1952-54 Babno Polje – Perice

Med slikami, ki izhajajo iz zbirke Župnišča Stari trg, je tudi ta, ki prikazuje babnopoljske perice. Avtor ni znan, domnevam, da bi bil lahko Alojz Tomec ali pa mogoče brat ene od peric, učitelj Jakob Konc – ali kdorkoli.

Spodnjih Logarčkovih hiša na levi strani slike je bila po letu 1954 nacionalizirana in odstranjena. Nasproti nje stoji podprt drog, kakršni so bili in so ponekod še za električno napeljavo, ki je na Babno Polje prišla leta 1952. Slika je torej posneta med leti 1952 in 1954.

Na hrbtni strani ima zapis: “Konc Jožefa. Bivša kapelica v Babnem Polju”. V drugem rokopisu s svinčnikom piše: “Pepca Avguštinova. Po vojni podrli kapelico. Sp. studenček.” Jožefa Konc – Pepca je perica na desni, ki se je preživljala s šivanjem. Leva perica je Avguštinova, Pepcina mati, na sredini pa se nad škaf sklanja vdova, ki je stanovala v šoli in skrbela za red in snago, zato so ji kar po domače rekli Šularca, pravo ime pa se je pozabilo.

Slika je vredna kakšne etnografske zbirke: perice so se s svojimi pripomočki nazorno postavile pred fotografa oziroma on pred njih. Leva ima nase naslonjen lesen perilnik ali rifl, ki je bil najbrž narejen doma in ne kupljen od Ribničana – tisti so večinoma imeli na delovni ploskvi valovito pločevino in tudi manjši so bili. Ob robovih ima perilnik letvico, da voda ne teče na vse strani, nima pa lesenih nog, da bi ga perica postavila v vodo na perišču. Vsaj videti jih ni, mogoče so zadaj sklopljene skupaj, čeprav so bili taki perilniki redki. Vidimo tudi dva precej masivna žehtna škafa, v katerih imajo perilo oziroma vodo za izplakovanje. Če se je izplakovalo na štirni – in tukaj je najbrž bilo tako, saj je posnetek nastal v bližini Mehačevega gradu – je bilo treba še posebej varčevati z vodo, zato so vsak kos blaga med ožemanjem in mencanjem izplaknile najprej v enem škafu, potem še v drugem in šele ko je bilo luga v blagu le še malo, so vodo zamenjale s čisto in enkrat ali dvakrat ponovile postopek … Perilo so nazadnje močno ožele, ga strepljale, da se je kolikor mogoče poravnalo in pozneje olajšalo likanje ter ga doma obesile na vrv v sadovnjaku ali na ganku.

Nazaj k sliki: starejša ženska je v spredaj zapetem predpasniku čez temno – domnevam – scela krojeno obleko, pod brado pa ima zavezano temno bombažno ruto s štemom. To je bila značilna noša starejših žensk tistega obdobja vse tja do sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Mlajši dve sta pokriti v svetli ruti, zavezani na marinko, desna ima črn klotast predpasnik na šiere, obe pa imata čez oblečeni štriekanci. Srednja ima svetlo bluzo pod njo in svetleč uhan, ki kuka izpod rute.

Slika je nastala blizu hiše, ki so ji rekli Mehačev grad. To je bila velika hiša enega od Mehačevih bratov, v kateri so med vojno leta 1942 Italijani sodili prijete Babnopoljske može – tam se je odločalo, kdo bo šel na Rab in kdo bo ubit na Vražjem vrtcu …

V ozadju gre cesta proti Prezidu, od nje pa se na vzhod odcepi pot v Bukovico. V vogalu križišča obeh poti še stoji druga Mehačeva hiša. Razlog, zakaj so prišle perice prav sem, je bil gotovo veliki vodnjak, ki se ga na sliki ne vidi, prav tako ne Mehačevega gradu in Žagarjeve hiša s trgovino, kjer so prodajali že vse od leta 1934 naprej.

Tudi kapelice in leve hiše ni več. Na mestu Spodnje Logarčkove hiše so okoli leta 1954 zgradili zadružni dom, v katerega so vzidali vse kamenje iz ruševin Čopovega gradu nad Bukovico, ki so ga leta 1944 požgali Nemci. V novem zadružnem domu so kratek čas izdelovali kitare, potem je dolga leta imela obrat Kovinoplastika, kjer so delali in lakirali okenske karnise ter sestavljali sponke zanje. Nekaj časa je bil nato tam TechnoLož italijanskega lastnika, zdaj pa ne vem, čemu vse služi. V zgornjem nadstropju so bile v času Kovinoplastike pisarne in stanovanja.

Kapelico s slike so podrli približno v času zidanja zadružnega doma, a so si Babnopoljci po vojni prizadevali za novo, le malce stran od prejšnje. Pisali so izseljeni lastnici, ali bi prodala (ali dala) kos zemljišča zanjo. Dobili so presenetljiv odgovor: “Ja, za Marijo bi dala – za Babnopoljce pa ne!” Babnopoljci so bili prizadeti, rekli so: “A, tako!! Nihče je ni izdal, ko se je vse od začetka vojne skrivala. Nihče ni niti pisnil, čeprav smo vedno vsi vedeli, kje je – zdaj pa to!” Zamera je bila globoka, kapelice pa še danes ni. Kaj pa, če se je lastnica v časih, ko je bila cerkev strogo ločena od države, samo bala dati zemljo za kapelico …?

Za vodo je bilo na Babnem Polju vedno bolj težko. Gospodinjstva so uporabljala kapnico, a tudi vodnjaka ni imela vsaka hiša. Za veliko pranje in napajanje živine so v bolj mokrih delih leta koristili vodo, ki je izvirala nekje med Prezidom in Babnim Poljem in potem tekla mimo Konfina, Konca, Franeta, naprej pod cesto in se nazadnje nabirala na Močilah v Bukovici, nato pa hrume odtekala v globoko jamo, da je bilo bobnenje slišati še na hribu pri Pirkini hiši blizu nekdanjega Čopovega gradu …

Vodo je požiralo tudi v Volčjo jamo, kjer je nekoč imela lisica mlade … to je tam blizu Devcev, na Resju, ko se gre v Zabukovico, kjer so jeseni pasli … Ko je bilo suho in vroče, pa je na Močilah vse usahnilo … takrat so Babnopoljci s sodi hodili po vodo prav na tisti izvir, ki je bil nekoliko ograjen in zaščiten pred nesnago. V njem je bilo za silo dovolj vode za gospodinjstva in živino …

Hrbtna stran fotografije z nekaj podatki. Slika je s kratkim pripisom objavljena v knjigi Janeza Kebeta Loška dolina z Babnim Poljem, zal. Družina, Lj. 1996.

Slovarček:

• štriekanca: ročno pletena jopica
• šiere: naramnice
• rifl: perilnik
• štem: 1. okrasna obroba ali robni potisk na blagu: 2. okrasni vzorec vzdolž stene …

Viri:

• Janez Kebe: Loška dolina z Babnim Poljem, zal. Družina, Lj, 1996
• Tone Vesel, Babno Polje, maj 2022, ustno
• Slavko Ožbolt, Markovec, maj 2022, ustno

Kraj: Babno Polje
Datum: 1952 – 1954
Avtor: ni znan
Zbirka: Župnišče Stari trg
Skenirano: 28. 3. 2012
Oblika: fotografija