Preskoči na vsebino

1950 Zagradec – Panorama

9. 04. 2023
tags:
by

Na razglednici je Zagradec na Dolenjskem. Na zgornji polovici je na desni župnijska cerkev Marije Brezmadežne, levo župnišče in šola. Na spodnji polovici razglednice so zasebne hiše. Po njihovi velikosti vidimo, da je bil Zagradec gospodarsko uspešen kraj. Včasih so na razglednicah kraj poimenovali Zagradec-Fužina, ker sta bila to dva kraja.

Cerkev Marije Brezmadežne je prvič omenjena leta 1216 v listini boštanjskih gospodov, ki so bili tedaj lastniki železarne (fužine). Leta 1754 je železarno kupil Janez Jurij Toman, ki ima največ zaslug za prezidavo cerkve. Prebivalci so pri zidavi opravljali tlako (zasluge ima pa Toman), material je daroval lastnik graščine iz sosednje Fužine.

V tem kraju je tudi rojstna hiša (Štupnikova – na sliki ni vidna) dr. Ignacija Žitnika (24. november 1857, Fužina pri Zagradcu – 28. december 1913, Ljubljana). Bil je slovenski duhovnik, časnikar in politik. Študiral je v Rimu in doktoriral iz rimskega prava. Med drugimi dejavnostmi je bil tudi kurat v kaznilnici na ljubljanskem gradu, odgovorni urednik časnika Slovenec, član levega krila Slovenske ljudske stranke, poslanec deželnega zbora za Kranjsko in dunajskega državnega zbora. Zavzemal se je za pravice Slovencev in njihove gospodarske koristi. Leta 1897 je bil kandidat za volilnega moža za sodne okraje Postojna, Bistrica, Senožeče, Vipava, Logatec, Lož, Idrija in Cerknica.

Cesarsko kraljeva pošta je bila v gostilni Terezije Vrančič. Poleg tega da je bila gostilničarka, je bila tudi poštna oficiantka (poštna uradnica), ki je leta 1913 postala poštna upraviteljica na pošti Zagradec-Fužina.

Ob Krki na Fužini je Štupnikov mlin, prvič omenjen leta 1682. Med leti 1913 in 1943 je imel mlin svojo elektrarno, ki je bila onesposobljena med drugo svetovno vojno. Do leta 1973 so mleli na mlinske kamne. Tega leta pa so ob prenovi kamne zamenjali z valjčnim mlinom. Konec šestdesetih let so obnovili elektrarno, ki mlin v celoti oskrbuje z električno energijo.

V Zagradcu je bil 25. septembra 1943  ustanovljen I. bataljon VOS – OF za Dolenjsko.

Razglednico je domov pisal frontovec, ki so ga poslali na Dolenjsko ozaveščat prebivalce o pomembnosti volitev. Svoje delo je dobro opravil. Predvolilne priprave so razgibale Dolenjsko. Na številnih sestankih, ki so potekali konec oktobra in v začetku novembra 1950,  so aktivno razpravljali o kandidatih za nove okrajne ljudske odbore in hkrati tudi o mnogih političnih in gospodarskih nalogah, v Zagradcu pa tudi o vodovodu. Na dan volitev, 17. decembra 1950, so v Zagradcu organizirali budnico že ob petih zjutraj. Cela Dolenjska se je na volitvah izredno izkazala z veliko in zgodnjo volilno udeležbo. Naj se ve, da nam ne bo kdo očital …

Frontovci so v začetku leta 1950 postavili nov most čez Krko. Les in preostali potrebni material so prispevali kmetje sami. Vsak dan je delalo po trideset frontovcev in petnajst voznikov.

* * *

Iz otroških let se spominjam, kako sva z mamo hodili na Dolenjsko na počitnice. Jaz sem imela počitnice, ona pa je delala na njivah, da je pomagala sestram in ker takrat še ni imela svoje njive. Do Ljubljane sva šli z vlakom, od tam pa do Ambrusa z avtobusom. Iz Ambrusa pa peš po okoliških vaseh, v vsako za nekaj časa, da ne bo zamere, pa da se je mama lahko v polni meri naužila zemeljskih del. Zanjo je bil to hobi.

Takoj za Štupnikovim mlinom je bil lesen most čez Krko. Pred mostom je avtobus ustavil, vsi potniki smo morali izstopiti in iti peš čezenj. Za nami je prav počasi prišel še prazen avtobus, na katerega smo se ponovno vkrcali in nadaljevali pot. Ob strmi in ovinkasti cesti proti Ambrusu je že takrat stal ciganski tabor, se ve čigav, na katerega me je mama vedno opozorila in sem ga opazovala kot nekaj eksotičnega. Danes ni treba več peš čez most, so naredili zidanega. Res pa je tudi, da nihče več ne potuje z avtobusom. Ko sem kasneje mamo vozila »domov«, kot je sama rekla, na turnejo pred prvim novembrom, je še Yugo komaj vlekel v klanec od Zagradca proti Ambrusu. Takoj ko smo prečili most v Zagradcu, sem naročila zakleniti vrata in gledat samo naprej. Yugota sem našopala »do daske«, da je z vso hitrostjo, ki jo je premogel, švistnil mimo ciganov. Je marsikaj zmogel, če je bila sila, veste. Ni mi bilo prijetno voziti tam mimo. Vsakokrat ko smo se peljali po tej cesti, je mama povedala, kako je morala s koreto voziti pšenico v mlin s Kala. Kolikor jim jo je še ostalo. Nikdar ni pozabila povedati tudi, da so župnikove kure jedle njihovo pšenico, otroci so bili pa lačni. Do mlina je še šlo, ker je šla koreta sama navzdol. Nazaj jo je bilo treba pa vleči – več kot štiri kilometre in 24 metrov višinske razlike. Smo pa vedno kupili razne vrste moke v Štupnikovem mlinu. Dobra moka, ne draga in odprl nam je tudi, ko niso bile več uradne ure.

Slovarček:

  • Fužina: nekdaj topilnica železa, navadno s predelovalnico
  • volilni mož: »To so navadno župani, občinski odborniki ali drugi funkcionarji, ki so iz leta v leto v množici stvari odvisni od okrajnega glavarja in ki jih more ta brez konca šikanirati. Pri pogovorih oh teh uradnih dnevih predlagajo okrajni glavarji onega kandidata, ki bi po njihovem, to je vladnem mnenju lahko najbolje zastopal volilni okraj.« Tako je opisal sistem volilnih mož dunajski demokratični poslanec Kronawetter. Po izvršenih pravolitvah je mogla vsaka stranka preračunati, koliko glasov bo približno dobila pri poslanskih volitvah. Vsa propaganda, pregovarjanje, grožnje in podkupovanje se je moglo zdaj skoncentrirati na par volilnih mož, ki so še manjkali do večine. Vir: Melik, V. Volitve na Slovenskem 1861-1918. Ljubljana: Slovenska matica v Ljubljani, 1965.
  • VOS OF: Varnostno-obveščevalna služba Osvobodilne fronte
  • frontovci: pogovorno, med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 člani Osvobodilne fronte

Viri:

Kraj: Zagradec
Datum: 1950
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 26. 1. 2023
Oblika: razglednica

from → 1950, Avtor neznan, razglednica, Zagradec
No comments yet

Dodajte komentar