Skip to content

1977 Rakek – Amerikanci

18. 06. 2022

Slika je nastala na našem vrtu poleti 1977. Na njej je John, sin tete Albine, ki je poleg njega in je atova sestrična. Oblečena sta tipično amerikansko – svetle bave in veliki vzorci. Sledim jaz, moja mama in moj ata z obvezno Drava cigareto. Poleg je češplja, ki jo je vzel žled. V levem spodnjem kotu je štor hruške, ki se je posušila. Zadaj pa je naša njiva polna krompirja, fižola in zelja. Ostalo raste na gredah na levi strani slike. Ni videti. Slika je grda, kašasta. Miloš je rekel, da so imeli Amerikanci slabe fotoaparate, ki so delali grde slike – neostre in kašaste. Dokaz imate pred seboj.

Milenina zgodba o Merikancih me je vzpodbudila, da še sama povem svojo izkušnjo z njimi.

Nečakinja stare mame Albina je po drugi svetovni vojni v Gorici spoznala gospoda Valentina Mikla iz Amerike, ki je bil tam kot član zasedbene oblasti. Poročila sta se in odšla je z njim v Ameriko. Stike je ohranjala, tudi z mojo staro mamo, preko pisem.

Kot je povedala Milena, so se ob prvem obisku leta 1967 nastanili pri najpremožnejšem sorodniku. To je bil tetin brat Rihard v Gorici v Italiji. Na obisk so prišli tudi na Rakek. Bratranec še ni hodil v šolo, jaz pa prvič v življenju. Ko so prišli obiski, sva se skrila v špajz. To je bila manjša soba, ki je bila v resnici špajz. Bila je pa tudi rumpl kamra. Ko so odhajali, so naju poiskali v tej sobi, da bi naju obdarili in se poslovili. Vsak od naju je dobil po en dolarski kovanec. Bratranec za mamo biserno ogrlico iz prave plastike, jaz za mamo zlato verižico z obeskom iz trumpetn golda. Ne nad nama, najbolj so bili fascinirani nad »teddy bear family« s katerimi sva se igrala. Ko so odšli, sva jih slišala od stare mame. Okregala naju je, če se nisva mogla skriti v kakšno drugo sobo kot le to, ki je najmanj pospravljena. Ko pride huda ura, se skriješ v prvo luknjo, bi rekla. Po smrti stare mame sva pisne stike ohranjali moja teta in jaz. So se pa skrčili na voščila za veliko noč in božič.

Naslednjič so prišli, ko sem imela sedemnajst let. Bratranec s starši je takrat že živel v Postojni, zato obiska ni bil deležen. Stara mama je bila žal že pokojna in zato so obiskali nas. Ata je bil Albinin bratranec. Tokrat daril ni bilo. S teto je bil tudi njen sin Johnny. Ves čas je ponavljala, kako bi me vzela s seboj, da bi me peljala v New York za manekenko, ker sem tako suha. (Le kaj bi rekla sedaj!?) Ata je dejal, da dokler nisem polnoletna, on komandira in komanda je, da bom ostala doma in končala šolo. Ko zdaj berem, kaj vse prestajajo (beri: skozi koliko postelj morajo iti) dekleta za uspeh v modni ali filmski industriji, sem vesela, da je bil ata tako pameten in odločen. Morda bi imela kakšen sold več, ampak za kakšno ceno.

V začetku mojih dvajsetih let, bila sem že v službi, sva se z bratrancem »odločila«, da bi šla za en mesec v Ameriko na počitnice. Pisala sva teti, kot smo jo klicali, če bi lahko spala pri njej. Samo spala. Čez dan bi hodila okrog, da bi čim več videla. Bi bilo pa fajn, da veš, kje boš spal, in da so dokumenti in prtljaga na varnem, vedno na istem naslovu. Takrat so pa pisma prenehala prihajati. Toliko o sorodstvenih vezeh in ljubezni tistih, ki so šli »na boljše«. Ata je dejal, da naju ne more vzeti, ker sama nič nima, »gospod mister Valentin Mikel pa vse za viski zapravi«. Dejansko je teta ob obisku povedala, da cel dan poseda v fotelju, pije viski in posluša country muziko. Ko je umrl, ji ni zapustil nič in na stara leta je morala namesto v penzijo v službo. Prej je ni pustil, ker je bil ljubosumen. Kdo je bil na boljšem: bogati Amerikanci ali revni Slovenci?

Dve želji sem imela v življenju: da bi znala peti in da bi obiskala Ameriko. Peti ne znam in zdaj mi že najmlajša vnukinja reče: »Joj, zdaj bo pa še pela. Reci ji naj neha, ker nima posluha kot jaz ne!« Prva želja – prečrtana. Neizpolnjena. Moj sin je bil v Ameriki leta 1997, ko še polnoleten ni bil. Od tedaj mi je večkrat rekel: »Jaz sem pa že bil v Ameriki, ti pa še ne!«, ker je vedel, kako si želim iti. Po moji prvi (in zadnji) vožnji z letalom pa lahko tudi to željo prečrtam.

To, kar je napisala teta Albina: “Johnny, Albina in družina Milavec”, je že skoraj zbledelo. Tako kot slika sama. Da je taka kot jo vidite, se gre zahvaliti Milošu. Sama sem podatek popravila in celo sama sebe. Albina sem napisala tako grdo, da sem ponovila s tiskanimi črkami. Od nekdaj mi ni uspelo v prvem poizkusu lepo napisati besede, kjer si sledita l in b.

Slovarček:

  • rumpl kamra: soba za šaro
  • trumpetn gold: medenina, po domače mesng
  • Teddy bear family: družina plišastih medvedov
  • country muzika: ameriški glasbeni slog, ameriška goveja muzika

Kraj: Rakek
Datum: 1977
Avtor: Rihard Trevisani, Albinin brat
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 17. 5. 2022
Oblika: fotografija

No comments yet

Dodajte komentar

%d bloggers like this: