1910 Hrvaška – Selitev družine Männer z Dunaja na Hrvaško

Na sliki je Maria Männer, poročena Pehovsky v mladih letih (15. november 1888 – 26. november 1974). Zelo rad jo je imel vojak Emil Basilides. Ni se odločila zanj. Verjetno zato, ker je bil madžarskega rodu. Mama ji je namreč odsvetovala madžarskega življenjskega sopotnika.

Emil Basilides, na sliki iz leta 1909, je Marii leta 1910 poklonil koledarček in vanj napisal, kako jo ima rad.

Koledarček je izredno majhen. To se vidi v primerjavi s papirno sponko. Izdala ga je firma Hinka Francka sinovi. Tovarna Franck je najstarejša v Zagrebu. Že od ustanovitve leta 1892 deluje na isti lokaciji. Izdelovali so (in jo še) cikorijo.

V Koledarček je Marii napisal: »Mico, Mico, dobra budi. Dobro djete Emilj ljubi. Bistra, 18. maj 1910 – čekajuči repaču. Tko te ljubi više od mene, nek se podpiše ispod mene.«  Slovensko: »Mica, Mica, dobra bodi. Dobrega otroka Emil ljubi. Bistra, 18. maja 1910 – čakajoč repatico.« Podpisal se je pa prav na rob, da se ja bi ne še kdo drug pod njim.

Na Dunaju sta imela zakonca prelepo pohištvo. Zofa in fotelji so bili tapecirani s svetlomodrim rožastim brokatom, na Hrvaškem pa so vse pohištvo zložili pod neki kozolec in ga. Pehovsky mi je rekla, da je takrat njena mama jokala. Od tistega lepega pohištva je čez leta na Rakek prišla le toaletna mizica, ki pa je bila že zelo piškava in sem jo jaz leta 1975 pokurila.

Pričela se je proizvodnja sprehajalnih palic. Vsakih nekaj let pa so se selili, in sicer v kraje: Sisak, Karlovac, Pakrac, Bistra, Zagreb, Petrinja, Orljevac, Osijek, Glina. Če se prav spomnim, je gospod Männer umrl leta 1926 ali 1928 in je pokopan v Osijeku. Po njegovi smrti je posel vodila njegova hčerka Marija – Mici, takrat stara približno 38 let. Njen brat Adolf pa je takrat verjetno živel na Dunaju. Gdč. Marija – Mici Männer je bila na Hrvaškem »frajla« ali »vrajla« (iz nemščine das Fräulein – gospodična), s klobučkom ali klobukom. (Hrvatje poznajo pesmico: Zagrebačke frajlice nosiju šešire (klobuke), a njihove mamice kopaju krumpire. Kot otroci smo tudi mi prepevali to pesmico. Ne vem, kje ali od koga smo se jo naučili). Pri nas pa je bila (že) gospa. Prinesla je nove navade v naše kraje. Znala je krojiti, šivati na roke in na stroj, plesti, vezti, kvačkati, no, pa to so v dobri meri znale tudi naše prednice – Notranjke. Nagajiva pesmica pa hoče reči, da se jim ni kaj dosti dalo delati, da so bile »komot«. Gre takole:

Družina Pehovsky

Po oktobrski revoluciji leta 1917 je pribežal iz Rusije, iz mesta Armavir, vzhodno od polotoka Krim, gospod Dimitrij Dimitrič Pehovsky, rojen 8. septembra 1880. Ker je bil tam bankir in polkovnik, imel svojo hišo, ženo Ano in hčerko Svetlano, je moral vse zapustiti, če si je hotel rešiti kožo. Greha sta bila dva: carski vojak, pa bogat. Kod vse je kasneje hodil, se ne ve, za nekaj časa pa se je ustalil v mestecu Glina. Kasneje je izvedel, da je žena v Rusiji postala po sili razmer medicinska sestra, a so jo kasneje mučili in ubili. S hčerko pa si je nekaj let dopisoval, in ko je bila stara 16 let, mu je pisala, da ga prosi, naj ji ne piše več (to je moralo biti nekako leta 1928*). Ni vedel, kaj se dogaja. Ruski emigranti v Ljubljani so mu rekli: »Dimitri Dimitrič, ne dirájte!« Vedeli so več kot on. Pri Solženicinu smo lahko brali, da so se otroci političnih beguncev (bele garde) morali javno odpovedati svojim očetom. Bil je sam.

Izvedel je, da lahko dobi delo na mejni železniški postaji Rakek kot dnevničar in je to sprejel. Kaj je delal, tudi ne vem, saj je bilo to mnogo pred mojim rojstvom. Kdaj je prišel v naše kraje, ne vem. Baje da je sodeloval pri gradnji Rupnikove linije, a o tem ne vem nič. Mogoče obstaja kje spisek, kdo vse je gradil Rupnikovo linijo. Leta 1928 se je poročil z gdč. Mici Männer. Iz Zagreba sta se pripeljala v Ljubljano z vlakom, prespala v hotelu Union, naslednji dan pa zopet z vlakom na Rakek. Do naše hiše je bilo treba iti po dvajsetih stopnicah navzdol in gospa je v strahu vprašala: »Miti, kam ti to mene vodiš?« Moj oče, Alojz Gabrenja, lesni trgovec z Rakeka, je prav takrat končeval gradnjo svoje vile (Gasilska ulica 8), in ker takrat še ni imel družine in avta ter šoferja (saj veste: najprej štalca, pol pa kravca), je ustregel g. Pehovskemu in mu odstopil v spodnji etaži dva prostora. Eden je bil namenjen poletni kuhinji (z izhodom na dvorišče), drugi za sobo za šoferja.

V sobi si je g. Pehovsky sam sezidal peč na ruski način. Dajala je prijetno toploto, vonj po lesu in v tistih časih je več Rakovčanov ob Božiču, Miklavžu in novem letu vedelo za to prijetno doživljanje toplote. K njima pa je kmalu prišla njena mama, gospa Marie Männer, roj. Liesal, ki je spala v kuhinji na divanu, ki ga je zbil g. Pehovsky sam. Umrla je leta 1938 in je pokopana na Rakeku, na spodnjem delu pokopališča, v grobu ob obzidju, desno od Acimovičevega groba, v današnjem Gregoričevem.

*Ruski kazenski zakonik iz leta 1926 je predvideval zaporno kazen za ljudi, ki niso prijavili oblastem kontrarevolucionarnega zločina. Državljani so bili »dolžni« prijaviti, torej ovaditi vsakega, ki je deloval v nasprotju s komunistično doktrino. Ovajali so vsi in vsakogar. Prijavo oblastem je lahko vzpodbudilo poklicno ljubosumje ali želja pripraviti neprijetnost sodelavcu, da bi ga odpustili. Poleg »ljubiteljskih« obrekovalcev so bili v podjetjih tudi redno zaposleni ovaduhi. Ovajali niso le sodelavcev, temveč tudi sosede, prijatelje in sorodnike. Celo otroci so pisali ovadbe za svoje starše. Mnogi so celo iskreno verjeli, da ravnajo prav. Upoštevajoč ta dejstva sklepam, da je bila Svetlana Pehovsky prisiljena odpovedati se očetu. Ovaditi ga ni mogla, ker je pobegnil iz Rusije. Kot hčerka »odpadnika« in tako sovražnika ljudstva je morala storiti nepojmljivo, da si je rešila življenje. Koliko trpljenja in srčnih bolečin je bilo zaradi tega na obeh straneh, ne bomo nikoli vedeli.

Na sliki je Dimitri Dimitrič Pehovsky (8. september 1880 – 20. september 1955). Klicali so ga Miti.

Maria in Dimitrij sta poročila na Hrvaškem leta 1928. Maria sedi, mož stoji zadaj v sredini. Med drugim sta za poročno darilo dobila tu srebrne žličke v secesijskem slogu.

This slideshow requires JavaScript.

Napisala Helena Lovrenčak – Gabrenjeva Lenka.

Slovarček:

• secesijski slog: Secesíja (latinsko secessio -odcep) je v zgodovini umetnosti gibanje mladih slikarjev in arhitektov, ki so se v zadnjih letih 19. stoletja odcepili od tradicionalnih umetniških slogov.

Viri:

• https://sl.wikipedia.org/wiki/Secesija_(obdobje)

Kraj: Hrvaška
Datum: 1910 in kasneje
Avtor: neznan
Zbirka: Helena Lovrenčak
Skenirano: 5. 6. 2023
Oblika: 3 fotografije, kopija fotografije, dokument