1919 Planina – “Gartnerjev” Marjan (1)

V desni roki ima kozarec z malinovcem, v levi drži slamico. V tem času ni bilo posebne ponudbe brezalkoholnih pijač, malinovec je bil najbolj priljubljen.

Na vratih trgovine je reklamni napis. Kaj vendar predstavlja? Bi se dalo razvozlati, za kaj gre? Povsem na vrhu piše: Pralni praš…, …nska hval…, očitno gre za nekakšen pralni prašek. V dobi interneta tega ni težko ugotoviti. Gre za pralni prašek Schichtova „Ženska hvala“ in Schichtovo milo z znamko „Jelen“. Gospodinje so čez noč namočile perilo s pralnim praškom „Ženska hvala“, zjutraj oziroma naslednji dan pa so ga izkuhavale s terpentinovim milom z znamko „Jelen“, kar je bilo za današnje pojme zahtevno in zamudno opravilo. Oba izdelka so na veliko dolga leta uporabljali po vsej Evropi. Torej so ga prodajali tudi v tej trgovini, ki jo je imel v času nastanka pričujoče fotografije po vsej verjetnosti v najemu že Edvard Pungartnik (gostilna in trgovina v pritličju).

Očetova babica Marija Gartner je dala namreč spodnje prostore v najem že med vojno, kar je razvidno iz listine v Arhivu Republike Slovenije. Po vojni je umrl očetov ded Alojzij.

Jeseni leta 1924 je Marija ponovno zaprosila Okrajno glavarstvo v Logatcu za „koncesijo za izvrševanje obrti za pečenje kruha“, ki jo je osebno vrnila zaredi bolezni leta 1921.

K prošnji ji je dalo Županstvo v Planini pri Rakeku kot prilogo priporočilo za njeno ugodno rešitev:
Uradno se potrjuje, da je prosilka izvrševala gornjo obrt veliko vrsto let v popolno zadovoljnost ljudstva ter vsled bolezni isto položila nazaj. Ker pa se ji je stanje zboljšalo, hoče nadalje opet izvrševati, za kar županstvo prošnjo priporoča v ugodno rešitev.

Županstvo Planina pri Rakeku, 25.1.1924
Žig in podpis

Prošnja je bila kmalu ugodno rešena in Marija je dobila spet koncesijo oziroma obrtno pravico. Kaj kmalu za tem pa so se začele težave.

Eden od splošno znanih problemov v slovenskem prostoru je še danes tudi ta, da se Slovenci med seboj premalo podpiramo ali si celo „mečemo polena pod noge“. V poslovnem svetu in nasploh.

Tako se je tudi v Planini našel „prijazen“ sosed, po poklicu pekovski mojster, ki mu je bila Marija trn v peti. Morda so pekli pri Mariji preveč dober kruh in se je želel znebiti konkurence. Kdo ve? Pisal je pritožbe najprej na Okrajno glavarstvo v Logatcu, nato pa še na ustrezni oddelek Ministrstva za trgovino in industrijo v Ljubljani in trdil, „da je bila Mariji podeljena pravica izvrševanja pekovskega rokodelskega obrta protipostavno“. Predlagal je, „da se ji izdana rokodelska pravica razveljavi“. To zadnje se ni nikoli zgodilo. Ustrezno oblastvo je med drugim izdalo odlok, v katerem navaja, „da ni našlo nobenega vzroka ukiniti izvrševanje te obrti…, ter da je prostor v kuhinji gostilne Pungartnik popolnoma primeren“. Pekovski mojster se je ponovno pritožil. Vse skupaj se je vleklo nekaj let. Zadeva ni bila nikoli zaključena, ker je Marija prej preminila. Umrla je za vodenico.

Tozadevni celotni dosje so shranili v arhivu, danes ga hrani Arhiv Republike Slovenije pri Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije.