1927, 1939 Ljubljana – Sveta vojska in Vrelec sreče

Ko je Anton Herblan, lastnik zgradbe nekdanje šole na Gornjem Jezeru, leta 2006 prekrival streho, je na podstrešju, zataknjenega za špiro, našel snopič starih papirjev. Eden je bil napisan v gotici in že precej načet. Z njega sem lahko razbrala le datum, ki je bil mogoče triindvajseti november 1911 ter kraja Laibach – Ljubljana in Oberseedorf – Gorenje Jezero in nič več.

Drugi košček orumenelega papirja je iz leta 1939, kjer gospod Planinšek vabi k nakupu “srečke Državne razredne loterije v glavni domači kolekturi Vrelec sreče”. Obljublja za 65 milijonov dinarjev dobitkov, takojšnje izplačilo ter ah in oh … Kdo se še lahko upre “Vrelcu sreče”‘?!

Tretji je vrednostnemu papirju ustrezno umetelno izdelan odrezek poštne nakaznice, priznanica zelenkaste barve za vplačilo na račun Svete vojske, protialkoholnega društva iz Ljubljane. Domnevno – sodeč po nejasnem žigu – na pošti v Starem trgu je bilo prav na “rojstni dan decembra”, 12. 12. leta 1927 na čekovni račun 13846 vplačanih 53 dinarjev. Ali dejstvo, da se je priznanica znašla na šolskem podstrešju, pomeni, da so šolarji – ali učitelj – zbirali prispevke za boj proti alkoholu in z njimi podprli delo Svete vojske? Zdi se nekako možno – to pa je tudi vse, kar vemo. Na hrbtni strani priznanice so natisnjena še navodila, pravila in določila o rabi poštne nakaznice v latinici in cirilici .

Četrti dokument se nanaša na izostanke učencev iz Otoka, je bolj obsežen in dovoljuje nekaj statistike, zato bo prikazan v posebnem prispevku.

Tako srečke kot alkohol pa so pravzaprav od nekdaj vrelec sreče – ki več vzame kot da. Verjetnostni račun hitro pokaže možnosti dobitka pri srečelovu, pa je vendar izziv tako zelo obetaven in pogosto vedno bolj neustavljiv. Človeka omami misel, da bo prav on, prav zdaj, s prav to srečko zadel pomemben dobitek, ki bo mogoče celo za dolgo spremenil njegovo nezadovoljivo življenje … No, pa če ni ravno zdaj zadel, bo pa naslednjič gotovo … Možaki so včasih iz fabriških odpadkov izdelovali lesene ali kovinske predmete in jih poceni prodajali znancem. Nekateri smo mislili, da tako pač bogatijo družinski proračun in smo s solidarnostnim nakupom podprli prizadevanje, da bi se ljudje izkopali iz stiske. In res: izkupiček je bil za pijačo, da ne bi možak prikrajšal družine, tisti bolj podjetni pa so skušali izredni prihodek ali vsaj njegov del oplemenititi še z redno naložbo v srečke … In tako se svet vrti … malo naprej, malo nazaj …

O drugem vrelcu sreče je najgenialnejši slovenski ljubitelj vinskega opoja zapisal, da “utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi”, ljudski glas pa je posledice tega utapljanja strnil v reklo, da se “pijanec spreobrne, ko se v jamo zvrne”.

O mehanizmih odvisnosti, preventivi in terapijah tukaj ne bi – to je delo za Sveto vojsko in podobne ustanove. Kakor od nekdaj obstajajo odvisneži vseh vrst, tako obstajajo tudi borci proti odvisnostim, zablodam, grešnosti, rizičnemu in škodljivemu vedenju ali kakor se že to trenutno imenuje – in tako je tudi prav, ne glede na rezultate.

Ko pa sem sama nekoč prišla na novo delovno mesto, sem se že prvi trenutek znašla v tako zakajenem prostoru, da skoraj ni bilo videti okna nasproti vrat. Pa se nisem prestrašila, saj sem že v internatu tudi sama z gručo drugih dijakinj korajžno puhala skozi okno čevljarnice, da je bilo od daleč najbrž videti kot začetni požar … Tistega dne pa so me sodelavci, navdušeni nad novim obrazom v svoji sredi, pri priči povabili v tovarniški bife na čaj, da bi čim prej navezali dobre stike. “Zabeljenega!” so naročili pri pultu. Čaj je zelo lepo dišal in povzročil v želodcu prijetno toploto, v glavi pa nesluteno lahkotnost. Ob šestih zjutraj … Pa kakšna vrsta častilcev zabeljenega čaja je stala tam! Tudi med malico in še vmes kakšenkrat …

Že pred šesto pa so takrat avtobusi stresli zaspane proizvajalce dobrin skoraj na pragu Mlakarčkove gostilne v Ložu, da so se ti odkotalili naravnost do šanka in konzumirali enega ali dva ta kratka, ki sta jih točno ob šestih strumne in pogumne izstrelila na delovno mesto … Stari mački so pri priči vzeli v uk tudi zelence, takoj ko se je kakšen pojavil – novo zaposlene, vajence, dijačke na praksi, pripravnike … in jih vpeljali v skrivnost jutranje zaloge energije, neustavljive dobre volje in delovnega uspeha.

Ko je v službo varstva pri delu prišla nova metla, je nemudoma iz bifeja pometla z rumom zabeljeni ruski čaj in tudi avtobus je ustavljal na bolj varnem mestu. Maligani pa so se preselili v garderobne, pisarniške in vse druge omare, pa na police in v predale. Tja so poslej skrivaj vedno znova romali vsi, ki so nosili v sebi skrbi in v prsih hrepenenje po vsakršni utehi ali so zgolj potrebovali okrepčilo.

Svete vojske takrat ni bilo več, bilo pa je kaj drugega, kajti stranski učinki nekontroliranega čaščenja alkoholne kapljice so vedno neprijetni, moteči, nevarni, destruktivni … in proti temu je treba kaj storiti, pa naj bo zaradi dobička, varnosti neposrednih proizvajalcev ali blagra njihovih družin … Lažje pa se je boriti proti očitnemu in v nebo vpijočemu sovražniku kot proti tistemu, ki se skriva v kot karfijola nagubanih možganskih krivuljah onih, ki navadnemu človeku povzročajo skrbi, tesnobo, strah in brezup v potrtih prsih, da zaman kličejo po novem upanju – ali pa mu onemogočajo, da bi se pravi čas utrdil in oborožil proti pastem življena … (Malo moraliziranja mi boste že oprostili). Kljub tem bitkam ali bolje vojnam pa se alkoholna nesreča pogosto konča šele, ko se v jamo zvrneš, potem ko opraviš z belimi mišmi, roza sloni in roji mušic, “servisom” na Škofljici, ali “brušenjem glave” v ustanovi na hribu … Kljub temu in resnici na ljubo: nihče si sam ne izbere, da bo postal alkoholik, pa tudi če bi si, vsakemu menda ne bi uspelo. To ni poklic.

Pa ko je ravno pri roki, prepišem še ljudsko pesem Pijančkov je dosti na svet’, ki jo je zbiralki pesemskega gradiva Loške doline Faniki Truden zapela Frančiščka Truden, Korenova teta iz Podcerkve, rojena leta 1907:

Viri:

• Anton Herblan, Gornje Jezero, marec 2022, ustno
• Smo slišali ptičice peti, zbirka pesmi iz Loške doline, zal. ZRC, JSKD in DU Loška dolina, 2022

Kraj: Gorenje Jezero
Datum: 1927, 1939
Avtor: –
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 18. 2. 2022
Oblika: 2 dokumenta