Skip to content

1899 Mašun – Heinrich Schollmayer, njegova soproga Maria in tast Obereigner

8. 04. 2021

26. 5. 1899 je Heinrich Schollmayer poslal bolj skopo napisano dopisnico soprogi Marii. Maria je bila hčerka gozdarskega direktorja posestva Snežnik Jožefa Obereigner-ja.

Jožef pl. Obereigner se je rodil 30. januarja 1845 v Podebradih na Češkem, kjer je bil njegov oče župan. Po šolanju v domačem kraju in Pragi se je 1863 leta vpisal na Gozdarsko akademijo v Tharandtu v Nemčiji, jo po dveh letih končal in prejel srebrno odlikovanje za marljivost in lepo vedenje. Zaposlil se je kot gozdarski nadzornik v Bukovini in se 24. septembra 1868 poročil z le nekaj dni starejšo sovaščanko Pavlino Bouček, rojeno 13. januarja 1845. Že tu so se jima rodili trije otroci: Marie (15. avgusta 1869), Miloš (2. maja 1871) in Zdenka (24. julija 1872). V Snežniku pa sta se rodila še dva sinova: Jožef (12. marca 1874) in Henrik (15. julija 1875).

Pa se vrnimo v Bukovino. V maju 1872 je Jožef Obereigner dobil pobudo direktorja tharandtske gozdarske akademije, da naj se poteguje za službeno mesto gozdarskega mojstra na knežjem posestvu Schönburg Waldenburgov Snežnik na Kranjskem. Že v naslednjem mesecu mu je bilo to službeno mesto odobreno in 15. oktobra 1872 je prevzel komaj 27 let star mož vodstvo enega največjih gospostev na Kranjskem, ki ga je upravljal do konca svojega življenja. Z družino se je nastanil v gozdarski hiši v parku poleg grajske stavbe, ki jo je dal zgraditi princ Jurij po prevzemu posestva. Najprej je moral dokončati odkup gozdnih in pašnih služnosti, tako, da je ostalo snežniškemu veleposestvu 15.471 ha velika zaokrožena gozdna posest, potem pa se je lotil odpiranja gozdov s cestami in po gozdnem prostranstvu gradnjo gozdarskih naselbin, v katerih so prebivali gozdarji, ki so nadzirali gozdove in lov. Princi so bili z njegovim delom zelo zadovoljni. Poleg službene dejavnosti je našel čas tudi za delovanje v javnem življenju, že leta 1875 je sodeloval pri ustanavljanju Kranjsko-primorskega gozdarskega društva in bil vse odtlej član odbora. Večkrat je bil imenovan v izpitno komisijo pri državnih izpitih za gozdarske upravitelje, gozdarske čuvaje in pomočnike. Dejaven je bil tudi kot predsednik okrožne komisije za ceste in kot občinski svetnik v Starem trgu; zato je bil cenjen in spoštovan. Leta 1891 je dobil viteški križec Franca Jožefa.

Tokrat malce drugačen pogled na Schollmayerja. Dvanajst let za Obereignerjem, to je maja 1884 je prišel na Snežnik Heinrich Schollmayer, ki se je 21. maja 1887 poročil  z najstarejšo hčerko Jožefa in Pavline Obereigner, Mario in jo odpeljal na Mašun. Imela sta štiri otroke: Franz (1888-1958), Etbin (1890-1921), Margarethe (1893-1962) in Heinrich Heimar (1896-1918). 12. junija 1902 je poklical princ Herman Schollmayerja in mu povedal, da je povišan v gozdarskega mojstra in septembra Schollmayerjevi zapustijo Mašun in se preselijo na Snežnik. Na eni strani napredovanje, na drugi strani žalost in izguba. V mesecu dni umreta Jožef Obereigner (15. februar 1903) in njegova hčerka, Schollmayerjeva žena Maria (18. marec 1903). Že 16. februarja je poslal princ Schollmayerju uradno navodilo, da naj prevzame upravljanje posestva.

Na poletje se je vrnila v grad grajska gospoda in gospe (družina Schönburg Waldenburg je zimo preživljala doma v Hermsdorfu blizu Dresdna), ki so imeli sedaj novo temo pogovora: kaj bo storil mladi vdovec? Ali se znova poroči in s katero? Angelika Hribar zapiše:

»5 julija 1903 Schollmayer zaupa dnevniku, da je prišla grofica Lichtenberg po kosilu v gradu k njemu na kavo vsa razburjena, češ da sta jo gospa princesa in njena prijateljica gospa višja svetnica Kohl nagovarjali, naj Schollmayerja pregovori, da naj se poroči s Karlino Vilhar iz Prezida. Nato se je odpeljala domov. Drugi dan se je Schollmayer podal v Kočo vas, da grofico pomiri, naj jo ne skrbi glede poroke s Karlino, ker ne bo nič iz tega.«

Nadaljevanje poznamo, grofica Lichtenberg je Schollmayerja posinovila.

Angelika Hribar, pravnukinja Obereignerja nam predstavi tudi odnose med gozdarjem in nadgozdarjem Schollmayerjem in gozdarskim direktorjem snežniškega posestva Obereignerjem. Pravi, da sta bila zelo različne osebnosti, Obereigner skromen in dobrodušen, Schollmayer pa precej častihlepen. Temu pritrjuje tudi želja, ko je po posinovljenju želel postati grof, česar pa mu cesar ni odobril.

Zamere Schollmayerja do Obereignerja segajo v čas prihoda na Snežnik, ko ga je ta poslal v divjino na Mašun. Tega mu verjetno ni nikoli odpustil. Od Obereignerja je stalno pričakoval napredovanje in povišanje plače. Celo žena Maria je morala pisati o tem očetu, pa je dobila negativen odgovor, saj je bilo Obereignerju takšno moledovanje pri princu pod častjo. Na drugi strani pa je Schollmayer stalno prosil princa za kakšen dodatek, za nabavo pohištva, za šolnino ali za povračilo bolniških stroškov. Ko je odhajal Obereigner na dopust, ga je zamenjeval Schollmayer. Tako je Schollmayer 31. avgusta 1902 pisal princu Hermanu, da je Obereigner opravil primopredajo zelo površno, da si zanj sploh ni vzel časa, da Obereigner dela po svoje, da ne predloži načrtov in predračunov najprej lastniku, t.j. princu, kar je prva dolžnost upravnika posestva.

Zakaj je Schollmayer to počel? Verjetno si je želel Obereignerjev položaj!? Po spletu nesrečnih okoliščin, ga je že naslednje leto tudi dobil!

Snega je bilo na Mašunu obilo. Angelika Hribar v Kroniki zapiše: »V februarju in marcu je bilo ponavadi največ snega in le s težavo so se konji in ljudje prebijali skozenj.«

3. marca 1895 napiše v dnevnik:

“Zima 1894/95 je najbolj nenavadna, kar sem jih doživela v teh desetih letih na Mašunu. Ni tako mrzla, vendar ogromno snega, tako da sega preko oken v pritličju (ca. 3 m). O prometnih povezavah že dolgo ni govora. Tudi peš je nenavadno težko. 25. februarja sta šla Peter Tomšič in njegov sin iz Bača preko Mašuna v Leskovo dolino in tja sta še nekako prišla. Naslednje jutro sta se že ob petih napotila iz Kozarišč nazaj po isti poti, toda medtem je močno snežilo, tako da sta potrebovala do Strmega klanca (14 km) trinajst ur; tam ju je presenetila noč. Od Strmega klanca do Mašuna (4 km) sta potrebovala še dvanajst ur. Zjutraj ob pol šestih so nas zbudili klici na pomoč; uboga popotnika sta srečno prišla do Mašunskega sedla, vendar sta bila tako otopela, da nista vedela, kje sta. Vsi smo jima hiteli pomagat in ju srečno spravili pod streho. Bila sta polnih 25 ur na poti in 36 ur nista ničesar pojedla, le popila sta skodelico kave. Pri nas sta si hitro opomogla, tako da sta že popoldne odšla domov. Neverjetno, koliko ti ljudje zdržijo.

Tudi konji s sanmi niso vedno mogli predreti poti, tako so morali še delavci ročno kidati sneg. Tisto leto je moralo priti 22 delavcev s Snežnika, da so odkopali Mašunce. Promet je moral stalno teči, saj so Mašunci dobivali pomemben del hrane iz Snežnika.

Na Mašunu so Schollmayerjevi pridelovali zelje, korenje, krompir, pa verjetno še kakšno drugo zelenjavo, imeli so krave in prašiče, pozimi so imeli koline. Angelika Hribar zapiše:

»Poseben praznik je bilo tudi jesensko spravilo krompirja na Mašunu, saj so se konji in delavci spomladi dovolj namučili, da so zorali njive in jih pognojili, ko je še v maju dostikrat snežilo. Tako so 5. oktobra 1898 namesto dopoldanske malice v hiši, z otroki pekli krompir zunaj na njivi. Pozneje so to počeli tudi na izletih in 23. septembra gre večja družba v Grdo drago, kjer ostanejo ves dan in imajo tam piknik, kjer pečejo krompir in se zelo dobro zabavajo.«

Gozdarska kolonija Mašun se je od začetka izgradnje 1874, ko so gradnjo porušili Knežani, stalno dograjevala, povečevala in posodabljala.

Marie in Heinrich Schollmayer sta si lepo uredila bivališče na Mašunu, saj so ju pogosto obiskovali pomembni gostje, ki so na Mašunu tudi prenočili. Na Mašunu so imeli knezi posebno lovsko sobo in sobe za prenočevanje teh gostov, zanje so skrbeli Schollmayerjevi. Med najbolj priljubljenimi Schollmayerjevimi gosti je bil vojvoda Heinrich zu Mecklenburg, ki se je po uspešnem lovu na jelene 18. julija 1899 povzpel tudi na Snežnik. Na Snežnik so hodili mnogi domači in tuji turisti in se redno ustavljali tja in nazaj na Mašunu, kjer jih je Schollmayer pogosto “hočeš nočeš” sprejemal pod streho. Na Mašunu je sicer stala ob cesti majhna gostilna že od leta 1890, ki jo je imel v najemu krčmar iz Pivke, vendar so se turisti rajši zadrževali pri Schollmayerjevi družini. Ob tem je zanimiv zapis Angelike Hribar: 

V pismu 8. julija 1901 piše Schollmayer princu Hermanu, da je pred dvema dnevoma prišel na Mašun “gospod gozdarski direktor” (t.j. J. Obereigner) med drugim zato, da bi izbral prostor za planinsko kočo (“Touristenhaus”), ki jo želi zgraditi slovensko planinsko društvo iz Ljubljane na gosposkih tleh. Povsem “privatno” mu svetuje, naj pogodba vsebuje tudi določilo glede izobešanja zastave, ker predvideva, da bodo slovenski planinci hoteli na tej koči izobesiti slovansko trobojnico, kar pa bi lahko povzročilo neljube pripombe pri številnih nemških obiskovalcih. Ta člen v pogodbi naj bi se glasil nekako takole: “Gospodarji Snežnika, ki omogočajo turistom vseh narodov povsem svoboden dostop do alpskega sveta Kranjskega Snežnika, si prav iz tega razloga pridržujejo pravico, da se na gosposkem ozemlju smejo izobešati samo barve lastnika posestva ali avstrijske cesarske hiše. Izobešanje drugih zastav ni dovoljeno.” 

Tudi to kaže na ne prav korekten odnos med zetom Schollmayerjem in direktorjem, obenem tastom Obereignerjem, pa tudi Schollmayerjev odnos do slovenstva.

Viri:

  • Hribar, A., 2000. Gozdarski direktor posestva Snežnik Jožef Obereigner in njegova rodbina. Kronika 1-2, str. 42-56.
  • Kačičnik Gabrič, A., 2004- O kmečkih dolgovih nekoliko drugače. Problem servitutnih pravic na posestvu Snežnik. Knjižnica “Kronike” 8. 206 s.
  • Razglednico hrani Narodna in univerzitetna knjižnica, Slikovna zbirka; dostopno na: https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-OAWUAMWA.

Kraj: Mašun
Datum: 1899
Avtor: neznan
Zbirka: dLib – NUK
Skenirano: neznano
Oblika: skenirana datoteka

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: