1956 Lopar – Taborjenje ob Rajski plaži (1)

Po kosilu počivamo v prijetni senci borovega gozda na vzpetini ob Rajski plaži v neposredni bližini naselja Lopar na otoku Rabu, kjer smo se utaborili. Poleti leta 1956 nas je posnel moj stric Jaroslav Franke, brat moje matere. Na fotografiji smo skoraj vsi, manjka le Jaroslavov in Verin sinček, in seveda avtor posnetka: od leve proti desni sedi na otroškem vozičku teta Vera, žena avtorja posnetka, zraven stoji moj oče Marjan; na klopi -deski sedi moja moravska babica Emilija, poleg nje pa moja mati Mira in jaz. Moj notranjski ded Janez sedi na zložljivem stolu. Ni kaj reči, bili smo kar pisana druščina od treh do oseminšestdeset let.

Takrat sem imel dobrih devet let. Precej dobro se spominjam tega bivanja ob morju. Priprave nanj so se začele kar dalj časa pred tem, ko je moj oče nabavil platno za šotor pri Induplati Jarše. Zamislil si je šotor z gumiranim dnom in predprostorom ter ga nato tudi sam sešil s šivalnim strojem. Bil je prav lep in moderen za tisti čas.

Starša sta se odločila tokrat letovati z družinico materinega moravskega brata, ki je vzel s seboj tudi svojo mamo, mojo babico. K nam v Kranj so se pripeljali z vlakom iz severa Moravske, iz nekdanjega nemškega jezikovnega otoka, nedaleč stran od sedanje meje s Poljsko. Potovanje iz Zábřeha do Kranja je bilo precej naporno, s prestopanji je takrat trajalo več kot petnajst ur. Na vratih železniškega vagona sem najprej zagledal ribiško palico, z njo je izstopala babica Emilija. Nenavaden prizor je bil komičen, saj je imela babica tedaj že dobrih oseminšestdeset let in ji niso dovolili nositi težjih bremen. Stric Jaroslav oziroma Jaro je izstopal z ženo in sinčkom ter z vso obsežno prtljago. Bil je navdušen športni ribič, zato je moral že takoj v Kranju namakati trnek v Savo. Povezal se je z nekim kranjskim ribičem in nazadnje prinesel domov lepo ribo, ki pa je imela neznansko veliko koščic, tako da ni šla v promet.

Po dveh ali treh dneh smo zaključili s pripravami na taborjenje ob morju in se odpravili na pot. Z vlakom smo se odpeljali do Reke, kjer smo se vkrcali na ladjo za otok Rab. Imeli smo veliko prtljage, ker smo morali vzeti s seboj veliko stvari – od žlic do šotorov. Frankovi so si pri transportu pomagali z bratrančevim otroškim vozičkom, moji starši pa z dvokolesnim vozičkom nekdanjega očetovega kajaka. Poleg tega smo nosili še nahrbtnike in tudi ročno prtljago. Izkrcali smo se v mestu Rab in se peš odpravili čez otok proti naselju Lopar. V tistih časih ni šlo drugače, če smo želeli doseči Rajsko plažo. Bili smo otovorjeni kot mule. Prehodili smo dobrih deset kilometrov, preden smo prispeli na hrib nad Loparjem. Od tu se nam je odprl prekrasen pogled na čudovit morski zaliv s peščeno plažo. Spustili smo se proti morju, hodili ob Rajski plaži še kakšna dva kilometra in se končno povzpeli na hribček, porasel z borovim gozdom, kjer smo se utaborili.

Znašli smo se sredi neokrnjene narave. Urejeni kampi ali vsaj prostori za kampiranje takrat še niso obstajali in nikjer ni pisalo “kampiranje strogo prepovedano”. Ni bilo avtomobilov in nobenih trajektnih povezav. Malo višje nad zalivom je bilo naselje Lopar. V bližini našega tabora ni bilo hiš. Danes je na teh mestih povsem drugačna slika, saj obstaja veliko civilizacijskih prednosti. Mi pa smo takrat imeli ljubi mir. Precej naporno pot smo kar dobro prestali, tudi babica Emilija in triletni bratranec Jaroušek. Med pešačenjem do Loparja so ga večinoma peljali v otroškem vozičku poleg vse prtljage. Dobil je vzdevek “grof Monte Cristo”, ker se je edini peljal in se je v primerjavi z nami vozil kot grof. Notranjski ded Janez se nam je pridružil kakšen dan kasneje, našel nas je brez težav. Zelo sem se ga razveselil. Prenočeval je v neki sobi v bližnjem Loparju, sicer pa je bil ves dan z nami.

Družina Franke na otroškem vozičku: Vera, Jaro in Jaroušek.

Za Jarouškom stoji babica Emilija Franke (Emilie Franková), desno na klopi sedi moja mama Mira. Babica še nekaj konzumira, morda je bilo ravno ob koncu kosila, ko jih je posnel moj oče.

Na levi je viden del našega šotora z dvignjenimi vhodnimi “vrati” v predprostor. V njem sem bival s starši. Za Frankovimi je njihov šotor, ki so ga prinesli s seboj iz Zábřeha.

Takole smo pozirali na Rajski plaži:
lepa teta Vera in moj ded s sončnimi očali, med njima sedim jaz, spredaj sedi moj bratranček Jaroušek. V daljavi je verjetno silhueta moje matere.

Bilo je ob oseki, ko se je morje umaknilo in je bilo tedaj zelo plitvo, lahko bi šli skoraj peš do otočka Lukovac nasproti plaže. Za otroke je bila ta plaža več kot primerna. Nikjer ni bilo nobenih drugih turistov, nobenih kopalcev, en sam mir in pokoj.

Za nami je borov gozd, kjer smo taborili.

Moja mama je zapisala na hrbtno stran vseh fotografij: 1956 Lopar.

Viri:

• Jaroslav Franke (fotografije)

Kraj: Lopar, otok Rab
Datum: poletje 1956
Avtor: Jaroslav Franke, Marjan Lavrenčič
Zbirka: Janez Lavrenčič
Skenirano: 19. 3. 2021 (Janez Lavrenčič)
Oblika: skenirana datoteka