Skip to content

1928 Markovec, Beli malen – Gradnja še enega mostu

13. 03. 2020

Kakšno sentimentalno presenečenje: več kot enkrat sem se vprašala, kako in kdaj je nastal najlepši in najmodernejši od mostov moje mladosti. Kako neki so mogli narediti tako lep in eleganten svod? Slika iz zapuščine Lojzeta Tomca to pojasni tako nazorno, da bolj ne bi mogla!

Tu so delavci postavili prav umetniške fršolnge za veliki lok, ki bo nosil nov, moderen most preko Obrha, precej višji od tistega malega kamnitega le petdeset metrov stran. Tudi že betonirajo. S tragami nosijo beton in ga stresajo na armirani opaž, beton pa ročno mešajo na praznem prostoru prav v ospredju slike.

Ko so naložili in znosili vso mešanico, je nekdo odvrgel lopato, odložil zalivalko, s katero je prej škropil zmes peska in cementa, medtem ko sta ga najmanj dva premetavala, da je postal ravno prav moker in enakomerno zmešan, ter se lotil drugega dela. Je pohitel gor na vrh mostu, da bi bil zanesljivo na sliki? Le koliko ekip je moralo delati, da so zabetonirali most v enem dnevu? Ali so delali po etapah? Vsaj z vodo niso imeli težav, zajemali so jo iz struge in je ni bilo treba voziti v sodih na gradbišče, kot smo to delali še v sedemdesetih letih. Gradijo poleti, ko je vodostaj najnižji in glede gradbenega lesa so si najbrž pomagali z bližnjo Belmalensko žago – če ne, so šli ponj nekaj korakov višje ob bregu, k Špetnaku.

V ozadju je hiša, pokrita z lesenimi deščicami, ki si jo je vipavski zidar Jože Kodela postavil potem, ko se je priselil v Loško dolino. To je bil tisti mali mož, ki je bil rojen leta 1875 in ko je umrl, star 90 ali celo 92 let – daleč najstarejši vaščan Markovca tisti čas. Leta in leta je opirajoč se na leskovo palico ali celo dve zvesto skoraj vsak dan pridrsal na gradbišče naše hiše in posedal na preprosti leseni klopi brez naslona, se grel na soncu, z glavo položeno na sklenjeni roki, ki sta se opirali na palico pred njim. Neutrudno se je pogovarjal z očetom, mu kaj svetoval in prenašal bogate zidarske izkušnje. Srčno rad bi bil tudi pomagal, pa mu starost ni več dala in žalosten je bil zaradi tega.

V času na sliki je bil poročen še s prvo ženo in z njo imel dve brhki hčeri – ena je bila za deklo v sosednjem Belem malnu. Pozneje je ovdovel, se še enkrat poročil in imel sina, ki mu je vsak večer pripovedoval tri, ampak samo tri pravljice od mnogih, ki jih je prinesel iz rodne Vipavske doline – če se ne motim iz Budanj. Čez desetletja sem jih nekaj izvedela tudi jaz: ena je bila o skrivnostni Vedmi, druga o pastirčku, ki je ugnal zmaja, da ni več žrl deklet in tretja o babi, ki je vsako noč vstajala iz krste, a je tudi njo korajžni mladenič spravil v red …

S tem mostom je tudi Markovec, še več, same Trzne, dobil svoje Tromostovje. To je lepo razložil Janez Antončič-Jernejev, ki se je bil v Ljubljani izučil za knjigoveza in je do upokojitve delal v tiskarni. Velikokrat je videval ljubljansko Tromostovje, tožilo pa se mu je nemara po markovških mostovih … Res so na Trznah še danes trije mostovi čisto skupaj: najstarejši je tisti pred Belim malnom, ki je skoraj enak onemu pri Renkočih, zgrajenim prav na začetku 19. stoletja, še pod Francozi. Oba sta čudovita, neustavljivo očarljiva, čeprav je ta pri Belem malnu že dolgo poškodovan. Drugi most na Trznah se pne nad hudourniško strugo Zadnje ure, ki je večji del leta suha in stoji pri Martinovi domačiji petdeset metrov severno v isti liniji kot tale, ki ga tu kot tretjega gledamo v nastajanju. Če bi jih povezali s črtami, bi zarisali lep trikotnik … Povsem enak kot je mali mostek pred Martinovo hišo, je bil tudi tisti v Skadulci, mogoče stopetdeset metrov stran nad – spet večinoma suho – strugo hudourniške Skadulce in je bil tja preseljen iz Viševka, kjer so namesto tega postavili večji most. Tako imajo Trzne že Četveromostovje! In če se ozremo še na vzhod, v starem Markovcu najdemo most tudi pri Špetnaku in že omenjenega pri Renkočem mlinu. Dragi Markovec – saj si kot Benetke!! Sami mostovi so te … eden lepši in pomembnejši kot drugi! Tako je to življenje ob kraških vodah …

Gradbeni opaž mostu deluje kot umetnina, stavbe zadaj tudi, kot da so iz hlebinjske šole naivnega slikarstva, le ne vem čisto zanesljivo, komu pripadajo. Videti so kot skednji, tudi leseno stranišče je tam. Na prvi pogled so se mi zdele prevelike za domačijo Matije Okoliša, a bo najbrž vseeno prav ta – višina stavbe je varljiva zaradi nizkega stojišča fotografa. Tudi Kodelova domačija je bila tedaj bolj hišica na živi skali kot hiša … In mogočni most je zdaj že zdavnaj preozek za moderne potrebe: dvoja kula so se zlahka srečala na njem, dva avtomobila se ne moreta brez nevarnosti za pločevino, kaj šele morebitnega pešca …
To še ni bila država SFRJ, katere kratica je meda pomenila “Sedam Filozofira, Radi Jedan”, to je bila še stara Jugoslavija: dva opazujeta in nadzorujeta, sedem jih dela. Pravzaprav več: šestnajst jih je vseh skupaj na sliki, če dobro pogledaš. Nekateri na tragah nosijo beton, drugi ravnajo, spet tretji štamfajo. Čez armaturno železje je položena ozka deska, po kateri hodijo nosači betona in vsi drugi. Nobene lesene, kaj šele pločevinaste karjole ni videti. Je bila za to klančino prenaporna, preokorna? Gotovo so dobro premislili, kako se bodo zahtevnega dela lotili in izbrali najbolj učinkovito in najmanj naporno možnost, saj so profesionalci. Delavci so po vsej verjetnosti domačini, nič Kastavcev in Bosancev kot je to bilo po vojni do današnjih dni, saj gradnja poteka v času, ko je bilo težko dobiti delo in se je zanj potegovalo dovolj domačinov. Nekje smo že zapisali, kdo je bil podjetnik, ki je gradil cesto Stari trg – Viševek, katere sestavni del je tudi ta most.

Spodaj pa spokojno teče Obrh. Samo enkrat, tam v šestdesetih letih, je tako narasel in podivjal, da je poškodoval tudi ta most, tistega starega pred mlinom, manj kot petdeset metrov navzgor po strugi pa je takrat pošteno načel in nikoli več ga niso popravili. Škoda, lahko bi bil s svojo starostjo in lepoto čudovita arhitekturno-zgodovinska atrakcija, v družbi tegale novejšega še bolj. Res pa stari nima več kakšne konkretne funkcije, tega mlajšega pa so takrat po poplavi prav jadrno popravili in celo polepšali.

Slovarček:

  • fršolnga: gradbeni opaž
  • trage: nosila
  • štamfati: tlačiti, nabijati
  • sedam filozofira, radi jedan: sedem jih filozofira, dela pa samo eden (krilatica, ki je karikirala nizko delovno učinkovitost v SFRJ)
  • kúla: voz, kola
  • karjola: samokolnica

Kraj: Markovec – Trzne
Datum: 1928 ali 1929
Avtor: Alojz Tomec
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 18. 1. 2020
Oblika: fotografija

2 komentarja leave one →
  1. bredatursic permalink
    13. 03. 2020 13:51

    Kako lep bi bil most, če bi “fršolnga” kar ostala. 🙂

    Liked by 1 person

Trackbacks

  1. 1928 Markovec, Beli malen – Most je zgrajen | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: