1962 Markovec – Bel maln, star in romantičen ter zgodba brez romantike

Naslednjega dne, na pepelnično sredo, je Johana vstala zgodaj kot vsak dan, zakurila na ognjišču, opravila v hlevu in skuhala žgance številni družini za zajtrk. Nekam nevsakdanje se je počutila, tudi jo je kdaj pa kdaj prebodlo skozi život že ponoči in pomislila je, da se mora pripraviti, čeprav bi po njenem otrok moral še malo počakati. Stopila je do vodnjaka in si postavila škaf vode na glavo, da bi ga odnesla v kuhinjo. Spet jo je presunilo v križu, tokrat močneje.

“Prihaja! ” je pomislila. “Lahko bi potrpelo kak dan, da bi še spekla kruha in skuhala kotel za svinje.”

Brkljala je po kuhinji, oblekla in umila najmlajši dve in poslala štirinajstletno Francko v mlin po moko iz makunčevih plodov, ki so jih nabrali jeseni in posušili na peči. Družina jo bo lažje pojedla, če jo bo po malem mešala med pšenično že zdaj, kakor če jo prihrani do poletja, ko ne bo imela ničesar drugega več. S hrano je morala zmeraj tako zelo prekrepati, da niso bili lačni …

“Pa košaro pepela gredoč potrosi pod hruškami, da ne boš prazna hodila,” je še naročila deklici.

Tone Razdevnikar, njen mož, je navsezgodaj šaril po kolnici, zdaj pa ga je slišala, kako vpije na Janeza, najstarejšega.

“Hudič – že spet roganti!”

Vedela je, da bo ves dan tečen, saj se ga je včeraj Pri Trpinu nalil do vrha in zmeraj je trajalo kak dan, da se je umiril in se je za njim priplazila slaba vest. Takrat je bila ona na vrsti, da naredi očitajoč obraz in kuha mulo. Toda danes mu ni bilo varno hoditi pred oči.

“Kaj vse mora ženska prestati !” Velikokrat je slišala svojo mater v Dolgem selu tako vzdihovati, pa vendar ni mislila, kaj jo čaka, ko so jo omožili sem gor. Tone je bil takrat postaven in zdrav fant, malce robat, a delaven in celo hudomušen. Kazalo je, da bo dober gospodar in prva leta sta kar dobro vozila. Zdaj pa tako … Vojska ga je čisto spridila. Postal je surov, jeznorit in nasilen, mimogrede je priletelo okoli ušes, če mu ni bilo kaj prav. Vsake toliko se ga je tudi nažrl in rado je trajalo po več dni, preden se je privlekel domov. Takrat je vse pilo na njegov račun … Ponoči v spanju pa je velikokrat stokal in ječal, kdaj pa kdaj je planil pokonci ves zmeden in preznojen. Spraševala ga je, kaj mu je, pa ni hotel dosti govoriti, rekel je le, da ga bolijo stare rane, ki jih je bil skupil nekje v Karpatih. Zapiral se je pred njo in tudi ona se je vse bolj ovijala v svoje nezadovoljstvo. Počasi je vsa skrb za družino zlezla na njena pleča. Skrbno je morala obrniti vsako zrno in vsak krompir, paziti, da ja ne bi šlo kaj k niču in da bi ljudje v hiši pametno izko­ristili svoje sile. Bilo jih je veliko, a za delo ne dovolj. Le ona in Tone sta bila pri vseh močeh, mati so bili stari, ujna pohabljena, najstarejša hči šele pri štirinajstih, sinova pri dvanajstih in enajstih, za njima pa še tri manjše deklice … Dvojčka od predlani sta pa umrla … Kako dolgo se je mučila takrat, predno se je rešila! Dva dni! Na koncu je že bila, ko sta se končno rodila, še malo, pa bi bilo po njej. Otroka pa sta bila čisto modra v obraz in Tone je, ko ju je videl – kako se je zgrozil – zaripnil v obraz in hlastno potegnil vogal plenice čeznju:

“Skrijte – da ju kdo ne vidi!” je divje pogledal Johano, kakor da je ona kriva. Nič prav mu ni bilo, ko je kazalo, da bosta vsemu hudemu navkljub preživela, še h krstu ju ni pustil nesti, da se ne bi razvedelo, kakšna sta, nanjo pa se je držal in ni spregovoril vse dotlej, ko ju je čez teden pobrala nekakšna notranjca, kar se tako rado zgodi, če mati nima dovolj mleka in je treba dodajati … No, vsaj krstili so ju bili vseeno, čeprav skrivaj … Pa med porodom jo je tudi pustil v miru, ni bil tak kot Julin dedec, ki se je napil in razgrajal, ko se je ona mučila in nazadnje še steklenico vrgel v zid nad njenim vzglavjem …

In zdaj je tu že spet otrok. Saj si sploh ne utegne oddahniti: ali doji ali pa nosi.

Prebodlo jo je v križu, še močneje kot prej.

“Teta!” je poklicala. “Pojdite no po Jero, otrok bo !” ji je naročila in šepava Ivanca je brez besed oddrobila čez sadovnjak v nižavo.

Johana je pristavila lonec vode na ognjišče in vzela iz skrinje nekaj spranih plenic, pravzaprav krp iz domačega platna, srajčko, kapico in povoje ter vse skrbno zložila na predalnik v štibelcu.

“Da ne bomo potem iskali, ” si je rekla. Bolečine so prihajale kakor v valovih vse siloviteje. “Naglo gre,” je pomislila. ” Da le ne bi bilo kaj narobe.” Kdo ve, kaj bo še; ni več tako mlada. Ostro jo je zasekalo in skoraj spodneslo, da je morala leči. Zavlekla se je na posteljo, čeprav ji je bilo žal rjuh, ki se bodo umazale, zakaj čutila je, da se ji je mokro pocedilo po stegnih … Vedno so bili tako na tesnem z vodo. Kadar je zmanjkalo kapníce, so jo morali za živino voziti daleč iz doline in velika žehta se je zdela zmeraj kakor grešna potrata.

Zdaj so prihajali krči v kratkih presledkih že drug za drugim, močni, da ji je jemalo dih. V štibelc sta se ob njenem stokanju, ki ga ni mogla zatajiti, pritihotapili prestrašenih oči njena štiriletna Milka in leto starejša Mehačeva Rezka.

“Po mater pojdita, takoj! Naj hitro domov pridejo. Pri Andrjaževih so, ” ju je poslala stran. “Pa pridita povedat, če se že kje vidi teta Jera. ”

Bala se je, da bo sama, ko bo prišel otrok, a je naneslo, da so planile v štibelc skoraj hkrati vse štiri: mati Razdevnikarica, teta Ivanca in babica Jera ter novorojenka, krepka in zdrava punčka.

Johana je utrujena obležala, medtem ko je Jera poskrbela za otroka.

“Lepa punčka je,” je rekla z zvonkim glasom. “Kako ji boste pa dali ime ?”

“O, Jezus,” je zastokala Johana, “saj se nismo nič zmenili.” Malo ji je bilo nerodno pred babico.

“Naj bo Ivanka, ji bom jaz za botro,” je predlagala šepasta teta.

“O, ne – to pa ne, “se je uprla Johana.” Tri Johane pri hiši pa ne bomo!”

Teta je užaljeno umolknila. Pač pa se je malce oblastno oglasila stara mama Razdevnikarica:

“Zdaj je po pratiki najbližja sveta Sholastika, ravno sinoči sem gledala. Kar takšno ime ji dajmo, pa naj bo sveta Sholastika za patrono … Zapisali bomo Sholastika, klicali jo bomo pa Kolasta ali pa Školasta. Saj je dobro ime … Nimamo več kaj veliko izbrati, ko nas je toliko … Tone, Janez, France, Marjeta, Neža, Angela, Francka, Mica, Milka, Ivana …

” Naj bo … naj bo pa Kolasta ” je zamrmrala Johana. Želela si je spati, a je že Jera položila otroka k njej.  Pogledala je  vreščeči rdeči obrazek: ” Kolastica … ššš …”

“Ji boš kar morala dati kmalu piti … Vi, mati, pa pristavite kakšno krepko juho, da si bo Johana opomogla in bo zadosti mleka, ” je komandirala Jera.

“Včasih so dejali, da je treba takoj, ko se rodi, nadeti otroku rdečo nit okoli roke in česna okoli vratu, da ne bi bil uročljiv … ” je mencaje omenila teta in boječe ošinila Jero.

“Dajte no mir s tem … ” se je obregnila ta. ” Sicer pa jaz zdaj grem, ve pa delajte kar hočete,” je še odrezala in že je bila na dvorišču, že jo je mahala čez sadovnjak proti domu. Mimogrede je še vrgla proti Razdevnikarju, ki je stal v štalnih vratih: “Hčer imaš, Tone !” in je izginila med grmovjem.

Razdevnikar je nekaj zagodrnjal in se kakor brezbrižno odpravil v hišo. Stopil je v štibelc:

” No – kaj je zdaj!?” je nerodno in nekako v zadregi izustil.

” Kolastico imamo, lepo punčko – hvala Bogu, ” je prišlo od postelje.

Stopil je bliže, postal za trenutek in se zazrl v otrokov obražček, oplazil z očmi še ženo in počasi odšel. Johana ga je slišala, kako stopa nazaj proti hlevu.

” Bo ja kdo nakrmil tudi svinje!” se ji je utrnilo, medtem ko je tonila v utrujen dremež …

Tone se je v nedeljo napotil v dolino k maši. Že kmalu potem, ko je zakoračil s steze na občinsko cesto, ga je dóšel Frnačev z Loga. Služila sta v istem regimentu.

“Sem slišal, da imaš hči, Tone,” ga je hripavo ogovoril.

“Imam”, je bil Tone redkobeseden.

“Boš dal za dva deci,” je drezal Frnač naprej.

“Seveda bom dal,” ni mogel odreči Razdevnikar. Bilo mu je sitno, a dva deci bi se tudi njemu prileglo. “Greva kar précej k Mavharju.”

V krčmi je mrgolelo pivcev in Razdevnikarju so planili naproti klici, smeh in zabavljice.

“Imaš spet razpočnico, Tone, sem slišal, ” je pleteničil že malo okajeni Marinček. “Kolikokrat si že ti na sekirico vrgel, hahaha! ” se je opolzko režal.

” Ja – težko boš ti tole poženil, Tone. Saj imaš same babe,” je drezal vanj drugi.

Razdevnikar je sedel za mizo in poklical štefan na mizo. Imel je suha usta in žejalo ga je v duši. Želel si je nekaj izbrisati, ugasniti, iztrgati iz svojega življenja. Hlastno si je nalil rdeče kislice in jo zlil vase. Nato še enkrat in še enkrat. S komolci je slonel na mizi in molče sklanjal glavo, zroč v mokre kolobarje, ki jih je na mizni plošči puščal kozarec, kakor da čaka, kdaj bo končno vino odplavilo zoprno mučnost njegovih občutkov.

Delal se je že mrak in Tone Razdevnikar je še vedno slonel pri mizi. Še vedno mu je glava visela na prsi, iz ust pa so prihajali nerazločni pijani glasovi in se cedile zagatno smrdljive sline. Le včasih je motno zakrožil z očmi po prostoru, a takoj nato znova obvisel na komolcih nad mizo.

 “Tone, greš z mano?” ga je ogovoril Lukov, njegov mrzli bratranec z Gradišča. “S konji sem, peljal te bom.”

Tone je samo nekaj nerazločnega zagodel, zato ga je Lukov dvignil za podpazduho in ga malone na plaz odvlekel iz gostilne.

” Moraš domov, Johana bo v skrbeh”, mu je prigovarjal. Tone je vzrojil: