1944 Gorica – Verica in Edica

A nista luškani? Na sliki iz albuma Jerneja Malovrha sta Verica in Edica. Verica kot da je že v nizkem štartu, da jo bo pobrisala. Edica ima roko na njenem kolenu, na obrazu pa izraz: »Počakaj še malo. Nekaj se bo zgodilo.« Zdaj sta stari že blizu osemdeset let. Bilo bi lepo, če bi ju kateri od njunih sorodnikov prepoznal in bi se javili s svojo zgodbo.

Imam pa jaz svojo. Ker je pravkar minilo 40 let, odkar sem na svet spravila potomca, naj vam popišem svoje izkušnje. Nič skrbi. Ne bom šla v podrobnosti. Ženske vemo, kako to gre, moških ne zanima.

Stara mama po mamini strani je rodila 14 otrok. Po porodu je niso »ajčkali«. Morala je vstati, isti v štalo, na njivo, skuhati za družino in prasce in poskrbeti še za otroke. To je bil tudi eden izmed številnih vzrokov za njeno prezgodnjo smrt pri štiriintridesetih letih. Zaradi tega sem edinka. Ko sem prišla iz porodnišnice, me je mama polegla v sobo zraven otroške posteljice. Nikamor nisem smela. Skoraj še na stranišče ne. Če bi želela kahlo, bi mi jo tisti hip prinesla. Moja edina naloga je bilo futranje otroka in sebe. Da ne bi opešala, sem dobivala kurjo župco in slečeno kuro iz te župce ter mlečne stvari. Kakšno sadje in zelenjava neki! Bo otroka napenjalo. Ven, na zrak pa niti slučajno ne, da se ne bom prehladila, ker pri porodnici »smrt tri mesece leži pod posteljo.« Bab’ca ji je pa štango držala. En mesec me je imela tako zaprto kot sužnjo. Nato pa je šla nekega dne v trgovino. Aha, zdaj pa imam malo časa da vidim, če še sonce sije. Hitro sem se obleka. Nisem bila še niti šest metrov od hiše, je bila že za mano. Takoj me je zvlekla v hišo in posadila nazaj v posteljo. Čez čas je prišla bab’ca (ne, ni šla slučajno mimo) in dokončala pridigo, ki je mama ni. Moj otrok je že pri enem mesecu prespal celo noč. Pa večino dneva tudi. Meni pa dolg čas za se ubit. Televizije gledati in brati se po porodu ne sme najmanj šest tednov. Pa naj bo raje dva meseca, za vsak slučaj. Nekoč sem se dokopala do ene stare revije Jana. Beroč jo, sem zaspala. Takrat me je mama dobila »in flagranti«. Vzela mi je revijo in nadaljevala s pridigo, ki je ni končala tedaj, ko sem šla ven. Litanije je pa povedala bab’ca, ki jo je šla iskat. Pa zaradi tega nič slabše ne vidim. Računalnik je tisti, ki mi je uničil vid. Vem, da sta mi hoteli dobro. Bab’ca je bila najboljša daleč naokoli. Ampak preveč dobrega včasih tudi škodi.

Verica in Edica sta se rodili v času druge svetovne vojne – 13. oktobra 1943. Slika je nastala osem mesecev kasneje.

Kraj: Gorica
Datum: 13. junij 1944
Avtor: neznan
Zbirka: Jernej Malovrh
Skenirano: 8. 3. 2020
Oblika: fotografija