1960 Rakek – Nov začetek

Na sliki so od leve Marija Pehovsky, Gabrijela (Jelka) Matičič, Ante Košmelj in Helena Pavlin – Gabrenjeva. Slika je nastala približno leta 1960 na Rakeku.

Kot vem je gospod Pehovsky dobil službo kot dnevničar (se pravi, da to ni bila stalna zaposlitev) na železniški postaji. Jaz sem bila stara 11 let, ko sem odšla z Rakeka v Ljubljano v prvi razred gimnazije in sem se z njim odtlej pogovarjala nekoliko le med zimskimi in poletnimi počitnicami. Morda bo kdo od rakovški seniorjev kaj več vedel o njem (Franc Matičič, Franci Mazi, Volbenk Demšar, Janez Modic-Puntarjev, Franci Jelinčič). To je bilo leta 1951.

Na Rakeku ni bil edini Rus. Bil je še g. Suvorov, ki je stanoval pri stari šoli. V Rusiji je bil baje kmet in se g. Pehovsky ni maral družiti z njim. V Vrtni ulici je stanoval general Geništa, ki je bil menda knez. Ta pa se ni družil z g. Pehovskym, ker je bil zanj pa ta premalo. Včasih so obupno gledali na to, kaj in kdo si (kot v Indiji, kjer se niso smeli poročati ali družiti z ljudmi nižjih kast). Nekoč je gospod dobil iz Rusije pismo svoje tete, da se bo peljala skozi Rakek v francosko Nico in Monte Carlo. Dogovorili so se, da bosta z gospo Mici vstopila na Rakeku na mednarodni vlak in se bodo skupaj peljali do Trsta. Presrečen je bil, da bo končno videl koga od svojih ljudi. Gospa Mici mi je rekla, da je tista dama/teta celo pot ni niti povohala. Oni se je zdelo, da je Mici zanjo in za Dimitrija veliko premalo. Kako dobro je to narejeno, da zemlja ves napuh vzame iz ljudi.

Prva leta je življenje zakoncema Pehovsky na Rakeku kar lepo potekalo. Gospa je v Glini prodala stroje in še kaj, verjetno je imela tudi prihranke. Z Rakeka je v Zagrebu naročala razno fino robo, saj je bila vajena boljšega življenja. Ko pa jima je cvenka zmanjkalo in je prišla še druga svetovna vojna, jima je trda predla. Gospa je cele dni pletla otroške kapice, jopice, hlačke in copatke za otroke za neko zasebno trgovino v Ljubljani v lasti neke gospe z Unca. Roko si je morala podpreti s prilagojeno poličko pa je vseeno prišlo do vnetja živca. Kljub temu dohodku si je v enem letu lahko kupila le en rumen prt in v naslednjem en zelen lonec. Moža so za več mesecev zaprli (povojni zapleti in sumničenja). Nikamor se ni nikdar šlo na izlet ali počitnice, niti časopisa nista mogla naročiti. Radia ni bilo. Jelinčičevi so imeli naročen časopis, ga pregledali, popoldne pa je prišel ponj g. Pehovsky. Pri Oštirjevih sta dobivala mleko. Večkrat jima ga je v kanglici prinesel fantek Jože Ileršič. Sam mi je povedal, da je nekoč videl na poti lepe kamenčke in jih »spravil« v kanglico, v mleko. Odslej pa jima ni smel več nositi mleka. Gospa je hodila skoraj vsak dan k Oštirjevim, da je očetu previjala rano na nogi, ki se nikakor ni hotela zaceliti. Med prvo svetovno vojno je dobil vanjo patron. Bolj natančno pa ne vem.

Pehovsky je pred letom 1950 dobil nekaj pokojnine, a ker to ni bilo dovolj, je hodil kmetom čistit gozdove. Tista drobna debla (cca premera 4 cm) so bila zanj kurjava za štedilnik in peč. Za dvoje ruskih prijateljev pa le vem. V Logatcu je bil to g. Igna(t)čenko, v Ljubljani pa ga. Murašova. Na Rakeku je oba cenilo več družin: Drametovi so ji rekli madame, Lamovcovi, Zakrajškovi, ga. Kenič, ga. Domicelj in ga. Žumer, Jelinčičevi, Matičičevi-Oštirjevi, vsi Gabrenjevi – moji sorodniki in ga. Cilka Pirmanova. Jaz pa sem bila z njima tako, kot da sta moja teta in stric.

Septembra 1955 je gospod umrl zaradi raka na želodcu, če prav vem. Bil je prijazen, fin gospod, res gospod. Prihajal je z dela v gozdu in se ni prej usedel k mizi, preden se ni umil in si manikiral rok. Tudi iz kovinske ali emajlirane sklede ne bi jedel (no, če bi bil na smrt lačen, že bi). Vse po gosposkih predpisih. Prt, servet, porcelan, hotelski pogrinjek in kompletno kosilo z juho in na koncu desert.

Seveda mu je vse to uspevalo, ker je bila tudi gospa vajena določenega blagostanja in je tudi sto stvari znala narediti. Spoznala se je na ročna dela (a čipk ni delala), gojenje rož in vrtnin ter kuho in slaščičarstvo. Do njenega prihoda so le redke gospe na Rakeku pekle torte. Gospa Mara Korošec je nekoč pribl. leta 1949 spekla koruzno torto, enkrat prerezano in meni se je to zdelo zelo revno. Moji dve teti, Terezija in Ana Gabrenja, poročena Capriz sta znali pa petkrat prerezati biskvit, ker sta se obe učili tega v Ljubljani v hotelu Lloyd, na današnji Trubarjevi cesti, kjer je bil kasneje Centromerkur. Njuni starši so imeli restavracijo v beli Gabrenjevi hiši, tisti, ki je imela povezavo z dvema cestama. Rakek leži na pobočju,  tako so tri ceste, ki gredo skozi dolg in ozek kraj, speljane ena višje nad drugo. V hišo so tako ljudje prišli na dva načina. S sprednje ceste, to je sedaj z Gasilske ulice, so prišli v hišo v glavnem lastniki skozi spodnja vežna vrata, z vrhnje ceste, ki je danes Trg padlih borcev, pri železniški postaji, pa gosti v salon po mostu, ki je bil speljan čez Gasilsko ulico skozi glavni vhod/glavna vrata.

Gospa je bila protestantske vere, gospod pa pravoslavne. Oba sta bila družabna in vesele narave, nista pa znala nikdar nič zapeti ali narisati. Tudi slovenščina ni šla, a smo ju razumeli. Mislim, da je gospod velikokrat rekel, da gre »va šumú« (v gozd). Jasno, da sva bili midve najbolj na zvezi, saj je bila poleg, ko sem prišla 17. septembra 1940 v domači hiši na Rakeku na ta svet. Nekaj let potem, ko sem ostala sama, sva imeli celó skupno gospodinjstvo. In ko sem bila jaz kasneje s svojo družino v Ljubljani, je med nama švigala korespondenca. Pričela pa se je, ko sem se v prvi gimnaziji v Ljubljani pričela učiti nemščine. Hotela sem ji pokazati, kaj že vse znam. Pisemce sem navezala na vrvico (poleti med počitnicami) in ga spustila eno nadstropje nižje, tako da je nihalo pred njenim kuhinjskim oknom. Ko ga je opazila, ga je vzela, prebrala in napisala odgovor ter ga navezala na vrvico. Jaz, ki sem zgoraj »bedela«, sem opazila, kdaj ga je snela in kdaj ga je privezala nazaj. To se je vse dogajalo – jasno – le poleti in bilo je zabavno za obe.

Glede na to, da nikdar ni bila na/ob morju ali kje drugje na počitnicah, sem ji organizirala enotedenske počitnice v Strunjanu (potem ko je bila že vdova). Prvič je doživela morje. Vsak dan si je po nekajkrat namakala noge v njem. Priskrbela sem ji televizor. Takrat so bili vsi le črno-beli. Bila je nepopisno srečna. Gledala je vse, kar so pač predvajali. Nekoč sem ji rekla: »Gospa, ste videli, ko je oni na desni strani dal gol?« Ona pa je rekla: »Nisam niš primetila.« Važno je bilo le to, da ji je televizor preganjal samoto, pa tudi zabaval jo je. Nekoč mi je v Ljubljano napisala: »Lenkica, dojdi, televizor ne radi. Švigale su iskre i hrskalo je ali mislim, da ne bo hudog.« No, razneslo ga pa res ni.

Prišla so leta. K zdravniku takrat v glavnem ljudje niso hodili (k zobozdravniku po dve protezi). Ali niso bili bolni, ali pa so vse zdravili z inhaliranjem, kamilicami, žajbljem, pelinom … Izgledalo je, kot da so stari a zdravi umrli in nekega dne pač zaključili življenje. Za neko gospo Štrukljevo s Škocjanske poti so res rekli, da je dopoldne nekomu rekla: »Danes bom umrla.«In je proti večeru res. Da bi si pa kdo meril krvni pritisk, gostoto krvi, kje neki, ali sladkor v krvi, dajte no. Ko pa je nekoč bila hladna jesen in se mi je gospa Mici zdela šibka, sem ji rekla: »Čez zimo boste pri nas v Ljubljani v toplem stanovanju.« Moj mož se je popolnoma strinjal. Da bi si slabotna stara gospa morala sama sekati drva, jih nositi v hišo (in premog), nalagati v peč in v štedilnik? To pa ne. Bila je približno tri tedne pri nas, in ko sem nekega dne prišla iz službe, je bilo v stanovanju vse tiho. Do tedaj se je vedno oglašala iz dnevne sobe: »A si došla?« Našla sem jo sedečo na kavču, nagnjeno naprej (ni mogla pasti, ker je bilo sedišče kavča spredaj višje, zadaj nižje), pred njo na tleh pa zelo veliko krvave pene. Bila je srčna kap. Pokopali smo jo v Ljubljani na Žalah poleg njenega moža. Umrla je 26. novembra 1974.

Otrok nista imela. Gospod je imel za seboj hudo izkušnjo in je rekel, nobenih otrok več. Mene je imel zelo rad in gospa enako. Ko sem bila stara šest let, tako mi je povedala gospa, sem zjutraj potihem vstala in šla trkat na njihova vrata. Hotela sem se pogovarjati z njim, on pa ni nikdar pokazal slabe volje in se je ukvarjal z menoj. Kako so to reševali – ne vem, ker se tega ne spominjam. Zanimivo, da pa se spomnim dogodka, ko sem bila stara približno dve leti in pol, ko je prišel atek iz italijanskega koncentracijskega taborišča v Padovi (ušel od tam), in ko se je pojavil na vratih, da mi je teta rekla: »Lenči, to je pa tvoj atek.« Atek se ni z nikomer pozdravljal, pač pa je šel k meni, me vzel v naročje in tako majhna punčka sem začutila, da se mi dogaja nekaj veličastnega, svetega.

Da je v Rusiji ostala hčerka, in da so ženo Ano mučili in nato ubili, tega ni prebolel. Vsako leto julija, na dan svete Ane, je bil za vse odsoten. Gospa Mici je vedela, da je v mislih s pokojno ženo. Brat gospe Mici, Adolf, je živel z ženo Julijo v mestu Wienerneustadt pred Dunajem. Enkrat samkrat je prišel na obisk k sestri in to ravno takrat, ko je njen mož Dimitrij ležal v bolnici. Brata je peljala na ogled Postojnske jame, mož pa ji je takrat umiral in tudi umrl. Bilo ji je nepopisno hudo, da ni bila ob njem, da ga niti obiskati ni mogla iti. Svojega brata je po vojni našla preko Rdečega križa. Bila je malo razočarana, da je on ni iskal oziroma poiskal in to kar deset let po vojni ne.

Ko je tudi on umrl, je njegova žena Julija (Jula), ki je bila tam turistična vodička, enkrat prišla k njej na Rakek in vem, da je bilo zanjo v naši hiši prehladno ter da je zato jokala. Ko je brat Adolf še živel, sta eno neke jeseni vzela gospo Mici k sebi in s slike je razvidno, da so z družbo prijateljev pri njih silvestrovali. Vsi so imeli na glavah kartonaste stožčaste klobučke, na ustih pa nasmeh.

Na pogreb v Ljubljano, ki je bil tik pred 29. novembrom 1974, ko je pred državnim praznikom vse nekam hitelo v tisti plundri, je prišlo kar nekaj ljudi z Rakeka.

Gospa Mici/Marija Pehovsky je bila med znanci priljubljena. Mislim, da se samo z dvema ženskama ni razumela. Ena je ni marala, ker ni bila naše vere, druga pa Bog ve, zakaj ne. Za sv. Miklavža, Božič, novo leto, za birmo, prvo sveto obhajilo, poroke, krste je otrokom vseh prijateljev pripravljala skromna darilca (sedaj je imela pokojnino samo zase). Lepo jih je znala zaviti in okrasiti. Zavezovala jih je z barvnimi volnicami. Vsem, ki so bili pozorni do nje, je na ta način povrnila. Sama naredila, sešila, spekla. Ko sem se poročila, mi je pred kratkim rekla moja prijateljica/poročna priča Zvonka Lampič, sedaj Žele, da mi je gospa spekla šestnajst vrst peciva. Jaz sem žal na to pozabila. Spomnim pa se, da ko sem ji na Rakek pripeljala junija 1970 pokazat svojo tri tedne staro hčerko Tanjo (in je vedela, da pridemo), da je njej v čast iz številnih rozastih cvetov vrtnice naredila cel slavolok nad vrati svoje sobe. Sedemdeset let stara gospa je šla na lestev in to na nek način pritrjevala. Tudi pri maškaradah je sodelovala. Iz krep papirja je delala klobuke in celo obleke. Spekla je torto za škofa, ko je prišel na Rakek. Če sem jaz kot študentka imela kdaj povabljeno družbo in je brat Danijel Pavlin prinesel gramofon, sem ji rekla, da danes pa ne bom prišla zvečer dol k njej, ker bomo plesali, je ona rekla: »Kad počnemo?« Nič ni bilo nikdar brez nje. Vedno je do konca sedela med nami. Bila je presrečna, da je bilo kaj življenja v hiši in tudi vsi povabljeni so jo lepo sprejeli. Torej nič brez gospe Pehovsky. Ljudje se iz vsakega radi kdaj pošalimo in tako se je nekdo nekoč spomnil, da bi bila ona glede na nekaj odvečnih kil lahko pamesto Pehovska – Špehovska. Na vasi so ljudje imeli navado reči za gospo npr. Lukovo »Lukova« oziroma Lukava, za gospo Matijevo – Matijeva Marica, za gospo Modičevo – Mocava, za gospo Domiceljevo – gospa Domiceljeva, za gospo Gabrenjevo – gospa Gabrenjeva, za gospo Pehovsky pa samo – gospa. Samo ona je bila GOSPA in vsi so vedeli, o kom je govora.

Na sliki je Julija Heinrich s svojim prvim možem. Slikala sta se kmalu po prvi svetovni vojni. Z drugim možem, Antejem Košmeljem sta živela v hiši na Gasilski ulici. Bila sta soseda Gabrenjevih in Pehovskyh.

Na sliki je hči Dimitrija Pehovskega – Svetlana. Fotografija je nastala, ko je imela 16 let. Živela je v mestu Armavir, Rusija. Le-to leži približno 1371 km južno od Moskve v okrožju Krasnodarski kraj.

Od prelepega porcelanastega kavnega servisa gospe Pehovsky sta ostala le še vrček za kavo in sladkornica. Hrani ju gospa Helena Lovrenčak.

Napisala Helena Lovrenčak – Gabrenjeva Lenka.

Kraj: Rakek
Datum: 1960
Avtor: neznan
Zbirka: Helena Lovrenčak
Skenirano: 5. 6. 2023
Oblika: 2 fotografiji, 1 kopija fotografije