Skip to content

1935 Ljubljana – Prodaja lovskega dvorca Nadlišek

26. 08. 2021

Leta 1925 je umrl lastnik fidejkomisa Nadlišek Hervard grof Auerperg starejši. Posestvo šele leta 1931 ponovno dobi polnoletnega in pravnega lastnika Hervarda grofa Auersperga (mlajšega op. a.). Po izjavah mnogih informatorjev pa slednji ni bil ne prizadeven ne skrben gospodar. V času nastopa svetovne gospodarske krize (okrog leta 1932) je bil star komaj 20 let in je mladost užival v polni meri. Zato mu je denarja vedno primanjkovalo. Kar ga je tudi pripeljalo, da je nameraval posestvo »Pajkovo« v navedeni izmeri (100 ha) odprodati.

Kot že omenjeno je bilo posestvo Nadlišek fidejkomis. Slednje je v fevdalnem pravu pomenilo, da gre za dedno rodbinsko posestvo, ki se je prenašalo iz roda v rod z dedovanjem, medtem ko prodaja in delitev nista bila dovoljena. Zato je Hervard vložil 14. 2. 1935 predlog na fidejkomisno sodišče v Ljubljani, da se nad tem posestvom dvigne fidejkomisna vez. Sodišče je dvig odobrilo.

Tako so Turjačani gradič skupaj z 9 ha gozda in 71 ha obdelovane zemlje prodali lesnemu trgovcu Karlu Kovaču iz Starega trga, ki je posest kupil za svojega sina Franca. Sicer pa se je govorilo, da je omenjeni Kovač že prej skrbel za gradič (vzdrževanje poslopja). Pogodba z dne 16. marca 1935 navaja, da je bilo posestvo Pajkovo prodano za 180.000 din.

Po pripovedovanju Mimi, žene Janeza Bečaja, je bil dvorec v tem času bogato opremljen (lovske trofeje, knjižnica, preproge in druga oprema).

Za čas vojne je Janez Bečaj bil oskrbnik posestva Nadlišek in gozdni čuvaj. V nedeljo, 28. junija 1942, so na Pajkovem potekale volitve v narodnoosvobodilni odbor. Na omenjenih volitvah je bil Janez izvoljen za tajnika.

Prvega julija 1942 je potekal prvi sestanek novo izvoljenega narodnoosvobodilnega odbora. Partizan Jože Tekavec, ki je med prvimi prišel na sestanek se takole spominja notranjosti gradu:

»Stopila sva (z Janezom op. a.) v grad. Peljal me je po stopnicah v prvo nadstropje. Naprej mi je pokazal nekaj grajskih sob. Potem pa je odprl sobo, katero je pripravil za pisarno narodnoosvobodilnega odbora. Kar obstal in zastrmel sem, ko sem stopil v sobo. Kajti bila je pripravljena za pisarno in najlepša v gradu. Bila je precej velika. Stene so bile lepo prepleskane in parket dobro zloščen. Na sredini sobe je stala velika ovalna miza, pripravljena za seje. Okrog nje so stali z usnjem tapecirani baročni stoli z visokimi naslanjači. Na sredini mize je stala starinska keramična vaza z bujnim travniškim cvetjem. Pod oknom ob desni steni pa je stala lepo zrezljana starinska pisalna miza. Vsa ureditev in čistoča v sobi je dokazovala, da se bo v njej dogodilo nekaj svečanega.«

Med omenjenim sestankom nanese beseda tudi na usodo gradu.

Janeza je skrbelo in je dejal: »Če bom pa delal tako, kot sklepamo danes na tej seji, potem ne morem pričakovati, da bom ostal še naprej v tej službi. Kovač me ne bo hotel več priznati za svojega uslužbenca. Vi pa veste, da imam družino, za katero sem dolžan skrbeti.«

Neki odbornik se je oglasil in mu odgovoril: »Ti si v najbolj nerodnem položaju, za tebe je najtežje. Če hočeš delati za partizane, se moraš odpovedati graščini. Če pa hočeš delati še naprej za Kovača, se moraš odpovedati partizanom.«

V besedo se je vmešal drugi odbornik in dejal: »Te stvari ne držijo. Zavedati se moramo, da nastaja nova doba. Grofovskih časov je konec. Ti Janez si sedaj v službi ljudstva, ne pa Kovača. Delati moraš tako, kot ti veleva ljudstvo, ne pa tako, kot ti bo ukazoval Kovač. Če se ga še bojiš, potem ne zaupaš naši borbi. Če pa ne zaupaš borbo, nima smisla, da sedimo tu toliko časa in nekaj razpravljamo in sklepamo, kar bi potem ne izvedli.«

Janez se je malo zamislil. Obrisal si je znojno čelo, se ozrl po odbornikih, potem pa dejal: »Imate prav, premalo sem se poglobil v to in nisem dovolj razmislil. Zame ni več delodajalec Kovač, ampak ljudstvo. Po končani vojni verjetno ne bo on več lastnik graščine in mi ne bo več ukazoval, kako moram delati. V bodoče bo z graščino razpolagal narodnoosvobodilni odbor.«

Dobrih štirinajst dni kasneje, dne 16. julija 1942, so Pajkovo požgali Italijani in Janeza Bečaja odvedli ter ga pri cerkvi Sv. Urha ubili.

Prispevek je napisal: Rok Kraševec.

Viri:

  • SI_ZAL_LJU/0002 Turjaška graščina 1790-1939, Prodaja Pajkovega.
  • Končar, Tomaž. Propad turjaške graščine: gozdarstvo turjaške graščine od prehoda v 20. stoletje do 2. svetovne vojne, Ljubljana, 1999.
  • Tekavec, Jože. Dnevi preizkušnje: spomini 1941-1945, Ljubljana, 1977

Kraj: Ljubljana
Datum: 1935
Avtor: —
Zbirka: Zgodovinski arhiv, Ljubljana
Fotografirano: 5. 8. 2021, Rok Kraševec
Oblika: dokument

One Comment leave one →
  1. Milan Tr permalink
    27. 08. 2021 06:38

    Dragocen zapis!

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: