najprej smo pisali in risali s svinčnikom. Kasneje smo pisali tudi s črnilom. Pero smo vstavili v držalo in ga pomakali v črnilnik. Peresa nismo smeli preveč pritisniti na papir, sicer je nastala grda packa. V vsaki klopi je bila izvrtina, kamor se je dalo vstaviti črnilnik.

Učili smo se tudi računati. V drugem polletju smo pisali že s črnilom. Sprva smo si pomagali z dominami, ki smo jih tudi narisali. Zapisali smo tudi datum.

Viri:

• [1] Prenovljena PŠ Center je odprta – https://www.kranj.si/prenovljena-ps-center-je-odprta in Šola ni nova, je pa njihova – http://www.gorenjskiglas.si/sola-ni-nova–je-pa-njihova
• [2] Ana Kovačič: Motivno – tematska analiza pesmi v reviji Vrtec (1871 – 1945), diplomsko delo, Ljubljana 2018 – http://pefprints.pef.uni-lj.si/

Kraj: Kranj
Datum: leta 1953
Avtor fotografije: Marjan Lavrenčič
Zbirka: Janez Lavrenčič
Skenirano: 23. 1. in 26. 2. 2021 (Janez Lavrenčič)
Oblika: štiri skenirane datoteke