1918 Planina – Windischgrätzov logar

Fotografija prijave zastopnika kneza Windischgrätza sodišču 26. novembra 1918, da kmetje samovoljno sekajo v veleposestniških gozdovih, je iz knjige Zbornik fotografij iz delavskega gibanja in dejavnosti Komunistične partije na Slovenskem 1867 – 1941. Windischgrätzov logar Karel Senčur je pri nedovoljeni sečnji zalotil dva kmeta. V skladu s pravili, ki mu jih je nalagala služba, je svoje delo vestno opravil in incident prijavil Windischgrätzu. Ta je podal ovadbo Slavnemu okrajnemu sodišču v Cerknici. Zahteval je povračilo škode v višini 663 avstro-ogrskih kron. V današnjem denarju bi bilo to približno 3.480 evrov.

Kako je odločilo sodišče, ne vem. Sem pa prepričana, da toliko denarja nista imela. Če sta bila obsojena, so ju verjetno zaprli. Zaporne kazni pa niso bile tako majhne. Leta 1902 so v Windischgrätzovih gozdovih zalotili divjega lovca. Obsojen je bil na sedem (!) let zapora, njegov štirinajstletni spremljevalec pa na štirinajst dni. Morda pa je bila jugoslovanska oblast bolj milostna.

V novi Jugoslaviji je ostalo veliko posestev, ki so bila največ v lasti nemških in madžarskih plemičev. Na Notranjskem in Dolenjskem so imeli knezi Windischgrätz, Auersperg in Schönburg-Waldenburg velikanske gozdove. Windischgrätz je imel šest gozdnih uprav in 296 kmetijskih zemljišč. Gozdarski revirji so bili: Oplotnica, Konjice, Slemena, Preloge, Lukanja, Planina, Slatna pri Šmartnem, Pajsek, Velike njive, Bogenšperk, Bizeljsko in Podsreda. A knez je bil šuft. V svojih gozdovih kmetom ni dovolil pobirati niti dračja. Po prvi svetovni vojni se je razvilo javno mnenje, da ta posestva niso bila pridobljena s poštenim delom in bi bilo zato pravično, da jih prevzame pravi lastnik – ljudstvo. Pojavljale so se zahteve po razlastitvi in razdelitvi med kmete. To se je slej ko prej tudi zgodilo. A nismo še tam.

Karel Senčur se je rodil 2. avgusta 1886 v Kalcah pri Logatcu, kjer je tudi končal Ljudsko šolo. Svojo službeno pot je začel v Avstriji kot delavec pri urejanju hudournikov v Gmündnu blizu Linza na Tirolskem. Leta 1913 je začel delati kot logar pri knezu Windischgrätzu v revirju Debeli kamen. Prva svetovna vojna je prekinila njegovo zaposlitev. Kot avstro-ogrski vojak se je boril v Galiciji in na Madžarskem. Konec vojne je dočakal ranjen v bolnišnici.

Takoj po vrnitvi domov je svoje delo pri knezu nadaljeval v istem revirju. Leta 1919 je bil premeščen v revir Javornik k Stari hiši (grad Javornik), kjer je tudi nastala fotografija. Tu je ostal do leta 1924. Naslednja postaja na njegovi službeni poti je bila Planina. Stanoval je na Ravbarkomandi. Od tu pa je leta 1930 odšel na Unec z nazivom revirnega logarja v Škocjanu. Leta 1934 so ga odpustili, ker ni imel italijanskega državljanstva. Kot zaveden Slovenec se je raje odpovedal službi kot državljanstvu. Še v istem letu se je zaposlil na žagi Ravnik. Konec leta je odšel na delovno mesto logarja pri začasni upravi prilaščenih gozdov v Kočevju v revirju Grčarice v Goteniškem pogorju, kjer so razlastili grofa Auersperga. Tu je ostal vse do druge svetovne vojne. Od leta 1941 je bil aktiven v NOB kot vodič in terenec, saj je kot logar teren odlično poznal. Po vojni so ga imenovali za upravitelja revirja Ravne – Grčarice in Podpreska. Avgusta 1948 so ga premestili v Gozdno gospodarstvo Postojna, revir Škocjan, kjer je dočakal upokojitev leta 1950. Umrl je oktobra 1980 v Borovem gaju na Rakeku.

O svojem delu pri knezu je povedal, da je bil za to obdobje značilen neurejen oziroma neprimeren odnos strokovnega kadra do delavcev, neiskreni odnosi med revirnimi gozdarji in delovodji (karierizem, zapostavljanje na račun narodnosti, državljanstva). Gozdni delavci so živeli v neurejenih razmerah. Prenočevali so v primitivnih bivališčih, ki so jih postavili sami. Hrana je bila preprosta in enolična – polenta, slanina, sir … Neprimerno je bilo tudi orodje. Žage amerikanke so pozno spoznali. Knez Windischgrätz se je že takrat zavedal pomembnosti gojitvenih del in gradenj gozdarskih komunikacij. V njegovem času je bilo veliko pogozdovanj, redčenja smrek, kultur, imeli so drevesnice. Gradili so tudi ceste: Farovka, Zona – Škrbec itd. Iz povojnega obdobja se je spominjal težkih let administrativnega gospodarstva, velikih sečenj, ogromnega obsega dela pa tudi tovariških in enakopravnih razmer med delavci in strokovnim kadrom.

Podatki so iz članka, ki je bil objavljen neznano kje in kdaj. Njegovo fotokopijo mi je dala nečakinja Karlove hčere.

»Senčur Karel, roj. 2. 8. 1886 na Kalcah pri Logatcu. Fotografiran 1913 na Javornikih«. Kdo je podatke zapisal, ne vemo.

V šestdesetih letih 20. stoletja se je preselil na Rakek. V gozdu nedaleč od hiše svoje hčere si je postavil leseno hišico in jo imenoval Borov gaj. Ime se je ohranilo do danes. Gospod je pri svojih osemdesetih letih pri gradnji intenzivno pomagal. S prijateljico sva ga večkrat obiskali. Bil je prijazen. Z mirnim glasom je pripovedoval zgodbe. Škoda, da si nisem nič zapomnila.

Slovarček:

• šuft: nižje pogovorno netovariški, nesramen človek

Viri:

• Zbornik fotografij iz delavskega gibanja in dejavnosti Komunistične partije na Slovenskem 1867 – 1941, I. – 1. knjiga. Tisk in vezava tiskarne ČZP »Ljudska pravica«, Ljubljana, 1964.
• Jugoslavija (16.12.1918), letnik 1, številka 2. URN:NBN:SI:DOC-QIUERLBN from http://www.dlib.si

Kraj: Planina pri Rakeku, Javorniki
Datum: dokument 1918, slika 1913
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 4. 3. 2022
Oblika: fotografije iz publikacije