Skip to content

1956 Lopar – Taborjenje ob Rajski plaži (2)

29. 05. 2021

Takole je pozirala družinica mojega strica Jaroslava na taborjenju na otoku Rabu. Na sprožilec je pritisnil najverjetneje moj oče.

Radi so šli z nami na morje, čeprav ni bilo na voljo osnovnih civilizacijskih ugodnosti. Vsi smo si želeli uživati na peščeni jadranski plaži ter se naužiti morja in sonca. Malček Jaroušek ima na glavici zavezano rutko, ker je imel zaradi vetra težave z ušesi. Počuti se varnega v naročju svoje mamice Vere.

Na taborjenje smo prinesli čim več s seboj, saj je bilo treba misliti na vse; tudi posodo in določeno zalogo hrane. To velja seveda za odrasle, otroci pa nismo imeli takih skrbi. Na srečo je bil v neposredni bližini naših dveh šotorov potok, ki se je izlival v morje. Bil je čist in rad sem opazoval ribice v njem. “Kaj bi se zgodilo, če bi ujel ribico in jo odnesel v morje?” sem pomislil. “Ali bi tam tudi plavala?” Oče mi je razložil, da bi sladkovodna ribica poginila v morju, ker je zanjo preslano in neprimerno. Vodo iz potoka smo torej imeli. Ne spomnim se, da bi hodili po vodo v Lopar.

Kuhali smo streljaj od šotorov, kjer sta očeta uredila ognjišče. Čez kamna sta položila železno ploščo. Dobro se spominjam, da smo zjutraj redno kuhali kavo iz proje in z mlekom v prahu pripravili odlično belo kavo. Kadar je bilo vetrovno, smo občutili pravi “raj” peščene Rajske plaže. Pesek smo imeli v kavi in povsod drugod. Kljub temu smo uživali in se veselili vsakega novega dne. Vse naokoli je bilo dovolj suhljadi, tako da ni bilo težav s kurjavo. Morali pa smo paziti, da ne pride do požara. Ne vem več, kaj vse smo kuhali, verjetno tudi kaj iz konzerv. Kmalu po prihodu smo poskusili skuhati krompir v morski vodi, češ da ga potem ne bo treba soliti. Bil je ogaben, ker je Jadransko morje pač preslano. Tu in tja so nam prinesli kaj za pod zob domačini in nam prodali svoje pridelke, celo sadje in vino. Nekoč so nam prinesli lepo oskubljenega piščanca, kar je bila prava posebnost. Niti doma nisem videl kaj podobnega v prodaji, saj se je dalo kupiti na tržnici le živo perutnino. Kadar je prišla naokoli brhka mladenka s sadjem, je stric Jaro namenoma kupoval sadeže po kosih, da se je dekle čim večkrat sklonilo in ji je lahko gledal v bujno nedrje.

Vreme je bilo lepo poletno in veliko smo se kopali v morju. Neke noči je prihrumela nevihta z močnim nalivom. Pod našim šotorom je drla voda. Reševati je bilo treba stvari iz šotorskega predprostora, kjer ni bilo gumiranega dna. V stričevem šotoru niso imeli takih težav, stal je očitno na pravem mestu.

Ob večerih so odrasli pili vino in se veselo šalili. Bili smo na samem in babica Emilija se je takoj počutila zelo varno, ko ga je popila kakšen kozarček.

Stranišče smo najprej imeli kar v gozdu. Sčasoma se je še nekaj dopustnikov utaborilo nekoliko naprej od nas in odrasli so pripravili sredi trstike, na bližnji vzpetini ob gozdu, nekakšno latrino. Razpoznavni znak za zasedenost je bila rdeča zastavica na koncu dolge palice. Tako smo vendarle dobili vsaj eno civilizacijsko dobrino. Tuša seveda nismo imeli, zato je prišel potok še kako prav, pa tudi morje.

Nekega dne me je začelo boleti na desni strani trebuha. Ker po dveh dneh ni bilo bolje, me je pregledal zdravnik, ki je taboril z družino nekoliko naprej od nas. Predlagal je takojšen odhod v bolnišnico na Reko, ker se s slepičem ni šaliti. Že prejšnje leto so mi ga teden dni hladili z ledom v ljubljanski bolnišnici in me nato poslali domov, ker otrok niso hiteli operirati. Tudi na Rajski plaži se je bolečina umirila in ni bilo treba prekiniti dopusta. Operaciji pa se nisem mogel izogniti. Čez triindvajset let sem urgentno pristal v bolnišnici in se končno rešil te nadloge.

Na Rajski plaži nisem imel vrstnikov za druženje. Bratranec je bil zame še premajhen, vendar sva se kljub temu poskušala igrati. V bližnjem šotorišču sem končno spoznal deklico Matejko, Štajerko, s katero sva se družila ob popoldnevih.

Čez čas nam je skopnela zaloga osnovnih živil. Na Loparju ni bilo trgovine, zato je bilo treba organizirati “ekspedicijo” v mesto Rab. Tja so se skupaj odpravili stric Jaro z Vero in moj oče. Drugi smo ostali v taboru. Na povratku so po dogovoru zaukali s hriba. Tako smo vedeli, da bodo kmalu pri nas. Izkazalo se je, da je bila v mestu Rab le skromna izbira. Nekaj so vendarle prinesli in za to prehodili tisti dan vsega skupaj okoli petindvajset kilometrov.

Za kuhanje smo uporabljali predvsem aluminijasto posodo. Imeli smo tudi ponev, kar lahko vidimo na sliki. Tudi menažke, iz katerih smo jedli, so bile iz aluminijevih zlitin. Na žaru nismo ničesar pekli, ker večinoma za to nismo imeli nič primernega in tudi ne ustrezne rešetke ali mreže. V enem od zalivov sva enkrat s stricem ujela vsak po eno ribo. Ko smo ju spekli v ponvi, sta bili premajhni, da bi se lahko vsi najedli.

S stricem oba čepiva, ker takrat še nismo vedeli, kaj so bolečine v sklepih.

Obisk domačinov s svojo ponudbo je bil za otroke pravo doživetje. Seveda ne zaradi ponudbe, ampak zaradi oslička. Z bratrancem sva ga z veseljem zajahala ob skrbnem nadzoru tete Vere.
Stric pa je pritisnil na sprožilec.

Mali bratranec je zelo užival na oslu. Mamica ga je posadila nanj in je pri tem povsem pozabil na težave z ušesi. Tako nam je vsak prihod domačinov popestril letovanje.

“Oj, kako prav bi nam prišel takšen osliček na poti z Raba do Loparja in nazaj,” sem pomislil. Škoda, da se takrat domačini še niso vedli dovolj poslovno, da bi ponujali storitev “Rent a Donkey”. Namesto oslov smo vlačili prtljago sami.

Viri:

  • Jaroslav Franke (fotografije)

Kraj: Lopar, otok Rab
Datum: poletje 1956
Avtor: Jaroslav Franke, Marjan Lavrenčič
Zbirka: Janez Lavrenčič
Skenirano: 19. 3. 2021 (Janez Lavrenčič)
Oblika: skenirana datoteka

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: