1962 Kozarišče – Jagrova hiša (1)
Jagrova hiša je s slamo krita, posnetek je iz leta 1962. Tudi na tem podstrešju so se sušili prašiči (prasci), saj so tudi tu imeli črno kuhinjo, tako kot pri sosedovih. Dana se spomni, da so se eno leto še posebej bali, da bi se cimper utrgal. Nanj so obesili meso vsaj 70-ih prašičev.
“V hiši, na tramu prečniku, je bila zapisana letnica 1823. Nekoč je bila v tej hiši gostilna, zato so na prednji podolžni fasadi v steni še danes vidni leseni koli, zabiti v zidu. V kolih so bili rinki, h katerim so privezovali konje in osle, ko so tovorili vino. Gostje so bili postreženi v “hiši”, ki je bila baje z leseno steno predeljena v dva dela. Boljši gostje so bili v stranskem delu, kjer je bilo večje okno, imenovano ” ta gospojsko okno. Višina vrat v hišo je 176 cm, višina oken od tal v hiši pa 91 cm, višina stropa 226 cm. V veži v tleh je jama za krompir globoka 120 cm.“
To je, med drugim, o hiši zapisala ga. Fanči Šarf v času terenskega dela v Loški dolini, avgusta leta 1962. Ista gospa je naredila tudi fotografijo.
____________________________________________________________
Na sliki vidimo, da je imela slamnata streha kar nekaj popravkov, da je lahko še naprej služila svojemu namenu. Streha se zaključuje s frčado in z gankom (zob, kjer gornji leseni del hiše sega čez zid). V hišo je bila napeljana tudi elektrika.
Gornji zapis s terenskega dela sem prebrala Jožetu in Dani Antončič. Zapisanemu sta prikimala in dodala tu in tam še kakšno podrobnost.
Ko so hišo podirali, so v hiši dvignili leseni pod in na spodnji strani deske (žagance) našli letnico 1828 zapisano s plavo kredo (krajdo). Pregrade v hiši pa se ni spomnil nihče, niti kakšnih ostankov na zidu niso opazili.
Poimenovanje “ta gospojsko okno” pa še ostaja v spominu.
Jama za krompir se v naših krajih imenuje jamca. Ni bila tako globoka, da bi rabila stopnice, vanjo si enostavno stopil. Segala je tudi pod štibelc.
V hiši so mati Frančiška, ki so jo v poznih letih vsi klicali barka, vztrajali vse do leta 1978, po tem se je preselila k vnukinji Dani v novogradnjo, ki je zrasla poleg, na vrtu. Stara hiša je po tem še kar lep čas klubovala času. Otroci smo jo kmalu začeli uporabljati kot imeniten kraj za raziskovanje in druženje. Tudi nekaj novoletnih zabav smo si organizirali v hiši. Najbolj so mi v spominu ostala majhna okenca. Bila so tako majhna, da se najstnik ni mogel splaziti skoznje. Tudi strop je bil precej nizek.
Leta 1997 so na temeljih stare hiše zgradili novo, v istih zunanjih izmerah, ampak drugačno, času primerno. V njej je pravnukinja odprla salon, tako da hiša še vedno ohranja svoje poslanstvo druženja in njen prag še vedno prestopajo takšni in drugačni gostje.
____________________________________________________________
 |
Ko se je začela luščiti zunanja fasada, so nam odpadli koščki razkrivali, da je bila hiša deležna številnih pleskanj in to v najrazličnejših barvah. V ozadju se vidi del hleva (štale), ki je tudi s slamo krit. Danes je na tem mestu sadovnjak. Pred štalo leži poln žakel in prazen koš, ki so ga običajno rabili za listje ali drugo nastilo. |
 |
|
 |
V štibelcu, na tramu prečniku, je bila zapisana letnica 1819. Ta kos trama je Jože shranil za spomin. Košček, ki ga je od tega trama odrezal stran, je vrgel v peč. Tlel je v peči kar tri dni, tako trd je postal z leti. Spravil si je tudi letnico iz trama v hiši. |
Slovarček:
- štibelc: manjša sobica
- hiša: velika soba, ki je služila kot jedilnica, spalnica in dnevan soba hkrati, v zimskih mesecih pa tudi kot pomožna delavnica. V tem konkretnem primeru pa tudi kot gostilna ali kot plesišče.
- jamca: jama za krompir
____________________________________________________________
Viri:
- zapiski Fanči Šarf, ki jih hranijo v SEM
- Dana in Jože Antončič
Kraj: Kozarišče
Datum: avgust 1962
Avtor: Fanči Šarf
Zbirka: Slovenski etnografski muzej; Teren 19; št. F0000019/118,
Skenirano: 9. 6. 2011 (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skeniran negativ
RSS - Posts
Lepa številka 70. Je verjetno zelo lepo dišalo tam naokrog.
Tudi na Jezeru smo imeli v eni od takih hiš ”disco.”
Za prinašanje krme v ”štalo” sta služila dva koša. Prvi, tak kot je na sliki je bil ”seneni koš.” Drugi, enake velikosti, je bil ”rezanški koš.” V prvem se je nosilo celo krmo (deteljo, seno.) V dugem se je prinašalo v štalo ”rezanco. Potem, v skrajni sili se mu je odbilo dno, da so šli fantje lahko ribe lovit – raubšicat.
Meni je koš najbolj ostal v spominu, ko je bil poln nagrabljenega listja. Tako listje smo uporabljali kot nastilo.
Koš je bil pogosto uporabljen tudi kot priročna igrača. Lahko si ga uporabil za hiško. V napol polnega je bilo fino skakati; s polnimi koši si naredil ograjo za večjo hiško, pa še kaj bi se našlo. Rib pa pri nas z njim nismo lovili.
Za listje, otavo so bili koši špriklarji.