1980 Retje – Smrajkarce

Nekje okoli leta 1980, sodeč po oblekah in vrtu v ozadju pa enkrat v drugi polovici poletja, je neznan fotograf tik pred rojstno hiško, od katere je tu videti le senco, posnel pet Smrekarjevih sester iz Retij, hčera enega zadnjih tkalcev lanenega platna in oprt daleč naokoli. Čez rame so se prijele postavne sestre, ki se takrat že dolgo niso več pisale Košir, od najstarejše do najmlajše: skrajno levo stoji Marija, ki so jo klicali Mima, nato Tona, ki je bila uradno najbrž Antonija, sledijo pa Pavla, Cirila in Anica. Gotovo že dolgo niso bile tako vse skupaj pred rojstno hišo, zato je to poseben trenutek. Samo Marija je ostala v rodnem Loškem Potoku, vse ostale so šle za delom in ljubeznimi po svetu. Tona je živela v Kočevju, Pavla, ki je bila poročena z muzikantom, članom ansambla Veseli planšarji, v Ljubljani, Cirila v Izoli in Anica v daljni Kanadi. Vse so danes že pokojne, le Anica še živi.

V ozadju stoji avtomobil, s katerim se je najbrž pripeljala ena od njih, malo višje se vidi nekaj retjanskih hiš, na obzorju pa gozdovi vzhodno od Retij.

Sestre s slike so imele tudi brata Jožeta, ki je bil med mlajšimi otroki. Med vojno, leta 1943 so ga, starega šestnajst let, kot partizana pod Nanosom zajeli Nemci in odpeljali v eno od taborišč, kjer so na njem delali medicinske poskuse, tako da je za vedno izgubil fizično in psihično zdravje. Med sorodniki mlajših generacij je ostal le medel spomin na njegovo vrnitev v domači kraj dve leti po koncu vojne: sestra Pavla je nekje služila in ravno tisti dan sta z gospodarjem napregla voz in šla v Vinice. Pavla je ob poti zagledala znano postavo počasi pešačiti po prašni cesti in ko se je ta približala, je neznanca bolje pogledala in ga presenečena ogovorila: “Jože – pa kaj si ti?! Kam pa greš?!” V odgovor je dobila preplašen, zgubljen pogled in odgovor: “Pa domov grem!”… Nekaj časa je bil doma, a je kmalu moral v bolnico. Kot vojni invalid je pozneje prejemal nek denar, a je bil vse življenje po bolnicah in dočakal svojo žalostno smrt v eni od ustanov za neozdravljive bolnike. Več o njegovem življenju je vedela sestra Pavla, ostala družina pa je izgubila stik z njim …

Sestre pa so bile prave Potošce: delavne, pogumne, energične in bistre – saj so tudi morale biti, če so hotele dostojno živeti … Najstarejša hči Mima, rojena leta 1921, ki je edina ostala v domačih krajih, je bila v mladosti za deklo in varuško gospodarjevih otrok na Škrabčevi domačiji v Ribnici, kjer še gospodarijo sorodniki za slovenski jezik zelo pomembnega patra Stanislava Škrabca. Spomin na njeno službovanje pri Škrabčevih in posledično povezava med družinama sega še v sedanje čase.

V Smrekarjevi rodbini pa so mnogi imeli tudi tako ali drugačno umetniško žilico: že Marija, mati sester na sliki, je veljala za dobro pevko, ki si je trdo življenje lajšala z neprestanim popevanjem, znala pa je tudi zabavati družbe in družbice s pripovedovanjem zgodb in šal. Njena hči Pavla je v letih od 1970 do 2008 napisala za kar obsežno knjigo prigodnic ter domovinskih, razpoloženjskih in drugih pesmi, ki jih je izdala leta 2011 v zbirki Pesmi skozi čas.

Mima je rodila pet sinov in vse življenje trdo garala na skromni zemlji in v gospodinjstvu. Bila je tesno povezana z zemljo in okoliško naravo – med drugim je bila izjemna poznavalka gob in njihovih rastišč. Končala je le osnovno šolo, a ni mogla zatajiti pesniške žilice, ki se je izrazila šele v zrelih letih in ohranila v pismih, ki jih je pošiljala sestri Anici v Kanado. Ne da bi imela kakršnokoli možnost razviti, oplemenititi in izoblikovati svoj dar, je z njim v preprostih besedah iztisnila svoja občutja, predvsem žalovanje, bolečino, p0grešanje sestre, vero, navezanost na družino, dom in domačo zemljo. Prav v njihovi preproščini, iskrenosti in intimnosti med sestrama, saj so bili verzi zapisani le v pismih, je njihova vrednost.

Tu spodaj so besede, ki jih je Smrekarjeva Mima zložila v imenu njihove umrle matere in jih poslala sestri Anici v Kanado 21. 6. 1989. Ta je verze skrbno hranila dolga desetletja, potem pa jih je poslala pranečakinji nazaj v staro domovino.

Hčerki Anici v slovo!

Tam na kraju vasi
revna hišica stoji,
iz grma nad hišico en ptiček prileti.
Žalostno poje žgoli vse dni,
da v tej hišici nikogar več ni.

Ta suhi naglej slovenski
naj ti bo v trajen spomin,
poljubi ga, na srce ga pritisni,
ker sem mamo zadnjikrat pobožala z njim.

Hrbtna stran fotografije petih sester.

Za razliko od Mime in Pavle imata tretja in četrta generacija potomcev Smrekarjeve matere izrazito glasbeno žilico; nekateri tudi slikarsko.

Najstarejša Smrekarjeva sestra Mima in njen mož Rudolf sta leta 1979 obiskala sina Vinka v Kanadi, ki se je takrat tam poročil … Med njima sedi najmlajša sestra Anica, h kateri so romala Mimina pisma z verzi. Oljna slika na steni, ki jo je naslikal Mimin in Rudolfov sin in Vinkov brat Rudi Košmrlj, pa prikazuje cerkvici na Hribu v Loškem Potoku … Le kaj bi lahko bolj veselilo Potočana, ki živi v Torontu?

O hišici, pred katero so se sestre slikale, pa je tudi tretja sestra Pavla leta 2008, potem ko je bila domačija po materini smrti prazna, napisala pesmico otožnosti, spominov in upanja z naslovom
Hiša na bregu:

Viri:

• Anica Pintarič, Toronto, Kanada, 2022, ustno
• Tanja Ožbolt Košmrlj, Markovec, 2023, ustno
• Milko Košmrlj, Cerknica, 2023, ustno
• Pavla Ličen: Pesmi skozi čas, samozaložba , okoli 2008

Kraj: prva slika Retje, druga Toronto, Kanada
Datum: med 1975 in 1980, druga slika 1979
Avtor: ni znan
Zbirka: Tanja Ožbolt Košmrlj
Skenirano: 19. 5. 2023
Oblika: 2 fotografiji