1892 Dunaj – Družina Männer

Gospod Pehovsky stoji skrajno desno, pred njim sedi njegova prva žena. Objema hčerko Svetlano. Levo od nje je Svetlanina stara mama.

Prispevek je v celoti napisala gospa Helena Lovrenčak, Rakovčanka, ki živi v Ljubljani. Zaradi obširnosti ga bomo razdelili na tri dele. Besedilo v poševnem tisku so moje opombe/pripombe.

Na zadnji strani slike je zapis »Aviso Buch, angefangen am 6. Juni 1892«. V nemškem slovarju trgovske akademije v Leipzigu iz leta 1767 (to je Google našel) za Aviso Buch piše »glej Commision Buch« = komisijska knjiga, to je knjiga naročil. Zapis se slovensko glasi »Knjiga naročil, začetek 6. junij 1892«.

 
Še kdo ve, kdo sta bila Marija in Dimitrij Pehovsky z Rakeka? Prišla sta leta 1928, leta 1955 je umrl gospod, leta 1975 pa gospa. Oba sta pokopana v Ljubljani na drugem delu Žal, v grobu družine Švegl.

Dunajska družina Männer (po naše Možje, morda Možina), oče Adolf, mama Maria, sin (tudi) Adolf in hčerka (tudi Maria) se je pred prvo svetovno vojno preselila z Dunaja na Hrvaško. V katero mesto najprej, ne vem, saj so se potem večkrat selili po hrvaških mestih. Oče je bil podjetnik, in sicer je izdeloval tedaj moderne (za starejše in ostarele moške pa tudi koristne) sprehajalne palice (Spazierstock – špacirštok, nemško Spazierstöcke), le-te pa so izdelovali iz lesa pravega kostanja. Sprehajalne palice so uporabljali gospodje in gospodiči, ki so tudi sicer nosili gosposke obleke. Spomnimo se npr. Prešerna. Na glavi črn cilinder (visok in včasih zložljiv – na klak/sklopni klobuk – vrsta starinskega cilindra) iz polsti, pliša ali satena, kasneje melona (trd, okrogel klobuk, polcilinder), bela srajca s trdim naškrobljenim – poštirkanim – ovratnikom, z manšetnimi gumbi iz zlata ali kovine in okrašenimi z biserno matico, črn, bel ali pikčast metuljček iz prave svile, telovnik na gumbe, črn ali siv frak, črne volnene hlače iz angleških štofov (blaga), kamgarna ali gabardena, plašč iz krombija, gamaše iz filca (polsti), lakasti črni čevlji, bele triko ali krem glaze rokavice iz kozjega usnja, zlata ura na verižici pa v žepku, ki je bil narejen prav zanjo. V drugem žepu je bila moška (zložena) rutica/robec, bela z izvezenim monogramom in z na roko narejeno čipko, ki to ni bila; bilo je le na desetine izrezanih in obšitih trikotničkov okrog celega robca.

Tako, naš gospod je oblečen, obut, pokrit in uglajen, saj izvira iz družine, v kateri so veliko pozornost namenjali omiki, se pravi da pozna BON-TON. Brez »klanjam se, milostljiva gospa/gospica« in skoraj obveznega rokopoljuba ni šlo, ter pripogiba ženskega kolena tudi ne.

Prvi Bon-ton na naših tleh je izšel leta 1910, pred njim pa so ljudje posegali po knjigi Etika. Razlago o tem, kar se jim je podilo po glavah ponoči, pa so iskali v Sanjskih bukvah. Prešeren nam je povedal: »Trst dekleta ma bogate, Dunaj zal oblečene«; pa še na svoj videz so zelo pazila in bila so izredno vitka. Reklo se je, da imajo osji pas, kar so dosegle s pomočjo steznikov – pasov za zategovanje (Schniermieder), pa seveda tudi obuta so bila, in to primerno za plesni korak damske nožice. Dunajski plesi pa še danes slovijo po svetu.

Gospod je potreboval za zunanji videz sprehajalno palico, s srebrom okovano, v mošnji nekaj goldinarjev, grošev, morda cekinov, pod roko pa (najraje) bogato nevesto/dedinjo/ženo, no, pa kočijo seveda tudi. Tako kot je bilo v Avstro-Ogrski tedaj močno razvito klobučarstvo, čipkarstvo (klekljane, pletene, kvačkane in šivane čipke), šiviljstvo, krojaštvo (stoletja prej tudi lasuljarstvo), gumbničarstvo (gumbi iz roževine, slonovih oklov, šivani, opleteni, iz biserne matice, oblečeni v blago, leseni, iz debele lepenke, kovinski iz medenine, aluminija, itd.), rokavičarstvo, krznarstvo, izdelovanje sončnikov (parazolov), nakita, mečev za dvoboje (duele), izdelovanje glasbenih inštrumentov, med njimi trobent za najavljanje raznih dogodkov za meščane, kot za stotine dvorjanov, bilo je pomembno tudi izdelovanje sprehajalnih palic.

Da pa je na dvoru vse lahko tako cvetelo in uspevalo, nam delno odgovori reklo, ki je bilo pred sto leti živo med Slovenci: »Ajmo, ajmo, vinarje zbirajmo, jih za cesarja dajmo«. Le-ta pa je moral marsikaj graditi, plačevati. Mislim, da sem v knjigi »Habsburžani privatno« prebrala tole o dunajskem kongresu (1814 – 1815): Po porazu Napoleona I. so se na Dunaju zbrale štiri z lasuljami pokrite glave, da uredijo razmere v Evropi. Takrat se je govorilo: »Ruski car ljubi za vse, danski kralj govori za vse, pruski kralj misli za vse, württemberški jé za vse, bavarski pije za vse, avstrijski cesar pa plačuje vse.«

Sprehajalnih palic pa niso izdelovali na Avstrijskem, ker tam ni bilo pravega kostanja. Ta je dobro uspeval na Hrvaškem. Tako se je g. Männer zaradi svojega posla podal na Hrvaško. In ko je v okolici nekega mesta iztrebil do dovoljene mere drevesa pravega kostanja, se je s stroji in družino podal v drug kraj. Danes se to dela drugače. Les uvoziš in ti ga pripeljejo. Torej, mlada Dunajčanka Marie Liesal se je poročila z vdovcem brez otrok, ki je bil po rodu Nemec iz Stuttgarta. Mama ji je rekla: » Nur einen Ungarn nicht (samo Madžara ne)« in tako se je poročila z Nemcem, ki je izhajal iz rodbine Hugendubel. Gospa Pehovsky mi je rekla, da je očetov stric Hugendubel izumil dežnik, jaz pa sem kasneje prebrala, da so ga izumili Kitajci že v 13. stoletju (Morda nekaj podobnega sončniku?). Še leta 1990 je na Bavarskem obstajala trgovina z dežniki s tem priimkom. Delali so dežnike z odlično mehaniko. Starejši dežnikar mi je nekoč rekel, da je moral v mladosti en mesec delati, da si je lahko kupil tak dežnik (a ne te firme).

Na sliki sta Maria in Adolf Männer, ona kasneje poročena Pehovsky.

Marie Männer, roj. Liesal je bila mama Marije Pehovsky. Stanovali sta skupaj z Dimitrijem Pehovskym v spodnjem stanovanju Gabrenjeve hiše na Gasilski ulici 8, na Rakeku (nekdaj Rakek 74). Fotograf je bil Johan Hann, Dunaj.

Prispevek je napisala Helena Lovrenčak.

Kraj: Dunaj, Rusija
Datum: 1892 in kasneje
Avtor: neznan, Johan Hann
Zbirka: Helena Lovrenčak
Skenirano: 5. 6. 2023
Oblika: fotografija v okvirju, fotografija, kopija fotografije