1935 Postojna – Punčka pred vhodom v jamo

Iz zbirke Slovenskega etnografskega muzeja sem si izbrala sliko deklice, ki jo je ustvaril Peter Naglič. Glede na senco je slika nastala pozno popoldan sončnega poletnega dne. Punčka stoji pred vhodom v Postojnsko jamo. V lepe čeveljce je obula bele nogavičke. Lase ima spletene v kitke, vrh glave pa ima tako imenovano rolico. Take smo nosile še za časa moje mladosti. Kar nekaj časa je trajalo, da jo je mama naredila. Moji lasje so bili trdi in živi in težko jih je bilo ukrotiti. Manjka le še velika bela ali rdeča mašna. Drži se pa prav sitno. Očitno ji je bilo poziranje odveč.

Med letom smo hodili na ekskurzije. Nikdar nismo šli prav daleč, ker bi to zadevo podražilo tega pa si niso mogli vsi privoščiti. Konec šolskega leta smo vedno odšli na izlet. Ta je trajal en dan, razen maturantskega, ki je bil cel teden. V drugem letniku gimnazije smo na končni izlet odšli z vlakom na Zbiljsko jezero. Vlak je zamudil le sošolec, ki je stanoval na železniški postaji. Počakali smo ga v Ljubljani, da je prispel z naslednjim vlakom. Aja, pa s prof. Zupanom smo hodili na izlete – v gore in na avstrijsko Koroško pogledat, če se je Heimadienst že kaj unesel. Ti so bili pa dvodnevni. S tega izleta imam eno fino zgodbo, a jo bom prihranila za naslednjič.

Konec osemdesetih let dvajsetega stoletja so hodili učenci iz bivših jugoslovanskih republik trumoma na ekskurzije v Postojnsko jamo. Niso bili dijaki, temveč učenci osnovnih šol. Ekskurzije so trajale cel teden. Nekoč so prišli štirje avtobusi iz Splita. Mularija je imela polno denarja, pameti pa bolj malo. Na recepciji motela Proteus so na polici za receptorjem stale zastavice najmanj sedemdesetih držav sveta. Mulc, poln samega sebe in denarja vseh valut, je zastavice nekaj časa gledal nato pa vprašal receptorja koliko stanejo. Ta mu je, da bi se ga na lep način odkrižal, dejal, da sto mark. Vsaka. »Daj dve«, je dejal mulc in iz žepa potegnil dvesto tisoč lir. Ta je bil zagotovo vnuk tistega hohšaplerja, ki sem ga imela leta 1968 čast »spoznati« na splitski promenadi. Taki preseratorji so pripeljali Jugoslavijo do konca. Na drugi strani pa jih je bilo kar nekaj, ki so se s težavo preživljali iz dneva v dan. Se bojim, da gremo počasi po isti poti.

Kraj: Postojna
Datum: 1935
Avtor: Peter Naglič
Zbirka: Etnografski muzej
Skenirano:
Oblika: datoteka