1964 Ljubljana – Vlaki
Železniška postaja Ljubljana – glavni kolodvor. Med dvema gomulkama je videti vagon vlaka, ki smo mu rekli kupejc. In če me oči ne varajo, je v levem kotu nad snažilko, videti litorino.
Nekdaj smo se v Ljubljano v službo vozili z gomulko. Je bilo fajn. Povsod je gorela luč, zakajeno je bilo do tal, atovi sodelavci, ki so me poznali, pa so mi hranili sedež. Sami so potovali do Rakeka ali najdlje do Logatca. Kasneje pa je zjutraj vozil kupejc. To je vlak, ki ima mašino (lokomotivo) in vagone, ki so razdeljeni na kupeje. Vsako jutro sem se sprehajala po vlaku, kot da sem sprevodnik in iskala prazen kupe. V vsakem je bil po en potnik, zafirnkan in speč v temi. Niso pustili luči prižigat. Zato sem iskala praznega, da sem si lahko prižgala luč in brala. Kmalu pa sem opazila, da v enem kupeju vedno gori luč. V njem se je vozil gospod iz Prestranka, ki je tudi bral. Bila sva že dva. Še malo kasneje se je pridružil dr. Šušteršič, prav tako bralec. Sčasoma smo se začeli pogovarjati in izvedela sem, da je gospod iz Prestranka mož profesorice, ki me je učila slovenščino v tretjem letniku gimnazije. Povedala sem mu, in to vsak teden najmanj enkrat, da se ne pozabi, da mi je njegova žena prvi teden tretjega letnika dala cvek. Pa nisem bila jaz kriva. Drugi dan v šoli me je vprašala snov, ki smo jo jemali zadnji teden prejšnjega letnika. Takrat se nisem več učila, v začetku naslednjega letnika pa tudi še ne. To ni bilo lepo od nje in v nadaljevanju sem ji dokazala, da se je v oceni zmotila. Nisem pozabila. Dokler smo se skupaj vozili pa tudi njen mož ne. Sem že poskrbela zato.
Dr. Šušteršič je bil profesor na eni od fakultet, zato smo ga tudi klicali – profesor. Pameten in preprost človek z veliko znanja. Še sedaj ga včasih kaj vprašam iz zgodovine in vedno mi pomaga. Včasih sva se tudi nazaj peljala skupaj in je popravljal kolokvije. Hotela sem mu pomagati, pa je rekel, da bo raje sam. Če bi jaz popravljala, bi vsi naredili.
Gomulka, če je grela, je grela, če ni, pa ni. V kupejcu je bilo pa tako, da je bila v nekaterih kupejih savna, v drugih pa hladilnica. Saj ima vsak kupe gumb za regulacijo toplote, ampak velikokrat bi prej našel radijsko postajo kot uredil gretje. Najbolj je grelo na srednjem sedežu. Če se je le dalo, sem sedela tam, ker me je vedno zeblo. Velikokrat pa nas je zeblo povsod. Najbolj tisto zimo, ko smo se v Ljubljano vozili od pol šestih zjutraj pa do pol enih popoldan, ker je vlak na poti zaradi snega nekajkrat crknil. Pa o tem kdaj drugič.
Kraj: Ljubljana
Datum: 1963
Avtor: neznan
Zbirka: Karel Rustja
Skenirano: 18. 10. 2014
Oblika: negativ 135
RSS - Posts
Zanimiva je oznaka potniškega vlaka gomulka, proizvod poljskega proizvajalca, potniške garniture elektromotornega vlaka. Drugače se taki in ostali vlaki označujejo s številkami, v tem primeru sta to seriji 311- ter 315-, kjer je prva oznaka za tri- ter druga za štiridelno kompozicijo. S prihodom novih potniških vlakov je usoda Gomulk zapečatena. Tako naj bi bili v uporabi le še dve garnituri, za kateri na forumu vlaki.info poteka razprava o morebitni ohranitvi kompozicije kot muzejskega eksponata. V letu 1964 je prišlo do prve nabave treh 3- in 12-štiričlenskih izvedb ter nato še 15 garnitur v letih 1974 in 1975. Je pa zanimivo, da so nekaj garnitur prodali v Italijo, nekaj pa celo nazaj na Poljsko, nekaj pa jih je bilo že razrezanih. Udeleženci foruma, med katerimi je precej železničarjev ter tudi ostalih ljubiteljev železnice, opisujejo gomulke kot kompozicije s slabim tesnenjem oken, problemov ogrevanja in še ostalimi pomanjkljivostimi, katere pa so z leti uporabe in vzdrževanjem odpravili oziroma izboljšali. V spominu bodo ostale tudi kot kompozicije, ki so bile porisane s številnimi grafiti. Zanimivo bo videti katere garniture, pri tem gre tudi za druge garniture kot Mercedesi, Kanarčki in podobne, se bodo ohranile kot eksponati in bodo vozne. Tako so v letu 2004 , natanko 13. decembra, v počastitev 40 letnice prisotnosti Gomulk na slovenskih tirih, zamenjali redni vlak z gomulko na relacij Ljubljana-Jesenice. Na koncu pa še ime gomulka. V tem primeru gre za poimenovanje po tedanjem poljskem vodiltelju Wladyslawu Gomulki.
V sestavku je omenjena tudi ” litorina”, ki naj bi bila na fotografiji v levem zgornjem kotu. Stavil bi da ni, kajti z njo sem se v šestdesetih letih preveč prevozil. Po mojem je to potniška kompozicija, ki je vozila v smeri Domžal in Kamnika in je bila vedno “parkirana” na prvem ali drugem tiru ljubljanske železniške postaje. Z “gomulko” sem se prvič peljal v začetku šestdesetih let (63, 64) saj je redno vozila na relaciji Ljubljana – Sežana (Opčine) in obratno. Tudi sam sem sem se vozil na delo v Ljubljano in imam zgodb z njo kar nekaj. O snegu in zamudah ne govorim, so bile tudi nesreče (tragične…)
Vlak v levem delu fotografije je motorni vlak ali šinobus serija 812- , ki je bil kot ostali narejen v GOŠI, značilne srebrne barve. Vozili so predvsem na dolenjskem delu, drugače pa tudi na ostalih področjih. Zadnji izmed teh je bil predelan za potrebe ŽTO Ljubljana -meritve RDZ koncem osemdestih let ter prebarvan v sinje modro barvo. Na koncu je bil parkiran v Divači, kjer je 26. avgusta 2017 zvečer zgorel in bil popoloma uničen. Za boljšo predstavitev se lahko ogleda arhivski posnetek Tednika 15.junija 2015, kjer je šinobus predstavljen od 1. min 16 sek – 1. min 30. sek.