1974 Brezje – Obletnica

Fotografija je nastala 28. julija 1974 ob praznovanju 70-letnice Alojza Kraševca. Slikan je s svojo ženo Marijo Kraševec.

Alojz se je rodil 29. 7. 1904 na Ulaki mami Heleni in očetu Frančišku Kraševec kot eden izmed 11 otrok. Dve sestri sta umrli še v otroških letih, tri brate pa sta vzeli obe vojni. Marija se je v družino osmih otrok rodila 2. 8. 1910 pri Pirmanih očetu Andreju in mami Hemi Zalar.

Alojz je bil zidar, dobro poznan naokrog kot priden in sposoben delavec. Številni se ga spominjajo, kako je skakal čez maltarko, češ, kaj bi hodil okrog in tratil čas, če lahko skočim čez. Zaposlen je bil v cerkniškem podjetju Obnova. Na razpis za novo poimenovanje podjetja se je javil tudi Alojz, ki je predlagal ime Gradišče. Pri izbiri imena je imel v mislih tako predel Slivnice kot dejavnost podjetja. Njegov predlog je bil sprejet in v podjetju Gradišče je ostal do upokojitve. Mama Marija pa je bila šivilja in gospodinja. Otrokom je marsikaj sešila, tako obleke za birmo, krilca, meni nazadnje jutranjko, ko sem šla prvič rodit.

Ker je bila hiša preveč oddaljena od vasi, niso imeli niti elektrike niti vodovoda. Hiša je bila kamnita, dolga in nizka. Na enem koncu je bila štala, v kateri so bili vedno krava, po dva velika prašiča (največja daleč naokrog, klavec je vedno rad povedal, da takih prašičev nima nihče) in zajci. Na sredini stavbe je bil vhod naravnost v kuhinjo, kjer je stal velik štedilnik na drva, velika zelena kredenca, majhna zelena miza s predalom in štokrli, kurišče za krušno peč, pod kuriščem pa zelena lesena klop. Desno iz kuhinje si prišel v “hišo”, kjer je bila krušna peč, nekaj osnovnega pohištva in veliko ogledalo na steni. Levo od štedilnika je bila shramba, kjer je vedno dišalo in kamor sem včasih šla krast ocvirke. Preko manjšega lesena podesta, prav tako levo, je bil prehod v spalnico ter na podstrešje, kamor smo se povzpeli po lesenih stopnicah. Sredi tal na podestu je bil vhod v kevder, kamor pa nikoli nisem smela iti, saj je bilo tam zelo temno in lestev strma in nevarna.

Ob hiši je bila štirna. Ko sta zajemala vodo s plehnato kanglico na verigi, sem smela samo od daleč opazovati njuno početje. Kljub moledovanju, da bom pazila, mi nista dovolila, da bi tudi sama kdaj zajela vodo. Pred hišo je rastel ogromen oreh, pod njim pa je stala manjša mizica, na kateri sem trebila solato. Za razsvetljavo se je uporabljala petrolejka. Imeli pa smo tudi eno baterijo, katero sta vedno odstopila meni, ko sem tam prespala. Največkrat sem spala v majhni podstrešni sobici, kjer so se sušile domače salame in vonj po kolinah nikoli ni izginil iz te sobe. Zunanja stena pod oknom je bila poraščena s trto, tako da sem se jeseni lahko sladkala s sladkim grozdjem. Do sobice sem morala po strmih stopnicah, z baterijo in kahlo v rokah, čez trame v neurejenem delu podstrešja. Tu je stric Slavko imel cele gore stripov, ki sem jih včasih prelistavala. Včasih sem spala na krušni peči, včasih pod pečjo, včasih kar na tleh, le redkokdaj pa na sredini zakonske postelje. Stranišče je bilo na štrbunk in se je držalo manjšega prostora, kjer so bile kokoši. Tja je bilo treba preko dvorišča. Poleg hiše je stal velik kozolec, poln sena, med hišo in kozolcem je bila napeljana zajla, na katero je bila pripeta veriga za psico Ledo, tako da je imela res veliko prostora za gibanje.

Nadvse rada sem pomagala obema pri njunih opravilih. Mama je vsako soboto naredila domače rezance, ki jih je v nedeljo zakuhala v najboljšo juho na svetu. Lesena tla v hiši sva poribali s sirkovo krtačo, jaz sem morala čim bolj na suho obrisati tla, ki sva jih nato namazali z neko gosto, rumeno pasto. Čez sva položili razgrnjene liste časopisa, ker so moje otroške nožice vedno rade zašle prav tja, kamor ne bi bilo treba. Ko se je pasta posušila, sva tla še zgloncali. Vsak večer sva zalili bogato rastoče rože na oknih. Vsak dan sem morala preiskati vsa gnezda, kjer so kokoši pustile kakšno jajce. Najlepše je bilo, ko sva potem, ko sva postorili vse, kar je bilo potrebno, pod bližnjo jablano razgrnili deko, legli nanjo vsaka s svojo knjigo in brali. Ker sva se obe težko ločili od knjige, sva velikokrat brali tudi ob svetlobi žerjavice iz krušne peči. Mama me je namreč naučila brati in sem že pri štirih letih iz časopisa prebirala kuharske recepte.

Atu sem rada pomagala zdevati travo v kopice. “Kakršno kopico boš naredila, takega moža boš dobila”, mi je govoril. Seveda sem se zelo trudila, da bi bila kopica čim bolj pokončna in lepa. Krompir smo sadili tako, da sta najprej v vrsto izkopala jamice, v katere smo potem polagali po en krompir. Ker sem pomagala tudi pri sajenju fižola, sem mislila, da se tudi krompir tako sadi in sem v jamice dala toliko krompirjev, kolikor jih je šlo noter. Ata me je naučil obračati seno. Za prevoz do doma je uporabil malo večja “kulca”, niso bila običajne manjše velikosti, a tudi ne tolikšna kot navaden lojtrnik, nekaj vmes. Ker je bilo zdravje krave zelo pomembno zaradi mleka, je ni vpregel, ampak je imel na voz privezan močan jermen, katerega si je dal na ramo in tako on vlekel voz, poln sena ali drv. Z mamo sva mu pri tem pomagali z rinjenjem. Včasih sva šla s koreto v Cerknico, v trgovino pri mlinu, kjer sva nakupila večje količine potrebnih stvari. Po strmi cesti, ki vodi na Slivnico, sva vlekla težko koreto. Če mi je bilo res dolgčas, kar pa je bilo zelo redko, sem šla v bližnje grmovje in si tam naredila svojo hiško. Veje leske sem nalomila in jih zapičila v zemljo tako, da sem oblikovala prostor, kjer sem občasno kraljevala. V zimskih popoldnevih sva z mamo posedali na krušni peči in gledali njeno zbirko razglednic. Veliko jih je bilo. To navado sem tudi jaz povzela in jih še danes zbiram.

Za atovo 70-letnico smo se zbrali vsi sorodniki. Ker je bila hiša zdaleč premajhna, smo postavili šotor, ki je v ozadju slike. Ata je umrl leta 1993, mama pa leta 2003. Neizmerno bogato življenjsko popotnico sta mi dala, za kar sem jima iz dna srca hvaležna. Naj jima bo lepo tam onkraj mavrice.

Slovarček:

• štokrle: stol brez naslonjala
• kahla: nočna posoda
• zajla: jeklena vrv
• štirna: vodnjak
• zgloncati: zloščiti
• kulca: manjši lojtrnik

Kraj: Brezje
Datum: 1974
Avtor: Janez Kranjec
Zbirka: Vika Turšič
Skenirano: 29. 7. 2021
Oblika: fotografija