1968 Loška dolina – Spravilo sena
Ko se je leta 1991 začela državljanska vojna, življenje na vasi ni potekalo bistveno drugače kot prej. Gmajno smo imeli pokošeno in treba je bilo iti po seno. Mama je tlačila na vozu. Sin je bil takrat še majhen, ata je nakladal, jaz sem pa tehtala pol manj kot sedaj in ata je dejal, da »nima smisla, da ena mušica tlači«. Res je pa tudi, da je mama najbolj obvladala to delo.
Moja mama je leta 1945 doživela bombardiranje svojega domačega kraja. Bežali so v Tisovec, rojstni kraj moje stare mame, ki je na begu umrla. Rekli so, da zaradi strahu pred letali in bombardiranjem. Verjamem, da jo je bilo strah. V naročju je nesla najmlajšega, sedemmesečnega otroka. Za njo je šla še cela rajda otrok. Njen pijanski mož se je skrival v greznici, ker ni bil ne za bele ne za rdeče, razen če sta tekla iz flaše. Pijanske garde pa ni bilo. Prepričana sem, da je umrla od izčrpanosti. Cele dneve je garala, prenašala tri sitne stare device, rojevala vsako leto enega otroka, kuhala, prala in še vse ostalo. Letalski napad je bil le eden v vrsti dejanj, ki so pripomogli k njeni prezgodnji smrti.
In ko smo na gmajni nakladali voz, se je od Cerknice sem zaslišal glas helikopterja, ki je prihajal v naši smeri. Mama je skočila s polnega voza sena, vsaj dva metra visoko in stekla proti gozdičku. Helikopter nas je preletel, predno je pritekla do tam. Oči pa je imela polne groze. Njen obraz se mi prikaže pred očmi vsakokrat, ko moram poslušati prelete ameriških vojaških letal. Strašno mi gredo na živce.


Kraj: Loška dolina
Datum: 1968, po občutku
Avtor: neznan
Zbirka: Ivana Strle
Skenirano: 6. 1. 2011
Oblika: fotografija
mi z doline smo rajs taprav-, še kojn se ulj-že, k ima vs-ga č-s glavo
Ne, konj je popolnoma shiran.
Žalostno.
Ivanka, da te ne bo še kdo sekiral, leta 1991 smo imeli pri nas osamosvojitveno vojno.
Ja, tega se pa spomnim.