1954 Podskrajnik — Govornik ob odkritju spomenika

O odkritju spomenika revolucionarju Ludviku Lovku sem pisal v Starihslikah že 7. 2. 2011
in 9. 4. 2018.

Ta prispevek pa je namenjen človeku, ki je imel govor ob odkritju spomenika. To je namreč France Brence, po domače Malnarjev France iz Cerknice, natančneje s Peščenka. O njem sem 9. 4. 2018 tudi napisal: “France je bil čudovit in enkraten govornik. Mnogokrat sem ga poslušal, ko je govoril umrlim pred odprtim grobom. Govoril je brez listka. Vse je imel v glavi in nič se mu ni zatikalo. Na vsak govor se je temeljito pripravil. Nekdo, pa ne vem več kdo, mi je povedal, da ga je neko dopoldne poslušal, ko je v ogradi na Slivnici vadil govor. Ne, da bi tega človeka France opazil, je večkrat ponovil govor, ki ga je imel popoldne na pokopališču”. Ker bi bilo škoda, da o tem človeku ne bi vedeli kaj več, sem prosil njegovega nečaka, ki mi je rade volje povedal nekaj več o Francetu.

Francetov nečak Jože Brence, ki se mu zahvaljujem, mi je z izredno lepo pisavo napisal o Francetu naslednji prispevek:

“Franc Brence, Malnarjev France s Peščenka v Cerknici se je rodil 18. decembra 1898 v Cerknici. Imel je še dve sestri. Ena je mlada umrla, druga Frančiška, se je rodila 26. 1. 1906. 

Njihov stari oče Martin (3. 11. 1811 do 13. 1. 1881) je prišel v Martinjak k Malnarjevim. Rod izhaja iz Rakitne. Malo pred vasjo Rakitna se je reklo pri Brencetih. Francetova mati je bila Rozalija Brence (4. 9. 1865 do 15. 12. 1933) z dekliškim priimkom Lovko, po domače Urbanova. Rozalijina mati pa je bila Gertruda Vidrih (1. 3. 1837 do 14. 1. 1918) po domače Cibova. Gertrudo so klicali Jera. Francetov oče je živel od 25. 12. 1850 do 2. 11. 1942.

 Malnarjevi otroci so obiskovali šolo v Cerknici. Takrat so bile ocene drugače postavljene, saj je za najboljšo oceno veljala ocena 1 (ena). France se je odlično naučil nemškega jezika, obvladal pa je tudi večino slovanskih jezikov.

Še kot najstnik je moral kot avstro-ogrski vojak na Soško fronto, kjer je v strelskih jarkih prestajal grozote prve svetovne vojne.

 Potem se je zaposlil pri Šerkotu, kjer so v »kištariji« izdelovali zaboje za pomaranče. Zaboje so prodajali v Izrael. Pri Šerkotu je bil za gospodarja.

 Med drugo svetovno vojno je s sestro pobiral mrliče po Slivnici in jih vozil na pokopališče ne glede kdo ali kaj je bil posameznik.

Po ovadbi so ga deportirali v koncentracijsko taborišče Dachau kjer je shujšal na 36 kg, da ga ob vrnitvi ni prepoznal niti takratni zdravnik v Cerknici dr. Stanko Pušenjak. Še prej je bil na romunski fronti pri Ribnikum Seretu, kjer je bil nadzornik pri mlačvi žita. Zopet mu je pomagalo znanje jezikov. Odlikovala ga je tudi naravna inteligenca, saj si je vse zapisal v možganih in imel marsikateri govor, tudi v slovo dr. Stanku Pušenjaku.

Na Lipu je bil odpravnik in lesni manipulant. Lip je bilo predhodno ime tovarne Brest in je pomenilo lesno industrijsko podjetje.

 Bavil se je s kmetijstvom, sadjarstvom, lovstvom, glasbo, saj je bil soustanovitelj godbe Cerknica. Imel je rad vse, kar je živo.

 Po mnogih letih prestanega gorja, redne zaposlitve na Lipu in kasneje na Brestu, se je leta 1954 upokojil, vendar v pokoju ni miroval, saj se je ukvarjal z živinorejo in kmetijstvom, vse dokler mu niso opešale oči in usahnila življenjska moč. Zapustil nas je v devetdesetem letu starosti 3. 4. 1988.”

Vir:

• Jožef Brence

Kraj: Podskrajnik
Datum: 1954
Avtor: verjetno Jože Žnidaršič
Zbirka: Tone Urbas
Skenirano: 13. 1. 2020
Oblika: fotografija