Skip to content

1946 Notranjska – Tone Hace III.

2. 03. 2022

Prišlo je urednikovo elektronsko sporočilo.

»Našel sem še eno Hacetovo sliko
»Kaj naj z njo? Sem že vse napisala, kar sem vedela.«
»Ampak je lepa.«
»Prav, no. Pa pripravi. Si bom že kaj izmislila.«

Prispevek o Tonetu Hacetu je bil res dolg. In da se ne bi ponavljali, bom tule napisala nekaj anekdot. Zbrane so v knjigi Milene Ožbolt z naslovom Andrejeva stopinja. Knjiga je izšla leta 2004 pri založbi Kmečki glas. Zbrala jih je Milena. Z njenim dovoljenjem sem anekdote »poslovenila«. V knjigi so zapisane v narečju.

Hace jih je veliko našpilal. So pripovedovali, kako je pisal žandarjem, kje bo, pa da ga ne bodo videli. Potem so ga res čakali, on se je pa v župnika oblekel, vzel lanterno in ministranta, kot da gre z Bogom k bolniku. Šel je mimo žandarjev, ki so ga pozdravljali in se mu še odkrili, spoznali pa ga niso.

Pri sosedovih je bil en Hajne in sva šla v gozd. Vprašal sem ga: »Hajne, ste bili kdaj zaprti?«

»O, ne nikoli!«

Potem je pa pričel pripovedovati, kolikokrat je bil. Pa tudi s Hacetom je bil. Dejal je: »Dokler je bil mlad, je imel vedno samo salame okrog pasu privezane, potem, ko je ušel, je pa še pištolo imel. Mu je bilo pomembno le, da je bil sit in oblečen, drugo je vse revežem dal. Si ni napravil nikakršne zaloge.

Moja mama (pripovedovalkina op. p.) je šla v Ruše. Sestrina punčka je bila majhna in jo je peljala na cepljenje. Za nazaj jo je ujela nevihta. Šla je s Pohorja, to je tri ure hoda in se je z možem zmenila, da jo bo prišel počakat. Ob dogovorjeni uri pa je ni bilo na križišču, kjer sta bila zmenjena. Stisnila se je k eni hiši, ker je bilo res hudo neurje. Ženska iz hiše ji je rekla: »Pojdite pod streho, da se vam ne bo otrok prehladil.«

Šla je v hišo, kjer ji je žena postregla z vročim čajem. Vprašala jo je: »Od kod pa ste vi? Po naglasu sodeč niste Štajerka.«

»Ne, nisem. Sem Notranjka.«

»Joj,« je rekla, »veste kaj vam bom povedala, kaj sem doživela, zdaj, ko ste rekli, da ste z Notranjske. Neko noč je prav tako lilo. Nekdo je potrkal na okno. Malo me je bilo strah odpret, ampak sem vseeno šla. Pred vrati je bil en moški, ogrnjen v pelerino. Rekel je: »Gospa, ne se me ustrašit, sem popotnik. Lepo prosim, če grem lahko za peč čez noč ali pa kam drugam.« Rekla sem mu: »Lahko ste na peči ali pa za pečjo.« Segrela sem mu malo mleka. Nič ga nisem spraševala od kje je, ne kdo je.

Zjutraj sem vstala in ta možak me je vprašal: »Kako, da ste tako zgodaj vstali?« Odgovorila sem: »Veste, kravo so mi zarubili. Sem vdova, imam tri otroke in so mi zarubili kravo, ker nisem davkov plačala. Zdaj jo moram peljat v Ruše.« On pa je dejal: »Veste kaj, koliko ste pa dolžni teh davkov?« Pa sem povedala, koliko. Iz žepa je vzel denarnico in mi odštel denar ter rekel: »Kravo pustite v štali, to nesite plačat pa še za pot imate in otrokom nekaj kupite.« »Ja«, sem rekla, »ne bom vzela, kaj bodo pa ljudje rekli, da sem ukradla.« »Ne, ne, če vas bo kdo vprašal, samo recite, da vam je dal notranjski tolovaj.« Mogoče ste vi slišali zanj, jaz nisem nikoli več.«

»Joj«, je rekla mama, »to je pa verjetno ta, ki mu rečemo Hace. Ni iz našega kraja, je pa blizu.«

»No«, je rekla, »naj bo kakor je, ampak jaz vsak večer molim zanj, ker on je mene rešil. Če je živ, naj bo srečen, če je mrtev pa naj mu da Bog nebeško luč.«

Viri:

  • Ožbolt, M. Andrejeva stopinja. Ljubljana: Založba Kmečki glas, 2004.

Kraj: neznan (nekje na Notranjskem?)
Datum: ocenjeno 1946
Avtor: neznan
Zbirka: Knjižnica Jožeta Udoviča, Cerknica
Fotografirano: 6. 5. 2021
Oblika: kopija fotografije

5 komentarjev leave one →
  1. Milan Tr permalink
    2. 03. 2022 07:27

    Dragocene zgodbe!

    Liked by 3 people

  2. dusangogala permalink
    2. 03. 2022 10:52

    Ko je bil Inox še na stari lokaciji v zadruženm domu v Ložu, je bil Tone tam vratar.
    Spomnim se, da je nekoč pri vstopu v Inox Tone zaustavil takratnega direktorja iz Plešc Marjana Kovača, ki je šel samozavestno mimo vratarja kot, da mu nihče nič ne more. Ko ga je Hace zaustavil in hotel vedeti kdo je in kam gre, je Marjan skoraj preveč samozavestno rekel: »Pa veš kdo sem jaz?«
    Hace mu je hladnokrvno odgovoril: »Ko bi ti vedel kdo sem jaz, bi se ti v hlače vsral!«

    Liked by 4 people

  3. dusangogala permalink
    2. 03. 2022 13:35

    S Tonetom sva se dobro poznala. On je imel svoje mnenje o poštenosti.
    Ko sem ga nekoč vprašal, če je res kakšnega ubil, mi je rekel, naj ne verjamem čenčam, ki krožijo o njem.
    Mnogi poslovni partnerji, ki so obiskali Kovinoplastiko Lož, bi tudi radi videli Toneta. Bil je nekakšna atrakcija. Poznal je mnogo ljudi. Ko sem šel z nekim obiskovalcem mimo njega in ga predstavil Tonetu, ga je Tone vprašal od kod je in čigav je. Ko je slišal kdo in od kod je, ga je vprašal, če je Angela njegova teta. Obiskovalec je bil presenečen, saj je Tone poznal njegovo teto. Kar nekaj časa sta se potem pomenkovala.
    Tone Hace je bil doma v Podcerkvi. Pred drugo svetovno vojno je bil obsojen na dolgo robijo zaradi razbojništva. Kazni ni odsedel do konca. Potem, ko se je umiril je bil zaposlen v Kovinoplastiki Lož. Najprej kot kuhar, kasneje kot vratar.
    Ko je kot kuhar delil malico, je klobase vedno dajal osebno v roko, vendar tako nizko, da si se mu moral prikloniti, da si jo lahko snel z vilic.

    Liked by 3 people

  4. dusangogala permalink
    2. 03. 2022 13:36

    18. aprila 2021 sem pod prispevek 1963 Lož – Tone Hace II napisal komentar o bagru, ki je imel žlico zjutraj, ko je peljal v Kovinoplastiko spodaj, popoldne, ko pa je zapuščal območje tovarne pa zgoraj. V naslednjem komentarju pa je imel bager zjutraj žlico zgoraj, popoldne, ko je zapuščal Kovinoplstiko Lož pa spodaj. In rakrat ga je Hace ustavil ter rekel bageristu: »Vsaj prazne flaše, če ste vse spili, bi lahko odpeljal ven«, ter ga pustil odpeljati.

    Liked by 3 people

  5. Anonimnež permalink
    4. 03. 2022 07:51

    Spominjam se Toneta, ko je delal kot kuhar v Kovinoplastiki. Kuhinja je bila v nekdanji sodniji (zdaj je tu uprava Kovinoplastike). V 60. letih prejšnjega stoletja so gradili prve hiše v Smelijevem naselju. Starši, večina je bila zaposlena v Kovinoplastiki, so ves letni dopust porabili za gradnjo. Ko so bili na dopustu, so nas, otroke, poslali po malico v tovarniško kuhinjo. Kuhar Tone nam ni dal v kanglico le ene ali dveh porcij, ampak je dal hrane toliko, da se je do sitega najedla cela družina.

    Liked by 2 people

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: