1927 Cerknica – Natakarji, Ludvik Ogrin

Slika je iz zbirke Cerkničana Jerneja Malovrha. Ne vemo, kje je nastala. Napravljena je bila leta 1927. Eden izmed natakarjev je Ludvik Ogrin. Lesene mize so dovolj vsaksebi, da bi lahko zadostile tudi današnjim protikoronskim ukrepom. Prti so čisti in prav tako suknjiči natakarjev. Na ograji je napeta zaščita, ki je varovala pred radovednimi pogledi s ceste.

Natakar je bil nekdaj spoštovan poklic. Natakarica ne tako zelo. Razen seveda tiste v ljubljanski Šestici, ki »je bila prav luškano dekle«. En gospod, ki je deset let delal prav v tej gostilni, je dejal, da kdor ne zna računati, ne more biti natakar, saj ne more goljufati, ker se lahko zmoti v lastno škodo. Velikokrat je bilo tako, da je natakar tistim, ki so popili več kot nesejo, na koncu priračunal še datum. Kar je bil čisti neobdavčen zaslužek za njegov žep. Potem so prišle pa davčne blagajne …

Obstajajo zapisi, iz katerih je razvidno, da je poklic natakarja obstajal že pred več kot šest tisoč leti v starem Egiptu. Na zidnih poslikavah v piramidah so našli slike ljudi v posebnih oblačilih med mizami. To naj bi bili prvi natakarji. Je pa tudi res, da lahko tiste sličice razlaga kdorkoli kakor hoče. V boljših restavracijah, če preskočimo nekaj tisoč let, so morali biti natakarji v črnih hlačah in suknjičih, beli srajci s kravato in nosili so bele rokavice. Morali so biti na kratko ostriženi in obriti, brez brkov in brade. Danes so po kafičih natakarice, ki niti niso za to izučene, oblečene pa so precej pomanjkljivo, kar seveda privablja goste.

V Franciji je bilo v 20. stoletju natakarjem prepovedano imeti brke. Brki so bili znak spoštovanja, razredne pripadnosti in moškosti. Francozi so celo prepovedali nižjim slojem, da bi imeli ta obrazni okras. Čeprav so za prepoved obstajali tudi higienski razlogi, so natakarji menili, da je prepoved diskriminatorna. Posledica je bila velika pariška stavka za brke leta 1907. Natakarji vsega Pariza so se zbrali na shodu za pravico do brkov. Tema je postala tako aktualna, da so jo obravnavali celo v parlamentu. Natakarji so zmagali in dobili svojo pravico do brkov, na račun drugih, ki so zahtevali boljše plačilo in ugodnejši delovni čas.

Najzanimivejše na sliki pa je držalo za časopis. Imenuje se dunajsko držalo za časopis. Pri nas so jim rekli tudi tudi okvir. Običajno so bili leseni. V njem je bil časopis lepo razgrnjen in poravnan. Robovi se niso vihali nazaj. Olajšali so branje časopisov v gostilni in kavarni pa tudi v kopalni kadi. Časopis iz poceni papirja je tako tudi ostal dlje ohranjen, da ga je lahko prebralo čim več gostov. Imeli so jih tudi v gostilni Lovec na Rakeku. Držal je več vrst. Različice odsevajo značilnosti svojega časa tako v obliki kot materialu. Najznamenitejša izdelovalca sta bila v Pragi, ta še vedno občasno deluje in na Dunaju, ki pa ne deluje več. Nekdanji pletar košar iz okolice Dunaja je s svojimi izdelki zalagal kavarne in zasebnike že od leta 1867. Zadnji lastnik je v starosti 90 let prenehal poslovati. Njegovo orodje in stroje je prevzel oblikovalec Thomas Poganitsch. Odgovoren je za to, da izdelke še naprej proizvajajo pristno kot nekdaj in kakovostno.

Držala za časopise in revije je mogoče kupiti v trgovinah s pohištvom in celo v knjigarnah. So različnih oblik in materialov. Take, kot je na sliki, pa prodaja Ribnčan.

Vsaj vemo, kdo je na sliki in kdaj je nastala.

Viri:

• https://sl.sjdsbrewers.com/croque-monsieurs-moules
• https://www.faq-magazine.com/news/wiener-gemuetlichkeit.html

Kraj: neznan, zbiratelj iz Cerknice
Datum: 6. september 1927
Avtor: neznan
Zbirka: Album Jernej Malovrh
Skenirano: 10. 3. 2020
Oblika: razglednica