Preskoči na vsebino

1962 Markovec – Bel maln, star in romantičen ter zgodba brez romantike

23. 09. 2022

19_015Del mlina “Bel maln”, Slavko Petrič, Markovec 28, piše na sliki, izposojeni iz Slovenskega etnografskega muzeja, ki je bila posneta leta 1962, ustvarila pa jo je etnologinja Fanči Šarf. Ta pogled z novega na ograjo starega mostu, ki je bila porušena v poplavi leta 1961 ali 1962, in mlin za njo dobro poznam – to je Beli malen moje mladosti. Na sliki Malenska hiša še ni popravljena in obnovljena, mlin še deluje … še je videti pred vrati tu in tam kakšno vprego, ki je pripeljala mlet vreče pšenice, koruze, morda ječmena, ajde, prosa ali rži. Vedno manj je pšenice in drugih žit, vedno večkrat pripeljejo le še koruzo za kokoši ali druge živali. Makunc nihče več ne nabira, moko vseh vrst se že dolgo, zanesljivo in dovolj poceni dobi v trgovini …

Upravljanje mlina je bilo zahtevno delo, ki je vključevalo neprestan nadzor nad dotokom vode in mlinskimi napravami. Kadar je nas mulce Malenski atek spustil k sebi in nam skušal razložiti, kaj je kaj in kako deluje, nismo veliko razumeli – skozi hrup smo osuplo strmeli v premikanje mlinskih naprav, tresenje žita v lesenih lijakih, vsipanje tankega pramena moke v sita in potem v vreče, razprte z lesenimi obroči, kjer je čakala merica … Čudovit svet, skrivnosten in po svoje mogočen, vsekakor pa zelo pomemben – dišal je po moki, kruhu in izobilju, čeprav prašen in hrupen. Poseben, že kar usoden trenutek se je zdel vsakokrat, ko je mlinar dvignil zapornico v jezu in spustil vodo, da se je kolo zavrtelo in so kamni začeli drobiti žito … V podobnih ropotajočih mlinih je najbrž nastalo ljudsko reklo “Dvakrat se u malne povaj, k’ se bob miele!” kadar ti nekdo ni hotel ponavljati že povedanega, in prispodoba za otekle noge: “Nogje ku stuope …

Mularija tistega časa pa si okoli tega mlina poleti privošči prešerno kopanje na jezu in pod njim, dela si splave in se vozi z njimi, skrivaj z laksom in doma narejenim trnkom lovi večje ribe, mlajši pa za vajo v plitvini lovijo frilke kar z rokami … Poleti ob sobotah na jezu stojijo namiljeni mladeniči, ki drgnejo s sebe delavniški prah in znoj, da bodo šli zvečer snažni in dišeči v kino ali gostilno, jutri pa k maši. Milnico bodo splaknili z nekaj skoki v mrzlo vodo, medtem ko doma sestre in matere ribajo leseni pod z vedrom vode iz prav tega potoka, pardon: reke Obrh, ponikalnice … Nihče ob tem še ne poje popevke Kopalnico ima!, ker je tudi v resnici nihče nima, pač pa fantje med miljenjem drug čez drugega popevajo in žvižgajo Marino, Ramono in Que sera, sera …, ki dajejo korajžo pred ledeno mrzlim splakovanjem, saj se dan nagiba h koncu in tudi ni vsaka sobota sončna in soparna z mlačno vodo za jezom. Voda v zgornjem toku Obrha pa tako ali tako nikoli ni kaj več kot zelo sveža … Kakšen od teh fantov si je morda po kopeli privoščil tudi vodico po britju Pitralon, ki smrdi po bencinu in velja kot odlična vaba za dekleta – te si njen vonj baje razlagajo kot posledico lastništva motornega vozila, mogoče vespe ali mopeda, ki si ga je prislužil podjetni in že zato privlačni mladenič … Ali pa morda mladi uporabijo kolonjsko vodo Pokošeno seno ali Črna mačka – v trafiki jo prodajajo v majcenih stekleničkah, a ni poceni …

19_015-001Nič več od tega ni, samo še spomini, obnovljeni nekateri zidovi in mlinski kamni, vgrajeni v tlak na dvorišču.

Izginili so vonji in zvoki mlina, čeprav se še zadržuje voda pred jezom, kjer je bila priročna javna kopalnica in plavalni bazen z algami in vodnim rastlinjem. Dvoje zapornice so bile nekoč tam in usmerjale vodo h kolesu ali, kadar je bila previsoka, čez drugo stran jezu v strugo Obrha; debel živo zelen mah je rasel po kamnih, ki podpirajo stranski jez … Velikanska jesenova drevesa s koreninami v vodi so stala tam blizu na loki, kjer so se skrivali goži in belouške, na strmem levem bregu Obrha pa je bila goščava čudovitih rastlin: ograbki žingerla, prvi zvončki in kronice, rumeni jeglič, kot ga ni nikjer drugje, sladke koreninice … Tam je bila tudi previsna luknja, kamor so se lahko skrili Indijanci ali partizani ali že nekdo … Pozimi pa je bilo vse zakepano s snegom in so ledene sveče vklepale mlinsko kolo, da jih je moral Malenski atek vsakokrat previdno odtolči, preden je pognal mlin.

Kolo se tu na sliki še vrti kot že stoletja, mlin, ki je prvi v Loški dolini imel kamen za belo moko, še deluje. Atek je spet enkrat popravil kolo, zamenjal strohnele lopatice z novimi, še ne poraščenimi z mahom. Na sliki je še videti dve kolesi, čeprav je eno precej poškodovano. Obnavljali so odslej le še eno, ker je bilo v naslednjih letih dela za starodavni mlin vedno manj … Lepo je bilo gledati, kako voda čofota in vrti mlinsko kolo ali pa strmeti dol na drugi strani ograje mostu, kjer so v bistri vodi plavale velike temne postrvi …

Žaga na levi strani slike ima nekoliko zakrpan plank – nekaj časa je po dolgih letih mirovanja delovala v 60-tih letih, tudi še v 70-tih. V njej je bila tudi pečnica, zidan prostorček, kjer so se pozimi ogreli premrli delavci in pojedli, kar so zjutraj prinesli s sabo …

Na delu hiše spredaj so še železni križi na oknih – so bile tam kašče? Spodaj majcena okenca nakazujejo kleti … Domačija je na široko razvejana – ni čudno, da je Oton Župančič napisal “Beli malin ima trinajst streh”, ker jih je bilo res: mlin, žaga, gostilna in stanovanjska hiša, potem kašče z gankom, prizidek z ravno streho … Na drugo stran dvorišča štala in ogromen skedenj, na vrtu še račnik in kurnik pa še kaj … Če bi te strehe govorile …!!

Ljudje, ki so živeli v Belem malnu pa niso nikoli imeli nič skupnega s temi iz dežele Nije, ki nastopajo v spodnji zgodbi.
 

KOLASTO IMAJO!

Sneg po dolini je že skopnel, pri njih na Bregu pa ga je še bilo, a je sonce tudi tu že imelo svojo moč. Mlačen veter je potegnil po vrtovih in umazana voda se je pocedila ob poteh. Na pustni torek je mraz odjenjal kot nalašč in mladina si je dala duška z norenjem Pri Trpinu še čez polnoč, stari pa so uživali ob zadnjih priboljških pred začetkom posta.

Naslednjega dne, na pepelnično sredo, je Johana vstala zgodaj kot vsak dan, zakurila na ognjišču, opravila v hlevu in skuhala žgance številni družini za zajtrk. Nekam nevsakdanje se je počutila, tudi jo je kdaj pa kdaj prebodlo skozi život že ponoči in pomislila je, da se mora pripraviti, čeprav bi po njenem otrok moral še malo počakati. Stopila je do vodnjaka in si postavila škaf vode na glavo, da bi ga odnesla v kuhinjo. Spet jo je presunilo v križu, tokrat močneje.

“Prihaja! ” je pomislila. “Lahko bi potrpelo kak dan, da bi še spekla kruha in skuhala kotel za svinje.”

Brkljala je po kuhinji, oblekla in umila najmlajši dve in poslala štirinajstletno Francko v mlin po moko iz makunčevih plodov, ki so jih nabrali jeseni in posušili na peči. Družina jo bo lažje pojedla, če jo bo po malem mešala med pšenično že zdaj, kakor če jo prihrani do poletja, ko ne bo imela ničesar drugega več. S hrano je morala zmeraj tako zelo prekrepati, da niso bili lačni …

“Pa košaro pepela gredoč potrosi pod hruškami, da ne boš prazna hodila,” je še naročila deklici.

Tone Razdevnikar, njen mož, je navsezgodaj šaril po kolnici, zdaj pa ga je slišala, kako vpije na Janeza, najstarejšega.

“Hudič – že spet roganti!”

Vedela je, da bo ves dan tečen, saj se ga je včeraj Pri Trpinu nalil do vrha in zmeraj je trajalo kak dan, da se je umiril in se je za njim priplazila slaba vest. Takrat je bila ona na vrsti, da naredi očitajoč obraz in kuha mulo. Toda danes mu ni bilo varno hoditi pred oči.

“Kaj vse mora ženska prestati !” Velikokrat je slišala svojo mater v Dolgem selu tako vzdihovati, pa vendar ni mislila, kaj jo čaka, ko so jo omožili sem gor. Tone je bil takrat postaven in zdrav fant, malce robat, a delaven in celo hudomušen. Kazalo je, da bo dober gospodar in prva leta sta kar dobro vozila. Zdaj pa tako … Vojska ga je čisto spridila. Postal je surov, jeznorit in nasilen, mimogrede je priletelo okoli ušes, če mu ni bilo kaj prav. Vsake toliko se ga je tudi nažrl in rado je trajalo po več dni, preden se je privlekel domov. Takrat je vse pilo na njegov račun … Ponoči v spanju pa je velikokrat stokal in ječal, kdaj pa kdaj je planil pokonci ves zmeden in preznojen. Spraševala ga je, kaj mu je, pa ni hotel dosti govoriti, rekel je le, da ga bolijo stare rane, ki jih je bil skupil nekje v Karpatih. Zapiral se je pred njo in tudi ona se je vse bolj ovijala v svoje nezadovoljstvo. Počasi je vsa skrb za družino zlezla na njena pleča. Skrbno je morala obrniti vsako zrno in vsak krompir, paziti, da ja ne bi šlo kaj k niču in da bi ljudje v hiši pametno izko­ristili svoje sile. Bilo jih je veliko, a za delo ne dovolj. Le ona in Tone sta bila pri vseh močeh, mati so bili stari, ujna pohabljena, najstarejša hči šele pri štirinajstih, sinova pri dvanajstih in enajstih, za njima pa še tri manjše deklice … Dvojčka od predlani sta pa umrla … Kako dolgo se je mučila takrat, predno se je rešila! Dva dni! Na koncu je že bila, ko sta se končno rodila, še malo, pa bi bilo po njej. Otroka pa sta bila čisto modra v obraz in Tone je, ko ju je videl – kako se je zgrozil – zaripnil v obraz in hlastno potegnil vogal plenice čeznju:

“Skrijte – da ju kdo ne vidi!” je divje pogledal Johano, kakor da je ona kriva. Nič prav mu ni bilo, ko je kazalo, da bosta vsemu hudemu navkljub preživela, še h krstu ju ni pustil nesti, da se ne bi razvedelo, kakšna sta, nanjo pa se je držal in ni spregovoril vse dotlej, ko ju je čez teden pobrala nekakšna notranjca, kar se tako rado zgodi, če mati nima dovolj mleka in je treba dodajati … No, vsaj krstili so ju bili vseeno, čeprav skrivaj … Pa med porodom jo je tudi pustil v miru, ni bil tak kot Julin dedec, ki se je napil in razgrajal, ko se je ona mučila in nazadnje še steklenico vrgel v zid nad njenim vzglavjem …

In zdaj je tu že spet otrok. Saj si sploh ne utegne oddahniti: ali doji ali pa nosi.

Prebodlo jo je v križu, še močneje kot prej.

“Teta!” je poklicala. “Pojdite no po Jero, otrok bo !” ji je naročila in šepava Ivanca je brez besed oddrobila čez sadovnjak v nižavo.

Johana je pristavila lonec vode na ognjišče in vzela iz skrinje nekaj spranih plenic, pravzaprav krp iz domačega platna, srajčko, kapico in povoje ter vse skrbno zložila na predalnik v štibelcu.

“Da ne bomo potem iskali, ” si je rekla. Bolečine so prihajale kakor v valovih vse siloviteje. “Naglo gre,” je pomislila. ” Da le ne bi bilo kaj narobe.” Kdo ve, kaj bo še; ni več tako mlada. Ostro jo je zasekalo in skoraj spodneslo, da je morala leči. Zavlekla se je na posteljo, čeprav ji je bilo žal rjuh, ki se bodo umazale, zakaj čutila je, da se ji je mokro pocedilo po stegnih … Vedno so bili tako na tesnem z vodo. Kadar je zmanjkalo kapníce, so jo morali za živino voziti daleč iz doline in velika žehta se je zdela zmeraj kakor grešna potrata.

Zdaj so prihajali krči v kratkih presledkih že drug za drugim, močni, da ji je jemalo dih. V štibelc sta se ob njenem stokanju, ki ga ni mogla zatajiti, pritihotapili prestrašenih oči njena štiriletna Milka in leto starejša Mehačeva Rezka.

“Po mater pojdita, takoj! Naj hitro domov pridejo. Pri Andrjaževih so, ” ju je poslala stran. “Pa pridita povedat, če se že kje vidi teta Jera. ”

Bala se je, da bo sama, ko bo prišel otrok, a je naneslo, da so planile v štibelc skoraj hkrati vse štiri: mati Razdevnikarica, teta Ivanca in babica Jera ter novorojenka, krepka in zdrava punčka.

Johana je utrujena obležala, medtem ko je Jera poskrbela za otroka.

“Lepa punčka je,” je rekla z zvonkim glasom. “Kako ji boste pa dali ime ?”

“O, Jezus,” je zastokala Johana, “saj se nismo nič zmenili.” Malo ji je bilo nerodno pred babico.

“Naj bo Ivanka, ji bom jaz za botro,” je predlagala šepasta teta.

“O, ne – to pa ne, “se je uprla Johana.” Tri Johane pri hiši pa ne bomo!”

Teta je užaljeno umolknila. Pač pa se je malce oblastno oglasila stara mama Razdevnikarica:

“Zdaj je po pratiki najbližja sveta Sholastika, ravno sinoči sem gledala. Kar takšno ime ji dajmo, pa naj bo sveta Sholastika za patrono … Zapisali bomo Sholastika, klicali jo bomo pa Kolasta ali pa Školasta. Saj je dobro ime … Nimamo več kaj veliko izbrati, ko nas je toliko … Tone, Janez, France, Marjeta, Neža, Angela, Francka, Mica, Milka, Ivana …

” Naj bo … naj bo pa Kolasta ” je zamrmrala Johana. Želela si je spati, a je že Jera položila otroka k njej.  Pogledala je  vreščeči rdeči obrazek: ” Kolastica … ššš …”

“Ji boš kar morala dati kmalu piti … Vi, mati, pa pristavite kakšno krepko juho, da si bo Johana opomogla in bo zadosti mleka, ” je komandirala Jera.

“Včasih so dejali, da je treba takoj, ko se rodi, nadeti otroku rdečo nit okoli roke in česna okoli vratu, da ne bi bil uročljiv … ” je mencaje omenila teta in boječe ošinila Jero.

“Dajte no mir s tem … ” se je obregnila ta. ” Sicer pa jaz zdaj grem, ve pa delajte kar hočete,” je še odrezala in že je bila na dvorišču, že jo je mahala čez sadovnjak proti domu. Mimogrede je še vrgla proti Razdevnikarju, ki je stal v štalnih vratih: “Hčer imaš, Tone !” in je izginila med grmovjem.

Razdevnikar je nekaj zagodrnjal in se kakor brezbrižno odpravil v hišo. Stopil je v štibelc:

” No – kaj je zdaj!?” je nerodno in nekako v zadregi izustil.

” Kolastico imamo, lepo punčko – hvala Bogu, ” je prišlo od postelje.

Stopil je bliže, postal za trenutek in se zazrl v otrokov obražček, oplazil z očmi še ženo in počasi odšel. Johana ga je slišala, kako stopa nazaj proti hlevu.

” Bo ja kdo nakrmil tudi svinje!” se ji je utrnilo, medtem ko je tonila v utrujen dremež …

Tone se je v nedeljo napotil v dolino k maši. Že kmalu potem, ko je zakoračil s steze na občinsko cesto, ga je dóšel Frnačev z Loga. Služila sta v istem regimentu.

“Sem slišal, da imaš hči, Tone,” ga je hripavo ogovoril.

“Imam”, je bil Tone redkobeseden.

“Boš dal za dva deci,” je drezal Frnač naprej.

“Seveda bom dal,” ni mogel odreči Razdevnikar. Bilo mu je sitno, a dva deci bi se tudi njemu prileglo. “Greva kar précej k Mavharju.”

V krčmi je mrgolelo pivcev in Razdevnikarju so planili naproti klici, smeh in zabavljice.

“Imaš spet razpočnico, Tone, sem slišal, ” je pleteničil že malo okajeni Marinček. “Kolikokrat si že ti na sekirico vrgel, hahaha! ” se je opolzko režal.

” Ja – težko boš ti tole poženil, Tone. Saj imaš same babe,” je drezal vanj drugi.

Razdevnikar je sedel za mizo in poklical štefan na mizo. Imel je suha usta in žejalo ga je v duši. Želel si je nekaj izbrisati, ugasniti, iztrgati iz svojega življenja. Hlastno si je nalil rdeče kislice in jo zlil vase. Nato še enkrat in še enkrat. S komolci je slonel na mizi in molče sklanjal glavo, zroč v mokre kolobarje, ki jih je na mizni plošči puščal kozarec, kakor da čaka, kdaj bo končno vino odplavilo zoprno mučnost njegovih občutkov.

Delal se je že mrak in Tone Razdevnikar je še vedno slonel pri mizi. Še vedno mu je glava visela na prsi, iz ust pa so prihajali nerazločni pijani glasovi in se cedile zagatno smrdljive sline. Le včasih je motno zakrožil z očmi po prostoru, a takoj nato znova obvisel na komolcih nad mizo.

 “Tone, greš z mano?” ga je ogovoril Lukov, njegov mrzli bratranec z Gradišča. “S konji sem, peljal te bom.”

Tone je samo nekaj nerazločnega zagodel, zato ga je Lukov dvignil za podpazduho in ga malone na plaz odvlekel iz gostilne.

” Moraš domov, Johana bo v skrbeh”, mu je prigovarjal. Tone je vzrojil:

“Johana – kakšna Johana! Baba hudičeva ! Samo gate nanjo vržem, pa je že breja! Kdo bo pa zdaj redil vse to ! … O-ooo! ” je pijano zastokal, a si je vendar pomagal na voz, kjer je utonil v sen, še preden se je vprega pognala v drnec.

Slovarček:

  • Dvakrat se u malne povaj, k’ se bob miele!: dvakrat se pove samo v mlinu, ko se melje bob (ko je največji hrup)
  • Nogje ku stuope: noge kot stope za phanje ječmena, prosa ali drugega žita; zelo otečene noge, ki nimajo več fizioloških oblik
  • žingrle: zimzelen
  • makunce: plodovi drevesa mokovnika
  • frilek: majhna riba, ki se skriva v plitvini; kapelj (?)
  • laks: ribiška vrvica

Viri:

  • lastni arhiv

Kraj: Markovec,
Datum: 1. 8. 1962
Avtor: Fanči Šarf
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, Teren 19, F0000019/015
Skenirano: neznano (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka

2 komentarja leave one →
  1. Anonimnež permalink
    23. 09. 2022 11:08

    Zelo lep,pristen in verodostojen opis starega mal na.Vse kar je napisano je bilo tudi del moje mladosti,zato se vsega spominjam z veliko nostalgije.
    Hvala in lp

    Liked by 1 person

  2. antste permalink
    17. 10. 2022 21:17

    Ta malen sem dobro poznal, saj sem kot otrok velikokrat tja pripeljal pšenico, ječmen ali koruzo pa tudi proso se je phalo za kašo. Včasih sem vozil tudi v Bajer k Bajercu, dokler je bila voda v bajerju. Lep in zanimiv prispevek, hvala.

    Liked by 1 person

Odgovorite Anonimnež Prekinite odgovor

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: