1976 Cerknica – Furnir

Enkrat sem Milošu povedala, kako mi je bil všeč furnir, ki ga je mama nosila iz službe. Kmalu sem dobila obvestilo, da je našel furnir zame. Tega na sliki. Je debelejši kot tisti, ki sem ga poznala. Mama je domov prinašala tankega kot papir.

»Meni so rekli, da so po vrsti: oreh, mahagoni, hrast in bukev«, je zapisal Miloš. Bom kar verjela, čeprav imam v spominu, da je bil mahagoni bolj rdeč. Balašević bi rekel, da je princip enak, vse drugo so nianse. Furnir izdelujejo iz najboljše in najredkejše hlodovine. Režejo ga na različne debeline, od 0,45 mm do 2,5 mm. Uporabljajo ga plemenitenje plošč, običajno lesenih ali ivernih, iz katerih izdelujejo vrata, pohištvo in tudi parket.

Mama je delala v lakirnici. Nekoč so ji na sistematskem pregledu našli napako na srcu in zaradi tega so jo za pol leta premestili v furnirnico. Tam je ostala dve leti. V službo je hodila z majhno črno torbo. Kaj je bilo v njej, ko je šla od doma, ne vem. Ko se je vrnila, so bili v njej ostanki furnirja. Za podneto.

Tisti furnir je bil zame kot svet v malem. Ker je Tito prijateljeval z neuvrščenimi, je bilo vmes mnogo furnirjev iz dreves eksotičnih dežel. Najbolj mi je v spominu ostal mahagonijev. Bil je lepe rdeče barve in dišal je po cimetu. Vohala bi ga neprestano. Iz kakšnega lesa je bil bel, ne vem. Dišal je po putru. Bili so še furnirji iz tikovine in ebena pa tudi iz vseh mogočih domačih dreves: bukov, javorjev, hrastov. Edino smrekovega se ne spomnim. Ni pa bil furnir edini zaklad v njeni torbi. Poleg njega je prinesla v bel papirnat prtič zavita dva kosa črnega kruha, ki ju je dobila pri malici pa ju ni pojedla. Smrdela sta po laku in razredčilu, bila sta pa za ne povedat dobra. Še danes se ob pogledu na furnir spomnim tistega kruha. Takega ni več, čeprav je sto drugačnih vrst na voljo. Le duha nimajo pravega, duh jim manjka!

Ob tem pa ne morem še mimo ene zgodbe o kruhu, ki pa ni iz naših krajev. Delavce Zavoda za zaposlovanje so nekoč povabili na ogled rudnika Trbovlje. Po ogledu so dejali: »Zdaj vas pa peljemo še na rudarsko malico.« V menzi so kuharice za pultom stregle. Ena je delila kruh in vprašala sodelavca če bo en ali dva kosa. Bil je zelo lačen in je rekel dva. Pa je dobil pol štruce. Sram ga je bilo priznati, da ni vedel, da je rudarski kos kruha četrt kile. Za mizo je pojedel malico, kruh pa odnesel domov.

Moj stric je znal lepo risati. Tudi njemu je bil všeč furnir. Naročil mi je, če bo kakšen kos lep, raven in večji kot drugi, naj mu ga spravim. Nabrala sem mu celo škatlo furnirja. Na belega je s črnim tušem narisal silhueto Ljubljanskega gradu in mi jo dal. Ga ni več – vzela ga je megla. Iz mahagonijevega furnirja je naredil gorsko kočo. Furnir je narezal na majhne kvadratke, da je streha izgledala, kot da je pokrita s skodlami. Imela je zastekljena okna in vrata so se odpirala. Tudi to je vzela megla. Pri nas je zadnje čase zelo megleno. Ali pa hodi po hiši tisti Nemec Alzheimer in mi skriva stvari.

Ko sem bila nazadnje pri Milošu, mi je dal polno vrečo furnirja.
– In kaj naj z njim?
– Za podneto.
Za podneto ga je škoda, sekam trske cel september vsako leto. Otroci bodo risali nanj. Za podneto bo potem še vedno lahko.

Kraj: Cerknica
Datum: 1976
Avtor: Miloš Toni
Zbirka: Ivanka Gantar
Fotografirano: 7. 2. 2022
Oblika: fotografija predmeta