1928 Markovec, Beli malen – Most je zgrajen

Še pred zimo je gradbenikom uspelo dokončati most na novi cesti, ki varno pred poplavami povezuje Stari trg, Beli malen in Viševek in to z vsemi konopietami.

Kaj so konopiete? Po temeljitem terenskem povpraševanju je oče belmalenskega zeta pojasnil, da so to vse gradbene pritikline ob cesti: ograje, konfini, škarpe, nasutja in kar je še takega. Tu se vidi ograja mostu in kakih pet lepo izklesanih obcestnih kamnov, ki preprečujejo, da bi voz po nesreči zdrknil pod cesto.

Na levi se vidi Beli malen, ob njem stari most in njegove lepe štiri kamnite kolone. Čezenj, pred mlin in nato strmo v klanček vodi stara kolovozna pot. Krasna slika, ki poleg dveh mostov prikazuje še dovoz na belmalensko dvorišče, hišo z mlinom, katerega vhod je skrit za ograjo starega mostu, košček gospodarskih poslopij zadaj, na drugi strani novega mostu pa strehi Kodelove in Okoliševe hiše. Zima je pošteno pobelila prizor, a sneg je bil najbrž moker, saj so strehe že kopne, vodostaj v Obrhu pa razmeroma nizek.

Ograja starega mostu je tu poškodovana, a očitno so ga pozneje popravili, saj je bil leta 1958, do koder sega moj spomin nanj, še cel, podrla ga je poplava 1962 ali tam nekje. Ali pa je bil mogoče ves čas malo nagrizen, pa se meni ni zdelo vredno spominjanja in ga je poplava 1962 le še usodno spodjedla? Deloma se je namreč porušila ena od kolon na zgornji strani ter ustrezno velik del ograje in pohodne ploskve, da si čezenj lahko šel po ozki stezici le še sam, ne pa več z vozom ali živaljo. Nekaj obdelanih kamnov z vrha ograje so pozneje vgradili v poškodovani podoben mostič v Starem trgu, tega pa še naprej razjedata voda in čas. Počasi se tudi številni drugi, skoraj enaki kamniti mostovi po Loški dolini, ki jih še nisem preštela, spreminjajo ali propadajo. Postali so preozki za današnji promet, ostajajo pa še ena krajinska značilnost Loške doline, ki se je, kot se zdi, niti ne zavedamo.

Ni videti, da so možje imeli namen narediti pomemben vtis, kar postavili so se, kakor da so tam slučajno in po drugih opravkih. Glavna oseba na tej sliki je pač most.

No, in zdaj k stvari: zakaj neki se topim ob pogledu na ta most?

Kakih trideset let po nastanku te slike je bil stalno zbirališče markovške mularije, še posebno ob praznikih, počitnicah in v poletnih večerih ali nedeljskih popoldnevih. Vedno je kdo slonel na teh konopietah in zamišljeno pljuval v bolj ali manj živahni tok Obrha, oprezal za ribami, vrgel sem in tja kak kamenček – a ne dolgo. Prvi, ki ga je od daleč zagledal, je prišel, vprašal kaj dela in izvedel da nič, pa mu je nemudoma začel zavzeto pomagati. Zdaj sta slonela že dva, čez minuto trije in štirje. Deklice in dekleta smo prihajale v paru ali gruči, ustavil pa se je tudi marsikateri mimoidoči pešec ali kolesar iz Viševka ali od koder si že bodi, ki je ravno šel tam skozi. Tako nas je bil nenadoma poln most. Ni bilo nevarnosti, da bi nas kdo povozil – vsak moped ali avto smo slišali že kilometer daleč, ga zvedavo pričakali ob robu ceste in si ga temeljito ogledali, ne glede na to, kako se je prašilo za njim. Vprege so vozile bolj ob delavnikih in mnoge od njih so zavile navzdol k mlinu.

Tistega pa, ki se je ustavil pri nas, smo temeljito izprašali: kje je bil, kam gre, koga je videl. Če je bil v kinu, je moral povedati vse o filmu, če se je kopal, kakšna je voda in kdo je bil še tam.

Ko so nas, ta male, starejši odslovili ali zapodili, smo šli k bližnjemu studencu frilke lovit ali na travo svetnike metat, škuorje lomit ali talerčke ribat. A smo kmalu prišli nazaj, še naprej vlekli na ušesa skrivnosti in zafrkavanja starejših mulcev, opazovali spogledovanje fantov in deklet in se učili za življenje.

Včasih je kdo požvižgaval kakšno Marino, Sole mio ali kaj takega, pa smo poskusili še mi. Če nam ni šla melodija, smo tekmovali v žvižganju na prste in pri tem se punce nismo čisto nič bale, da nam bo zaradi tega lulek zrastel. Pa so nam vsi po vrsti to zavzeto zatrjevali, ker da je žvižganje samo za fante, punce pa tega ne smejo delati in je lulek kazen za prekršek … Vedeli smo že, da so ta stari tudi malčkom, ki se po lulanju še niso znali sami urediti, grozili, da jim bo mačka tička pojedla, če ga ne bodo hitro skrili v razporek – pa ga ni še nobenemu …

Po lepi beli cesti mimo naše hiše in naravnost čez most pa sta pojoč k svoji sestrični pogosto hodili v vas sosedovi dekleti, včasih tudi kakšna prijateljica z njima in takrat so med potjo rade prav glasno in samozavestno zapele. Meni se je to zdelo naravnost nebeško, in ko sem bila sama, sem se jih na vse kriplje trudila posnemati, zaman seveda. Potem sem tri od njih nekega lepega dne zagledala na starotrškem odru, kako so se vse košate v nabranih krilih in belih bluzah držale čez rame, se pozibavale in na vse grlo pele pesem Šumijo gozdovi domači. Do danes nisem pozabila tistega vznesenega trenutka.

Tisto poletje, ko je spomladanska poplava podrla tudi del tega lepega, še vedno “novega” mostu, so prišli delavci, da bi ga popravili. Mulci smo se brez ovir potikali tam okoli, opazovali delo, poslušali tujo govorico in se po svoje zabavali. Govorjenje, ki smo ga poslušali, je bilo podobno srbohrvaščini, ki smo se je morda ravno začeli učiti v šoli, a ne enako. Pobirali in ponavljali smo besede in vzklike, ki smo jih slišali na gradbišču, se skušali tudi med sabo pogovarjati tako kot oni, si dajali njihova imena in ob prvi priložnosti v svoje igre vnesli prizore, ki smo jih videli tam ob Obrhu.

Včasih je katera od deklic prinesla majhno žogo in z njo smo se šle “šulo“. Ena, ponavadi največja, je bila učiteljica in je stala pred nami, ki smo bile v vrsti. Podajala je žogo vsaki posebej in po naučenem vrstnem redu smo morale žogo vračati: vržeš v zrak in odbiješ z desno, drugič ponoviš isto z levo, nato z obema. Potem žogo samo odbiješ vsakič z eno roko in nato z obema. Pri tretji vaji ujameš žogo v klešče in jo vrneš z metom čez hrbet – enkrat z levo, enkrat z desno in tretjič z obema. Sledilo je metanje žoge pod enim in drugim kolenom ter slednjič med nogami iz počepa. Najtežje pa je bilo vreči žogo med nogami nazaj in jo suniti tako, da je zletela naprej čez hrbet v roke učiteljici.

Kdor kakšne vaje ni zmogel, je bil fuč – moral je na konec vrste in delati vse od začetka, dokler ni obvladal. Šolo je izdelal, kdor je brez napake in ne da bi žoga padla na tla, napravil vse vaje. Takrat je lahko zapustil vrsto in postal gledalec. Ni bilo lahko in trajalo je, da si se vsega naučil brezhibno. Koliko je bilo vrišča, smeha in dretja! Ker so bili v bližini tuji ljudje, je bilo še hujše, saj smo upali na kakšen kanček pozornosti in res ne vem, kako so nas prenašali. Nikoli nas niso nagnali ali vsaj okregali … Morda jim je bilo celo kratkočasno, kakor so bili oni zanimivi nam.

Danes bi bilo tisto gradbišče visoko ograjeno, vstop otrokom strogo prepovedan, vsi drugi pa bi smeli tja le službeno ali s posebnim dovoljenjem, pa v čeladi, varnostni obleki in čevljih z jekleno kapico … Po njem bi hrumeli stroji in delavci bi se lahko sporazumevali le z znaki …

Mi pa smo se tam potikali dan za dnem, res da ne ravno njim pod nogami – držali smo se za nevidno varno črto, ki so nam jo v glavo zarisale pridige staršev – a delavcev nismo spustili z oči, vse dokler nam ni postalo zares dolgčas.

Takrat smo se šli svetnike metat. Eden je bil sodnik, ki smo ga določili z izštevanko “A-vi-on čez go-ro gre, bom-be me-če ka-mor je, ka-mor bom-ba pr-le-ti, tam se šte-je en, dva tri”. Danes se otroško besedilce, ki govori o bombah in avionih zdi povsem neprimerno, takrat pa je bilo le odsev nedavno minulega časa, ki so se ga odrasli še skoraj vsak dan z grozo in tesnobo spominjali … Tisti, na katerega je prišla beseda “tri”, je potem vsakega igralca prijel za roko in ga v teku zavrtel dvakrat ali trikrat okoli sebe ter ga izpustil, da ga je odneslo iz krožnice. Igralec je moral po takem metu hitro obstati nepremično v čimbolj smešnem položaju. Kdo je najboljši in najbolj posrečen, je določil sodnik. Izbranec je postal njegov naslednik, sodnik pa navaden igralec … Igri se je reklo tudi “slike delat” ali “zvezde metat“…

Ko nam je bilo tega dovolj, smo se šli škuorje lomit. Igralca sta se postavila skupaj s hrbtoma in se zakavčila z upognjenimi komolci. Eden se je nagnil naprej in po njegovem hrbtu zleknjenega soigralca dvignil od tal. Če sta bila dovolj močna in izurjena, je slednji tudi pod pravim kotom dvignil noge. Potem sta zamenjala vlogi – dvigoval je drugi igralec, v zraku so bile noge prvega – in tako čim hitreje, dokler nista mogla več …

Dekleta smo se rade igrale talerčke ribat: po dve sva se postavili s stopali tesno nasproti, se prijeli za roke in se nagnjeni nazaj začeli z drobnimi koraki vedno hitreje vrteti, da so krilca frlela po zraku. Igra se je končala v travi, ko ena ni mogla več in se je ravnovesje para porušilo.

Mostek pri Martinovih je imel ograjo iz cementnih stebričev, povezanih z železnimi drogovi. Tja smo šli, ko smo si zaželeli spremembe in se obešali na tiste vodoravne zarjavele drogove, ki so se že svetili od naše uporabe. Lahko si na njih bingljal z mostu, saj ni bilo visoko in tudi vode ni bilo ali pa se zviral po mili volji. Še bolj zanimivo se je bilo z majhnim zaletom v pasu obesiti čez drog, se odgnati z nogami in se zavrteti s trupom okoli droga. Mi smo rekli temu kar preval, čeprav ni bil tak kot v šoli na blazinah. Roke in obleka so bile umazane od rje, lica pa kmalu zaripla, če si vajo večkrat ponovil. In ko si se še učil, ti je moral nekdo pomagati, da ne bi padel na glavo ali udaril z njo ob spodnji drog.

Ker smo bili pomešani otroci vseh starosti, smo najmanjšim lahko privoščili tudi ringlšpil, ki je bil v tem, da si malčka prijel pod pazduhami in se z njim vrtel, nožice pa so mu letele po zraku. Malo večji so se zelo zabavali, ko smo jim rekli, naj se čim bolj sklonijo in podajo roke med nogami. Ko si ga prijel za roke in dvignil v zrak, se je telo odvilo in izravnalo – otrok se je presenečen znašel v čisto novem položaju. Ne vem ali bi danes odrasli kaj takega dovolili, takrat pa je bila to priljubljena nagrada posebno pridnemu ali simpatičnemu še dovolj majhnemu in lahkemu mulčku.

Na poti iz šole smo si dali opraviti tudi pri mostku v Skadulci, ki je bil enak temu pri Martinovih, le višji. Pod njegovimi kolonami je bilo lepo zavetje in skrivališče, kadar smo se šli skrivat ali lovit, razen kadar je te oboke kdo uporabil za stranišče – takrat smo morali počakati do prvega dovolj velikega naliva, da je hudourna Skadulca očistila strugo. Pozimi smo z roba ceste skakali v snežne zamete, ki so se nabrali v globini ob mostu – silno zabavno, dokler nismo vsi vtepeni, mokri in ozebli prišli domov na ostro pridigo.

Ja, res mi gre že na otročje, ko se po tolikih desetletjih ubadam z opisi teh iger. Srčno pa si želim, da bi vsi otroci sveta v svojih igrah tako uživali, kot smo mi.

Slovarček:

• rajthoze: jahalne hlače
• buote: golenice
• svetnike metat/slike delat/zvezde metat ter šola z žogo, škuorje lomit, talerčke ribat: otroške igre
• mostek: mostič
• zakavčiti: spoprijeti, zakavljati

Kraj: Markovec – Beli malen
Datum: 1928
Avtor: Alojz Tomec
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 18. 1. 2020
Oblika: fotografija