1968 Rakek – Z vlakom na izlet

Posnetek je nastal leta 1968, ko smo begunjski cerkveni pevci odšli na izlet na Trsat. O tem izletu je nekaj več napisanega v prispevku Danice Červek.

Na sliki smo:

• Vika Kranjec z velikim sladoledom v roki,
• za mano sedi Liljana Meden,
• nasproti njen brat Brane Meden,
• v sredini Martina Kranjec in
• desno spredaj Marinka Lukovič.

Ne spomnim se, v katerem letnem času smo odšli na ta izlet. Z Martino sva oblečeni v kratka krila in bele dokolenke in to bi lahko pomenilo tako pomlad kot jesen. V tistih časih je namreč veljalo, da smo za Veliko noč zimsko garderobo zamenjali s poletno in to ne glede na to, koliko hladnih dni je še sledilo. Glede na sladoled pa se bolj nagibam k temu, da smo šli na izlet jeseni. Spomnim se, da naju je na Trstatu zelo zeblo, zato je Marinka Lukovič svojo bundo odstopila najmlajši udeleženki Martini, jaz pa sem drgetala v jopici in z ruto na glavi.

Slika je po mojem mišljenju nastala še na železniški postaji na Rakeku. Hiše, ki jo je videti skozi okno vlaka, ne prepoznam. Preden smo šli na vlak, nama je ata kupil sladoled.

Ker smo živeli na vasi, si sladoleda nismo mogli velikokrat privoščiti. Spomnim se, kako se je vsake toliko v Topol pripeljal Selim. O tem, kaj v naših krajih pomeni beseda “Selim”, je bilo na teh straneh že veliko povedanega, lahko se samo pridružim, da tudi jaz še vedno vsakemu slaščičarju oz. slaščičarni rečem “Selim”. Pripeljal se je s svojo dvokolnico, vedno po isti poti, pri Mimni hiši se je ustavil in začel kričati: “Sladoled!” Otroci smo s cele vasi prileteli tja in z velikim poželenjem strmeli v sladke rdeče-bele palčke, ki smo jim rekli cigare, pa v turški med in še nekaj drugih sladic, ki jih je pripeljal s seboj. Večinoma smo si izbrali sladoled, vanilijev ali čokoladni, točen, s tisto zavito špičko na vrhu, včasih pa tudi kakšno cigaro ali liziko. Za vaške otroke je bil prihod Selima velik praznik, saj smo si le takrat privoščili sladoled. Kasneje, ko smo hodili v šolo v Cerknico, smo se radi ustavili v slaščičarni v tistem trikotniku med občinsko stavbo, Meletovo hišo in avtobusno postajo.

Ta slika pa priča tudi o moji prvi vožnji z vlakom. Mi se  tovrstnega prevoza nismo posluževali, saj je bil Rakek predaleč od naše vasi, pa tudi nikamor nismo kaj dosti hodili. V Ljubljano smo šli samo takrat, ko je bilo treba k zdravniku. Vozili smo se z avtobusom “rakičanom”, ki smo ga počakali v Selščku pri Granati. Spominjam se ceste med Otavami in Rakitno, ovinkov, vedno me je bilo strah, da bomo zapeljali s ceste.

Prva vožnja z vlakom mi je bila zelo všeč. Lahko sem stala med vožnjo, se tudi sprehodila po vagonu. Vse je bilo tako novo, tako imenitno. Z vlakom sem se redno začela voziti šele potem, ko sem šla v srednjo šolo v Postojno, ves ta čas vmes pa nikoli več. Kot najstnici mi je bila vožnja zelo zanimiva predvsem zaradi vojakov, ki so se vozili bodisi na obisk domačih, ali pa so se vračali na služenje vojaškega roka. Spomnim se, da je na vlaku vedno neznosno smrdelo. Zaradi vojakov in zaradi kajenja. Ker sem takrat tudi sama že redno kadila, mi je bila vožnja z vlakom še toliko bolj všeč, saj je bila prva stvar, ko smo posedli na sedeže, ta, da smo si prižgali cigareto. Potem pa smo se punce razgledale po ostalih potnikih, predvsem vojakih, in sanjarile o tem, da bi nas kateri opazil. Seveda se to ni nikoli zgodilo. Vožnja z vlakom mi je še vedno pri srcu, čeprav je res, da se tudi zdaj zelo malo vozim z njim, ker pač ni niti potrebe.

Sem se pa zelo veliko z vlakom vozila po Indiji, kamor sem večkrat potovala. Mogoče to ne sodi v ta koncept Starihslik, a se mi zdi zanimiva primerjava med vlaki pri nas in tam. Karte smo po navadi kupili že v Sloveniji, preko spleta. V Indiji so vlaki zelo dolgi, kompozicijo sestavlja najmanj petnajst vagonov, in potnikov je ogromno. Tretji razred je namenjen najbolj revnim potnikom, v vagonih so lesene klopi. Prvi razred je bil nekoliko dražji, mi smo vedno potovali v spalnih vagonih drugega razreda. Mnogokrat se je zgodilo, da smo pristali na listi čakajočih, kar je pomenilo, da sem morala spremljati in čakati, ali bomo dobili sedeže ali ne. Zgodilo se je, da smo bili na waiting listi na 150. mestu, a se je situacija do dejanskega potovanja tako spremenila, da smo sedeže dobili. Če v določenem času sedežev nismo dobili, sem pač kupila nove karte za drug vlak. Vozovnice so izjemno poceni. Ko vlak pripelje na peron, moraš najprej teči do svojega vagona, na zunanji strani vagona je prilepljen seznam potnikov tega vagona, preveriti moraš, če si napisan na seznamu, šele nato vstopiš.

Spomnim se svoje prve vožnje z indijskim vlakom. Naša skupinica je štela pet prijateljev. Sedeži so razvrščeni nasproti, in sicer po trije. Ko smo zasedli svoje sedeže, je tako eden ostal prost. Nanj so prisedali domačini, po več na enega, nato pa še na naše. Spomnim se, da sem bila prvič zaradi tega zelo vznemirjena, a sem se temu hitro privadila. Povsem običajno je, da na sedežih, namenjenih šestim potnikom, sedi tudi petnajst oseb. Ko se bliža noč, samo z gibom glave nakažeš, da bi šel spat in vsi se brez pripomb umaknejo. Oblazinjeno hrbtišče na sedežih se dvigne in se tako spremeni v sredinske postelje, na vrhu pod stropom vagona pa je še tretje ležišče, kamor se povzpneš po lestvi. Najraje sem spala na sredinskem ležišču. Kovčke smo zaradi varnosti z verigami privezali pod sedeže. A vedno tudi nismo dobili sedežev, tako sem včasih spala tudi na tleh, enkrat celo na tleh v prostoru med dvema vagonoma nasproti vhoda v stranišče. Vsakič, ko je kdo odšel na potrebo, se mi je pogled ustavil na veliki gomili človeškega blata na robu školjke. Ja, to je potovanje z vlakom v Indiji.

Na vlaku se ves čas nekaj dogaja. Zjutraj te iz spanja prebudi kričanje: “čaaaj, kofi, tea, tea, tea”. Prodajalci ponujajo kavo in čaj. Potem se na vsaki postaji gor vsujejo prodajalci vseh mogočih stvari, v glavnem vode, raznih prigrizkov, sadja, a tudi igrač in raznih drugih stvari. Vedno na vlak pridejo tudi moški, oblečeni v ženske. To je izjemno zanimiv pojav. Indijci namreč verjamejo, da bodo njihovi sinovi prav tako postali transvestiti (in tega jih je izjemno sram in strah), če tem obiskovalcem vlakov ne bodo dali denarja. Ti moški samo zaploskajo in potniki takoj sežejo po denarnicah. Mnogo je tudi beračev, pohabljenih ljudi, ki prosijo za drobiž. Na vlaku se sklepajo številna znanstva, ljudje so odprti in vedno pripravljeni na klepet, a po drugi strani te pustijo pri miru, če tako hočeš. Moja najdaljša vožnja z vlakom je trajala celih 48 ur, to pomeni dve prespani noči na vlaku. Obožujem vožnje z indijskimi vlaki in jih prav pogrešam. Česa takega na naših vlakih nikoli ni bilo in nikoli ne bo.

Slovarček:

• karte: vozovnice
• waiting list: seznam čakajočih

Kraj: Rakek
Datum: 1968
Avtor: Janez Kranjec
Zbirka: Vika Turšič
Skenirano: 29. 7. 2021
Oblika: fotografija