1925 Vrhnika – Komidarjeva

Lahko bi bila Mary Pickford, Lilian Gish ali kakšna druga “glumica prošlosti”, kakršne je v šestdesetih letih objavljala revija Filmski svet … Lepotica. Tudi izvrstna fotografija je prestižno oblikovana, v spodnjem desnem vogalu pa je odtisnjeno ime fotografa, in ko sliko dovolj povečaš, se pokaže napis Fotoatelje Bavec! Je slika nastala v Markovcu, kjer je živel Vinko Bavec? Nekako se ne zdi prav verjetno, fotografija je najbrž nastala po Bavčevem odhodu v svet, kdaj je bilo to, pa res ne vem. Zdi se mi pa tako lepa, da se sliki nisem mogla upreti, čeprav spet enkrat nisem vedela o njej prav ničesar.

Ni dovolj, da je dekle samo po sebi ljubko, tudi sfrizirano in oblečeno je lepo in bogato. V laseh ima cel arzenal lepotnih pripomočkov: glavniček, zapenčke in pentljo, kar drži lase lično spete vrh glave. V ušesih ima zlate (?) uhane, okoli vratu pa tesno zapeto trivrstno ogrlico in na obleki naborek iz tankega belega blaga, mogoče nežno potiskanega muslina ali svile … Obrazček s priprtimi ustnicami in nežnim pogledom nekam navzgor je poosebljena krhkost in milina. Takega dekleta človek nikoli ne bi, oprostite, pričakoval v Vrhniki pri Ložu, tako rekoč bogu za hrbtom! Na hrbtni strani slike je nekdo namreč zapisal “Komidarjeva (Srečotova mama)” in še “dvojčica” – dovolj, da vemo, da gre za dekle iz družine, ki je imela nekaj časa v Vrhniki gostilno – ta je bila najprej Intiharjeva, potem Komidarjeva in nazadnje Strletova oziroma Knausova.

Nisem verjela, da lahko izvem kaj več, ampak včasih se posreči: Komidarjev Srečo je bil predvojni uradnik na občini in esperantist, pozneje pa je odšel živet v Ljubljano. Njegova mama, torej lepotica s slike, je bila v poznih letih skoraj slepa … in zato najbrž ni mogla videti vrhniške mladeži, ki si je naredila splav iz snetih vrat kovačije in na njem priplula rabutat ribez z vej, ki so s Komidarjevega vrta visele nad vodo Obrha … Kdo so bili Komidarjevi in kam so šli iz Vrhnike ne vem, razen tega, da je priimek Komidar razmeroma pogost v Loški dolini in bližnji okolici.

V gostilnah se je dogajalo marsikaj, tudi v vrhniških dveh. Tisto, kako so se leta 1940 streljali pri Komidarju in enega ubili drugega pa ranili, sem že nekje napisala: starojugoslovanski vojaki iz kasarne v Cerulaku so prišli v gostilno, kjer je bil ples, izbruhnil je ravs zaradi plesalke, ki je domačin ni hotel prepustiti vojaku, ta je streljal in naključno do smrti zadel Klunovega očeta ali strica, ki je sedel v kotu, medtem ko sta druga dva tiščala vrata … tako nekako je bilo. Samprtov je bil takrat ranjen v oko, Vrhničan Jernej pa je še pravi čas ušel skozi okno … Potem so dolgo prihajale komisije in raziskovale okoliščine dogodka …

So pa bili zidovi gostilne, ki takrat ni bila več Komidarjeva, priča še drugi zgodbi, ki se je začela daleč nazaj: zaljubila sta se dekle in sosedov fant in sklenila pobegniti v Ameriko, ker je bil fant že zaročen ali celo poročen. Ona je uredila papirje za pot, on si je premislil in ona je sama odpotovala čez lužo. Izbruhnil je škandal, očitki, sramota in kreganje med družinama. Zamero je fantova družina kuhala še desetletja, tako da je je bilo deležnih več generacij. A ni šment, da sta se čez leta zagledala nečakinja tistega dekleta, ki je samo odšlo v Ameriko in sin iz družine njenega nesojenega moža?! Ni bilo nobene možnosti, da bi se poročila, kajti ta stari, zlasti mati, tega niso dovolili, še nalašč ne, bili so vendar za vekomaj skregani in jezni – čeprav sta mlada dva že “zaarala”. Dekle je bilo noseče in rodila se je deklica. Fant se je uklonil staršem in se poročil z drugo, mlada mamica s hčerjo se je čez čas odselila in se tudi ona poročila. Leta so tekla, vsak se je po svoje mučil in prebijal, stikov niso imeli, postarali so se, deklica je odrasla v dekle in si našla fanta. In zdaj nastopi gostilna:

V njej so neke nedelje sedeli trije postarani možakarji in se nekoliko nacejali z vinom, ko je vstopil mlad par in sedel blizu njih. Naročila sta in se pomenkovala, možakarji v kotu pa so si ju budno ogledovali. Bila sta mlada in čedna, opravljena lepo po modi, ki je takrat narekovala krila nad koleni in hlače na zvon. Pa pravi eden od starejših (bil je tisti nesojeni ženin druge generacije): “Lej no, lej, kakšna dobra stegna ima tistale za mizo!” Pa se oglasi pivski kamerad:

“Pa ti veš, čigava je? Kaj je ne poznaš?!”

“Ne poznam – kako bi le ?”

“Pa tvoja hči je, tista, ki si jo imel z ono …!”

Zadrega pa taka!! … Vendar je tokrat zmogel toliko poguma, da je stopil do dekleta in se pomenil z njo ter obljubil, da lahko računa nanj, ko se bosta poročila – in je obljubo potem tudi pošteno držal … Koliko nepotrebnega gorja pa je že bilo do tedaj zaradi zarjavelih zamer in brezglave trme starcev …!

Tega ni zapisala Ivanka Janežič, ampak nekdo drugi: “Komidarjeva (Srečotova mama) dvojčica”. Je morda obstajalo še eno tako lepo dekle??

Zadnja stran slike je oblikovana za pošiljanje po pošti. Kako je bil vesel tisti, ki je prejel takole fotografijo – zlasti če je bil moški!

Slovarček:

• rabutati: krasti sadje
• zapenček: sponka za lase, zapenec

Viri:

• prof. Anton Avsec, Medvode, 2021, ustno
• N. N., ustno

Kraj: ni znan, Vrhnika
Datum: domnevno okoli 1925
Avtor: Vinko Bavec
Zbirka: Vladimira Janežič
Skenirano: 14. 7. 2020
Oblika: fotografija