Skip to content

1965 Cerknica – Ptičji pogreb

22. 02. 2022

Zgodilo se je, da sta iz ene zgodbe nastali dve. Prva je ta v uvodu. Urednik strani Stareslike je želel ob mojem prispevku objaviti staro fotografijo otrok, ki se igrajo na cesti. Iskal jo je točno pol leta. Pač, v tistih časih so vsakdanje dogodke, kot je bila otroška igra, fotografirali hudo poredko. A kdor vztraja …

Urednika je odrešila Marija Košir, ki je poslala gornjo fotografijo s pripisom:

V Notranjsko-primorskih novicah sem prebrala članek o Starih slikah. V njem je med drugim napisano, da iščeš fotografijo otrok, ki se igrajo na cesti. Takoj sem se spomnila ene – edine te vrste, na kateri se z brati igramo na cesti od Jurjeve hiše proti studencu. Navadno smo se sicer igrali “v zelnikih”, a od tam nimam nobene fotografije.

Zanimivo se mi zdi, da smo iz cestnega prahu najraje delali “grobke” in jih krasili s travniškimi cveticami.

Fotografija je iz Dobca. Skoraj gotovo je nastala leta 1953. Fotografiral nas je moj oče, France Kranjc, v lipovem drevoredu, ki gre od konca vasi do cerkve sv. Lenarta. Jurjeva hiša, ki se vidi v ozadju, je tudi v prispevku z naslovom 1960 Dobec -Volk.

Na sliki smo – z leve proti desni – Janez, Maša, Andrej in Tomaž Kranjc – Kranjči iz Dobca.”

Toliko o naslovni fotografiji. In sedaj moja zgodba, ki se dogaja nekje sredi šestdesetih let. Naše otroško igrišče je bilo vse v okolici hiše, kjer smo živeli. Tam smo se igrali vse mogoče, od skrivanja in lovljenja do raznih iger, kot je bilo zbijanje koze. Skozi igre smo razvijali razne spretnosti in se privajali na odraslo življenje. Pomembno je bilo tudi opazovanje okolice in starejših. Tako se tudi vi dobro spomnite svojega igranja za učiteljice, tovornjakarje, trgovke, pilote … Ob spominu vam postane toplo pri srcu in pri tem se nasmehnete, kot sem se jaz ob spominu na dogodek, ko smo se kot otroci igrali pogreb.

Na našem klancu v Cerknici je bila prava mala otroška kolonija, saj nas je bilo v par letih razlike kar trinajst kratkohlačnikov in kratkokrilnic. Strašno radi smo se skupaj igrali, seveda do prve iskrice, potem je bila pa borba. Pa se je kmalu končala in igra je tekla naprej. Vedno smo bili polni idej, ušpičili smo polno neumnosti, a nikoli ni bilo krvi ali razbitih šip. Starejši fantje so bili vodje, mi pa njihovi ukazov željni sluge, sploh če je bila kakšna neumnost posredi. Najraje smo se igrali poleg župnišča, saj je bila tam manjša trata brez uporabne vrednosti, brez prostorskega načrta, tako da nas ni nihče podil od tam. Pa tudi starši so vedno vedeli, kje smo. Saj tudi sedaj vedo (vemo), ko odprejo sobo in so njihovi otroci pred računalnikom.

Tisti ptičji pogreb, o katerem vam bom pripovedoval danes, smo uprizorili mulci, stari nekako od 5 do 10 let. Zase vem, da sem bil pri najmlajših, a sem aktivno sodeloval, ravno toliko, da se dogodka še spomnim. Če bom po petinpetdesetih letih kaj drugače povedal, kot je bilo, me pa prosim popravite.

Tistega ptiča smo našli na cesti. Kaj nam je bilo, da ga nismo vrgli sosedovi mački, kot po navadi, ne vem. Vem samo to, da se je nekdo spomnil, da bi ga pokopali po “uradni” poti – s pogrebom. Seveda, takoj smo bili za. Akcija je takoj stekla. Eni so kopali jamo, drugi so šli k sosedu, ki je v nekdanji Budkovičevi delavnici izdeloval krste in se zmenili z njim za velikost, barvo in okraske. Stari mož nas je dobro poznal, zato se je potrudil in nujnosti pokopa podredil vso proizvodnjo, tako da smo naročeno dobili že čez nekaj časa. Saj je moral pohiteti, saj smo mu stali za vratom vsake pet minut. Je bilo res nujno. Sredi poletja vse zelo hitro propade.

Tretji oddelek pogrebcev je pazil na ptičje truplo. Lahko bi rekli, da je imelo ves čas ob sebi častno stražo. Če je bila odprta tudi knjiga žalosti, se pa prav dobro ne spomnim. Nekaj jih je šlo domov po sveče, a še najtežje je bilo z vžigalicami, saj so se starši najbolj bali, da ne bomo česa zakurili. Četrti oddelek pogrebnega društva pa je odšel na najbolj pogajalsko zahteven del predpriprav. K tedanjemu župniku. Za cerkveni pogreb smo rabili ministrantska oblačila in ostale pritikline. Zdi se mi, da so prišli nazaj kar nekaj časa po izdelani in izročeni krsti, saj je tu čas tekel z drugačno hitrostjo. Župnik je hotel vse vedeti, a na koncu je popustil in nam dal nekaj stvari, ostale, kot so križ, smo pa sami naredili. Da so ta čas hodili kropit od blizu in daleč ni treba posebej govoriti. Vsi so se čudili kaj za en tič je to, da bo imel tako nobel pogreb.

Ko je bilo vse nabavljeno in pripravljeno, se je sprevod začel. Seveda je bila prisotna maša. Pa ne kakršna koli. Latinska. Mulci za v prvi razred smo znali vse odgovore, starejši pa tudi župnikov test. Takrat tudi z odličnim spričevalom nisi nič veljal, če nisi vedel, kdaj je treba reči »dominus vobiskum«. Tako smo hodili s križem in črno zastavo po klancu gor in dol, žlobudrali mašne tekste, peli žalostinke in se čudili starejšim, ki so se na hišnih pragih držali za trebuhe. Le kaj jim je bilo na pogrebu tako smešnega? No, morda kapa ni bila ravno župnikova, kakšna kikla se je tudi vlekla po tleh, a nosila s trugo so bila prvovrstna. Ko je bilo »župniku« dovolj sprehajanja, smo zavili na pokopališče. Tam so nas čakale sveče, jama in pa vrvi, s katerimi smo pogrebci prav stežka spravili trugo v jamo. Sledil je kratek govor, o vsebini katerega ne vem čisto nič, vem pa, da je bil zelo čustven, saj so dekleta jokala kot dež. Nato je sledilo škropljenje in pokop, zasutje jame in polaganje vencev, ki so jih spletla dekleta iz marjetic, in na koncu križ s ptičjim peresom. Naj se ve, kdo je tu pokopan.

Po končani ceremoniji smo se vrnili in pospravili vse rekvizite, saj smo vedeli, da nas naslednjič ne čaka nič dobrega, če vsega ne pospravimo za seboj. Ko smo se spet zbrali ob grobu, smo se strinjali, da je bilo v redu. A kaj bo naslednjič? Bomo spet hodili okoli in prosjačili za stvari? Ne! Razgrebli smo grob, odprli trugo, ptiča stresli v jamo, jo zasuli nazaj in vse skupaj poteptali.

Čez nekaj let, ko se je to razvedelo naokoli, so po tem dogodku posneli film: »Maratonci tečejo častni krog«.

Slovarček:

  • truga – krsta
  • zbijanje koze – igra s kamni in pokončno litrsko pločevinko. Z izštevanko izžrebana žrtev je nanjo postavila svoj kamen, ostali pa smo skušali to podreti s svojimi kamni. Ko si vrgel svoj kamen, si moral ponj, žrtev pa te je pri tem poskušala ujeti, da bi jo zamenjal pri pločevinki. Varen si bil: za črto meta, če si pritekel do vrženega kamna brez dotika paznika pločevinke, če si se ga dotikal na mestu pristanka ali če si ušel z njim za črto meta ali če je kdo ta čas s svojim kamnom podrl pločevinko ali na njej ni bilo kamna. Tedaj smo kričali, da koza lula (cera).

Kraj: Cerknica (zgodba), Dobec (fotografija)
Datum: okoli 1965, 1953
Avtor: France Kranjc
Zbirka: Marija Košir
Skenirano: neznano
Oblika: skenirana datoteka

One Comment leave one →
  1. 22. 02. 2022 08:34

    Kakšna zgodba!! Vsega tega se lahko domislijo res samo otroci z neusatvljivo energijo!

    Liked by 4 people

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: