Skip to content

1899 Markovec – Grofica Viljemina Lichtenberg in gozdar Heinrich Schollmayer

2. 04. 2021

Ob skrbi za mirno starost in upravljanje posestva, se je oko Viljemine von Lichtenberg-Hallerstein ustavilo na uspešnemu nadgozdarju na Mašunu Heinrichu Schollmayerju, kamor mu je julija 1899 poslala pozdrave. Zanimivo je, da je nemško usmerjenemu Heinrichu, čeprav sta se njegov oče in mati imela za Kranjca, na razglednico Pozdrav iz Markovca dopisala v slovenščini: Vam pošle Grofica Lichtenberg. 

Markovec je imel v času, ko je nastala razglednica 19 hiš in 106 prebivalcev. Imel pa je že parno žago in gradič Koča vas. In tu je vzklil nek poseben odnos med Viljemino von Lichtenber – Hallerstein in Henirichom Schollmayerjem, ki se je končal s posinovljenjem. Po Schollmayerjevem dnevniku sodeč ga je grofica pogosto obiskala na Mašunu: 26. maj 1890: Vsa knežja družina, grofica Wilhelmine Lichtenberg, gozdar Obereigner obiščejo Mašun in so pri meni na popoldanski kavi. Pa še 15. junij 1890 si poglejmo: Princ Georg, princesa Luisa, princ Hermann, princesa Anna, grofica Lichtenberg in Zdenka von Obereigner obiščejo Mašun in so pri meni na popoldanski kavi. 

Še par besed o znanem gozdarskem strokovnjaku Schollmayerju.

Ko je Schollmayer leta 1903 prevzel vodenje gozdarskega urada na veleposestvu Snežnik, je prevzel kočevsko Hufnaglovo metodo prebiralnega gospodarjenja z jelovo-bukovimi gozdovi visokega krasa, hkrati pa jo je temeljito nadgradil. Leta 1906, ob pripravi načrtov za snežniške gozdove, je izdelal navodila za urejanje prebiralnih gozdov, ki jih je pri urejanju sam preizkusil in po potrebi dograjeval. Ni se zadovoljil le s teoretičnim modelom prebiralnega gozda, model normalnega prebiralnega gozda je poiskal v naravi v snežniških gozdovih. Schollmayer je vpeljal natančno ugotavljanje lesne zaloge in prirastka ter predpisal skrbno evidenco gospodarjenja. Takole je v navodilih osmislil samoniklo obliko kontrolne metode pri gospodarjenju z gozdovi: »Dela je potrebno izvesti tako, da bo tudi v poznejših časih mogoče zasledovati izvor in nastanek posameznih podatkov ter kontrolirati njih razvoj.« Da je lahko zadovoljil tem zahtevam je pripravil natančna navodila, predpisal obrazce in izračune. Gozdove je razdelil po višinskih pasovih in deležu drevesnih vrst, jim določil zrelostno debelino, to je debelino, ko je drevo zrelo za sečnjo in daje najboljše ekonomske učinke. Ker so dajali iglavci (jelka) vrednejše in uporabnejše sortimente kot listavci (bukev) so jelko pri gospodarjenju z gozdovi pospeševali. Tako so se na visokem krasu ohranili prebiralni mešani jelovo-bukovi gozdovi, ki jih je občudoval strokovni svet.

Gradič Koča vas (Hallerstein) so zgradili gospodje Hallerji iz Loža sredi 16. stoletja, in po njih je dobil svoje nemško ime. Za slovensko kulturno zgodovino je bil prvič pomemben v drugi polovici 17. stoletja, ko je bila v lasti družine Coraduzi in sta si njeni članici, baronica Ester Maksimilijana in hčerka Marija Izabela Marenzi, dopisovali v slovenščini.

V graščini Koča vas je živela, že malo obupana nad prihodnostjo, grofica Viljemina von Lichtenberg-Hallerstein (1842 – 1927). Bila je pripadnica stare rodbine Lichtenbergov, ki se je delila v tri veje: smuško, snežniško in ortneško-kočevsko. Medtem ko sta ostali veji izgubili svoji posesti, je ortneško-kočevska še imela v lasti gradič. Grofica je bila samska in brez otrok, edini bližnji sorodnik je bil brat, tudi že star, bolan in brez otrok, ki je že leta 1891 prodal svoj solastniški delež Viljemini. Ob skrbi za mirno starost in upravljanje posestva, se ji je oko ustavilo na nadgozdarju na Mašunu Heinrichu Schollmayerju, ki je pozneje postal tudi uspešen upravnik snežniške graščine in se odločila, da ga posinovi. Posvojilna pogodba je bila sklenjena 6. junija 1904 v Ložu, deželno sodišče v Ljubljani jo je potrdilo 6. julija, na Dunaju pa je bila potrjena 16. 12. 1910, ko je cesar Franc Jožef I. njega in njegove potomce povišal v plemiški stan. Henrik pl. Schollmayer – Lichtenberg je sicer želel postati grof Hallerstein, vendar ni bil uslišan. 31. januarja 1906 je grofica z darilno pogodbo predala Schollmayerju tudi svojo posest. Po njegovi smrti gradič Koča vas podeduje hčerka Margareta. Ob smrti očeta je bila stara 39 let, samska, saj je vso skrb posvetila bolnemu in nepokretnemu očetu. Imela je nekakšen penzion, tu sta bila poleg Gretine prijateljice Lili Novy, vsaj dva znana slovenska kulturnika: Josip Vidmar in Oton Župančič, zadnji se je v Kočo vas zatekel po kulturnih sporih v Ljubljani, ki je Greti zapel:

To domač je pogled in domač glas,

spomin iz mladih let se mi utrinja-

a že čez prag se sklanja gospodinja-

Bog, gospa Greta, Bog daj, Koča vas!

Vse to znanstvo s pomembnimi ljudmi pa ji ni pomagalo, po vojni je morala oditi, Koča vas pa je bila nacionalizirana.

Joža Mahnič v spremni besedi k Župančičevi zbirki Med ostrnicami (1978) zapiše: Četrta knjiga Zbranega dela je prinesla naslednjo enokitičnico, ki po vsej verjetnosti meri na Greto Schollmayer in je nastala očitno po osvoboditvi; zaradi rahlega notranjega razglasja s kočevsko gospo iz “Ostrnic” pesmi v pričujoči izdaji nismo mogli vkomponirati:

Gospa, vi niste naše korenine,

vi niste z nami solz pretakali,

ko smo v temnici zarje čakali.

Vam domovina sega le do praga.

Franjo Žagar, Špetnak kot so ga klicali, je imel dve žagi, eno v Markovcu, drugo pa na Rakeku. Žago, ki so jo imenovali Špetnakova žaga v Markovcu, je Franjo Žagar postavil ob Velikem Obrhu leta 1880. Franjo Žagar se je rodil 10. oktobra 1855 v Prezidu, umrl pa 26. junija 1916 v Opatiji. Iz osmrtnice, objavljene 29. junija 1916 v tržaški Edinosti, izvemo, da je bil pokojnik Franjo Žagar, st., veletržec v Trstu, pokopan pa bo v domačem kraju Starem trgu.

Delavci na Špetnakovi žagi v Markovcu.

Leta 1899 je bil Heinrich Schollmayer nadgozdar na Mašunu. Pošta je potovala iz Starega trga na pošto v Knežak in od tu na Mašun.

Viri:

  • vir 1 Razglednico hrani Narodna in univerzitetna knjižnica, Slikovna zbirka; dostopno na: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-I26IC2J4.
  • vir 2 Monika Žagar, 2015. Dva brata, trije svetovi. Zgodba o družini Žagar. Mladinska knjiga.
  • vir 3 Franc Perko, 2020. Gozdarski strokovnjak Etbin Heinrich Schollmayer. Objektiv 24. 12. 2020.
  • vir 4 Heinrich von Schollmayer – Lichtenberg 1998. Snežnik in schomburški vladarji.
  • vir 5 Dežela ob Cerkniškem jezeru. 1990. Knjiga razglednic: Milan Škrabec in Janez Šumrada.

Kraj: Markovec
Datum: 1899
Avtor: neznan
Zbirka: NUK
Skenirano: neznano
Oblika: skenirana datoteka

7 komentarjev leave one →
  1. 2. 04. 2021 08:42

    Čestitke za izvrsten prispevek!!

    Všeč mi je

  2. Milan Tr permalink
    2. 04. 2021 12:22

    Odličen prispevek in čudovita razglednica!

    Všeč mi je

  3. 2. 04. 2021 12:38

    Žal je v naslovu, pa tudi v tekstu napaka: pravilno Heinrich in ne Heirich

    Všeč mi je

  4. 5. 04. 2021 17:31

    Nekaj Lichtenbergov iz Koče vasi (tudi zadnja, Vilhelmina), počiva na pokopališču v Viševku. Iz veje snežniških Lichtenbergov pa v cerkvi Sv. Jurija v Starem trgu.

    Všeč mi je

  5. mirojuvancic permalink
    18. 04. 2021 11:40

    Za širšo sliko sta zanimiva prispevka mag. Staneta Granda o Koča vasi in zgodovinarja dr. Joža Mahniča o pesniku Otonu Zupančiču v Notranjskih listih II.

    Všeč mi je

Trackbacks

  1. 1899 Mašun – Heinrich Schollmayer, njegova soproga Maria in tast Obereigner | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: