Skip to content

1962 Kozarišče – Jagrova hiša (1)

30. 07. 2011

Jagrova hiša je s slamo krita,  posnetek je iz leta 1962.  Tudi na tem podstrešju so se sušili prašiči (prasci), saj so tudi tu  imeli črno kuhinjo, tako kot pri sosedovih. Dana se spomni, da so se eno  leto še posebej bali, da bi se cimper utrgal. Nanj so obesili  meso vsaj 70-ih prašičev.


“V hiši, na tramu prečniku, je bila zapisana letnica 1823. Nekoč je bila v  tej hiši  gostilna, zato so na prednji podolžni fasadi v steni še danes vidni leseni koli, zabiti v zidu. V kolih so bili rinki, h katerim so privezovali konje in osle, ko so tovorili vino. Gostje so bili postreženi v “hiši”, ki je bila baje z leseno steno predeljena v dva dela. Boljši gostje so bili v stranskem delu, kjer je bilo večje okno, imenovano ” ta gospojsko okno. Višina vrat v hišo je 176 cm, višina oken od tal v hiši pa 91 cm,  višina stropa 226 cm. V veži  v tleh je jama za krompir globoka 120 cm.

To je, med drugim,  o hiši zapisala ga. Fanči Šarf v času terenskega dela v Loški dolini, avgusta leta 1962. Ista gospa je naredila tudi fotografijo.

____________________________________________________________

Na sliki vidimo, da je imela slamnata streha kar nekaj popravkov, da je lahko še naprej služila svojemu namenu. Streha se  zaključuje s frčado in z gankom (zob, kjer gornji  leseni del hiše sega čez zid). V hišo je  bila napeljana  tudi elektrika.

Gornji zapis s terenskega dela sem prebrala Jožetu in  Dani Antončič. Zapisanemu sta prikimala in dodala tu in tam še kakšno podrobnost.

Ko so hišo  podirali,  so v hiši dvignili leseni pod in  na spodnji strani  deske (žagance) našli letnico 1828  zapisano s plavo kredo (krajdo). Pregrade v hiši pa se ni spomnil nihče, niti kakšnih ostankov na zidu niso opazili.

Poimenovanje  “ta gospojsko okno” pa še ostaja v spominu.

Jama za krompir  se v naših krajih imenuje jamca. Ni bila tako globoka, da bi rabila stopnice, vanjo si enostavno stopil.  Segala je tudi  pod štibelc.

V hiši so mati Frančiška, ki so jo v poznih letih vsi klicali barka, vztrajali vse do leta 1978, po tem se je preselila k vnukinji Dani v novogradnjo, ki je zrasla poleg, na vrtu. Stara hiša je po tem še kar lep čas klubovala času.  Otroci smo jo kmalu začeli uporabljati  kot imeniten kraj za raziskovanje in druženje. Tudi nekaj novoletnih zabav smo si organizirali v hiši. Najbolj so mi v spominu ostala majhna okenca. Bila so tako majhna, da se najstnik ni mogel  splaziti skoznje. Tudi strop je bil precej nizek.

Leta 1997 so na temeljih stare hiše zgradili novo, v istih zunanjih izmerah, ampak drugačno, času primerno. V njej je pravnukinja odprla salon, tako da hiša še vedno ohranja svoje poslanstvo druženja in njen prag še vedno prestopajo takšni in drugačni gostje.


____________________________________________________________

   Ko se je začela luščiti zunanja fasada, so nam odpadli koščki razkrivali, da je bila  hiša deležna številnih pleskanj in to v najrazličnejših  barvah. V ozadju se vidi del hleva (štale), ki je tudi s slamo krit. Danes je na tem mestu sadovnjak. Pred štalo leži poln žakel in prazen koš, ki so ga običajno rabili za listje ali drugo nastilo.
 
  • Hišna št. 28, danes pa hiša nosi št. 28a.
  • Okno v sredini je “TA GOSPOJSKO OKNO”. Poleg njega so  tudi rinke za privez konjev in oslov.
  • Glavna vrata imajo zanimiv  vzorec romba. Kamniti prag na vhodu je tako dolgo služil svojemu namenu, da je bil, preden so hišo podrli, zlizan za najmanj 8 cm.
štibelcu, na tramu prečniku,  je  bila zapisana letnica 1819. Ta kos trama je Jože shranil za spomin.   Košček,  ki ga je od tega trama odrezal stran, je vrgel v peč. Tlel je v peči kar tri dni, tako trd je postal z leti. Spravil si je tudi letnico iz trama v hiši.


Slovarček:

  • štibelc: manjša sobica
  • hiša: velika soba,  ki je služila kot jedilnica, spalnica in dnevan soba hkrati, v zimskih mesecih pa tudi kot pomožna delavnica. V tem konkretnem primeru pa tudi kot gostilna ali kot plesišče.
  • jamca: jama za krompir

____________________________________________________________

Viri:

  • zapiski Fanči Šarf, ki jih hranijo v SEM
  • Dana in Jože Antončič

Kraj: Kozarišče
Datum: avgust 1962
Avtor: Fanči Šarf
Zbirka: Slovenski etnografski muzejTeren 19; št. F0000019/118,
Skenirano:  9. 6. 2011 (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skeniran negativ

9 komentarjev leave one →
  1. 30. 07. 2011 15:54

    Lepa številka 70. Je verjetno zelo lepo dišalo tam naokrog.

    Tudi na Jezeru smo imeli v eni od takih hiš ”disco.”

    Za prinašanje krme v ”štalo” sta služila dva koša. Prvi, tak kot je na sliki je bil ”seneni koš.” Drugi, enake velikosti, je bil ”rezanški koš.” V prvem se je nosilo celo krmo (deteljo, seno.) V dugem se je prinašalo v štalo ”rezanco. Potem, v skrajni sili se mu je odbilo dno, da so šli fantje lahko ribe lovit – raubšicat.

  2. Janja Kozarka permalink
    31. 07. 2011 11:46

    Meni je koš najbolj ostal v spominu, ko je bil poln nagrabljenega listja. Tako listje smo uporabljali kot nastilo.
    Koš je bil pogosto uporabljen tudi kot priročna igrača. Lahko si ga uporabil za hiško. V napol polnega je bilo fino skakati; s polnimi koši si naredil ograjo za večjo hiško, pa še kaj bi se našlo. Rib pa pri nas z njim nismo lovili.

  3. anitamanfreda permalink
    11. 08. 2011 23:23

    Za listje, otavo so bili koši špriklarji.

Trackbacks

  1. 1971 Kozarišče – Lončarjev plac « Stare slike
  2. 1962 Kozarišče – Jagrova štala « Stare slike
  3. 1962 Kozarišče – Jagrova štala « Stare slike
  4. 1954 Nova vas – Raziskava bloškega smučanja | Stare slike
  5. 1937 Jermendol – Fantovske poti | Stare slike
  6. 1962 Kozarišče – Moja stara starša (2) | Stare slike

Dodajte komentar

Discover more from Stare slike

Subscribe now to keep reading and get access to the full archive.

Continue Reading

%d bloggers like this: