1945/49 Podcerkev – Neznani znanci in še malo o rutah

V za Loško dolino neprecenljivi fotografski zapuščini Franca Trudna je tudi ta slika, ki je po oceni nastala med leti 1945 in 1949, neznano kje pred bogatim zelenim ozadjem z nekaj pokonci postavljenimi fižolovkami ali nečim podobnim na desni … Je bilo žegnanje kje v bližini, je fotograf prinesel svoje naprave med množico ljudi, ki so praznovali – ali pa se je družina odločila, da se gre fotografirat k njemu na dom? … Letni čas izdaja poletna obleka deklet in georgina v roki očeta, ki drži najmlajšo deklico na kolenu: julij ali avgust je, takrat cveto te rože.

Kdo so osebe na sliki si niti ugibati ne upam, čeprav sem možaka na sliki kot otrok večkrat videvala in si zapomnila njegov markantni obraz. Bil je mogoče očetov sodelavec na marofškem krlišču tiste čase, ko sem v kanglici iz Podcerkve čez Nadleški hrib očetu prinašala kosilo. Lahko bi bilo tako, kajti v zvezi s tem obrazom se spominjam tudi močnega glasu in energičnih kretenj, čisto tam nekje v meglici pa se ponuja tudi nekakšna povezava z Iga vasjo. Kaj je bilo v resnici seveda ne vem, ne upam si ugibati njegovega imena, kaj šele priimka ali domačega imena.

Bolj zanesljivo je trditi, da so mu trije otroci nezgrešljivo podobni, saj imajo čisto njegove oči, pogled in poteze okoli ust – ne bi jih mogel zatajiti. Podobno kot on je videti močna in pokončna tudi ženska v ruti, očitno njegova žena in mama otrok na sliki. Nje nisem nikoli videla, pač pa skušam obe odraščajoči deklici ob straneh povezati z nečim, kar sem nekoč poznala …

Dekleti, ki sta morda hitro druga za drugo rojeni sestri ali pa mogoče sestrični, imata obleki iz enakega blaga, v enakem osnovnem kroju, le ovratnika sta različna … je že malo primanjkovalo ruobe pri drugi? Ljubko vzorčasto blago na svetli podlagi je privlačno in zelo drugačno kot pri mamini obleki in dečkovi majici oziroma puloverju. Slednji je precej nenavadno in redko oblačilo za tisti čas – je amerikansko?

Mama si je nadela veliko tanko ruto … gotovo je bil poseben dan, da jo je vzela iz predala, vso praznično, najbrž svileno, in z njo naredila obojestransko pentljo pod brado, kar je nekaj res nenavadnega, saj večina takratnih rut ni bila dovolj velika in mehka za tako zavezovanje. O načinih nošnje rut naših mam in babic je na tej strani že nekje nekaj napisano, o sami vlogi rute pa smo do zdaj kar molčali. Naj poskusim:

Za odrasle, posebno starejše ženske, je bila še pred sedemdesetimi leti ruta povsod skoraj obvezna. Bila je pokrivalo, okras in sporočilo. Na deželi je ženska res izjemoma dala na glavo kaj drugega – kapo ali klobuček – in v tem primeru skoraj gotovo ni bila domačinka; če je bila, pa se je zdela drugim smešna.

Ženski je ruta, zavezana na različne načine, vsak dan pokrivala in ščitila glavo pred mrazom in prepihom, mokroto, vročino, bleščanjem, prahom, umazanijo in tudi znoj s čela je popivnala. Razgaljena glava je klicala bolezen pa tudi spodobna ni bila. V sili je bila ruta tudi povoj ali opora za nošenje manjšega tovora, bila je cula ali igrača, senca in zaščita za otroka, ki je v korieti ob njivi spal ali čakal, da ga pride mati podojit in potolažit …

Rute za delavnik so bile iz potiskanega bombaža z belimi pikami, s “turškimi” (paisley) vzorci, drobnimi rožicami in s širokim robom v barvi podlage. Včasih so bile tudi samo kvadraten ozko zarobljen kos enakega vzorčastega kambrika, iz kakršnega je ženska ali deklica imela obleko ali predpasnik. Osnovna barva delavniških rut je bila največkrat rdeča, redkeje bela, modra ali črna, izjemoma rjava ali zelena.

Za praznik so prišle na svetlo lepe volnene ali svilene rute z rožami. Tanke bele bombažne vezene rute, aptahe, so takrat že obležale v predalih starih mam za spomin. Praznične rute so sijale na glavah, zavezane največkrat pod brado, v hladnem času pa so bile kot druga ruta poleg one na glavi ali nadomestek šala položene okoli vratu pod plaščem. Starejše ženske so takrat za h maši še kdaj potegnile iz predalov stare svetle fine volnene rute, pretkane s svilenimi progami in drobnimi vzorci, kakršne so bile v navadi okoli prve svetovne vojne, ko je ruto včasih še nadomestila svilena šerpa – počez prepognjen šal, ki je bil v sredini prešit, da je nastala nekakšna kapuca, konca pa sta se zavezala pod brado in padala čez prsi; v mojem času pa so tudi šerpe že povsem izginile iz uporabe in celo iz spomina.

Ruta na glavi ženske je bila tudi svojevrstno sporočilo: spodobna poročena ženska je morala biti v javnosti vedno pokrita z ruto, sploh v – praviloma mrzli – cerkvi, kjer so bile pokrite tudi dekleta in deklice. Poleg ohranjanja toplote je bilo tudi nasploh neprimerno razkazovati lase – kite ali celo načičkane kodre. Zakaj? So ženski lasje res tako izzivali moško pohoto ali izražali spogledljivost grešnih Evinih hčera? Je bilo tako samo “reda radi” ali iz kakih praktičnih razlogov? V znak ženske podrejenosti moškim? Nisem dovolj modra, da bi to pogruntala.

Tudi barva in vzorec naglavne rute nista bila brez pomena: svetle barve in živahnejši, večji vzorci so pripadali dekletom in mladim ženam, čim starejša je bila ženska, tem temnejša in diskretnejša je morala biti ruta. Starejša ženska v zijalasti ruti je bila malo čudna in smešna ali vsaj brez okusa in samokritičnosti.

Črna ruta je bila znak izgube in žalovanja. Ženske so jo nosile vsak dan, in to vse v družini, ki je nekoga izgubila. Glede na sorodstveno razmerje z umrlim je bila določena tudi dolžina časa nošenja črne rute: za starše, moža ali otroka(?) več, za druge manj … pol leta, eno leto, dve leti. (Zdi se mi, da je bilo žalovanje za majhnim otrokom v času še vedno visoke umrljivosti dojenčkov nekam kratko, ne spomnim se več točno …). Nekatere podeželske ženske po smrti bližnjega niso nikoli več odložile črne rute in temne obleke. V katastrofah, kot je bila druga svetovna vojna, pa so – tako kot na Babnem Polju – črne rute postale sinonim za vso vas.

Skozi dolgotrajno rabo so rute pokazale spremembe: postale so zbledele, lisaste in z oguljenimi ali scefranimi robovi, volnene in svilene so radi razžrli molji, zato so v obrambo včasih dišale po sivki, drugič smrdele po naftalinu … Nekatere volnene so imele zamaščene ali spolstene krajce in vogale, druge so preperele na pregibih. Redko tkane najlonske in nekatere svilene rute so postale grde zaradi premaknjenih niti, druge so dobile madeže … Samo najkvalitetnejše in najbolj skrbno vzdrževane in varovane so dolgo obdržale lepoto oblik, barv in vzorcev – da bi bile nazadnje v veselje le še redkim zanesenjakinjam …

Jaz sem prvo ruto dobila nekako pri dvanajstih ali trinajstih. Bila je razmeroma majhna, otroška, v modri in beli barvi s pikami, iz mešanice bombaža in viskoze. Zdela se mi je božanska, moderna in bila sem si zelo všeč v njej, mislila sem, da vsi gledajo mojo novo ruto, ki oznanja, da sem zdaj že skoraj dekle … V kaj sem bila prej pokrita, se sploh ne spomnim. Najbrž kakšno ponošeno mamino ruto ali pod brado zavezano otroško kapo … Pozneje sem pri delu zunaj tudi jaz nosila zadaj zavezane rdeče bombažne rute s pikami, v službi še nekaj časa predpisano službeno pokrivalo, pozimi zahomotan volnen šal okoli glave, volneno ruto ali kakšno doma skvačkano ali pleteno kapo. Podedovala pa sem zanimivo ročno pleteno pisano trikotno ruto, ki pa je ostala samo muzejski primerek …

Rute so se tudi na deželi pozneje preselile z glave na obleko kot modni dodatek in na različne načine položene, zavezane ali spete reševale vsakokratno zadrego s skromnimi oblačili.

Ker se ruta le redko strga ali tako obnosi, da je za odpad, se mi jih je nabrala kar lepa zbirka, zlasti še, ker sem jih podedovala od stare mame, mame in njene tete, pa tudi sama sem rada kakšno kupila. Zdaj ne vem kaj z njimi – oziroma vem, pa se mi predelava vsaj nekaterih kar nekam izmika. Preveč sedim pri računalniku.

Ob zanimivi podrobnosti na tej neznani sliki sem nametala nekaj misli o ženskih rutah v času mojega otroštva in mladosti, gotovo pa se je še marsikaj izmaknilo … Recimo obdobje svilenih tržaških rut okoli leta 1960, ki so bile kričeče pisane, včasih tudi zares lepe, nadvse zaželene in imenitne, a zoprne in izmuzljive za rabo; podobno tudi rute iz najlona … Dokler niso skoraj povsem utonile v pozabo: vse manj žensk dela zunaj in na polju, takrat pa smo razoglave ali pa pokrite v baseballske ali jokeyske kape po ameriškem vzoru, kvečjemu še v platnen klobuček … Bivamo in delamo v dovolj in preveč toplih prostorih, kjer pokrivalo ni potrebno, pešačenja na delo v zimskih jutrih, ki bi terjalo debelo volneno ruto, sploh ni več … Zdaj je bolj tako, da ko v samih gatah skačemo po hiši in se hkrati jezimo kako je mraz, niti ne pomislimo, da bi se oblekli v kaj bolj toplega … Obleka je vse bolj dekor, ki ne greje in ne skriva, ampak samo privlači poglede in razkazuje … Prave mere pa ni nikoli bilo in je še vedno ni …

Slovarček:

• ruoba: (tekstilno) blago
• kambrik: ceneno potiskano bombažno blago
• krlišče: odlagališče hlodov
• korieta: enoosni lesen kmečki voziček

Kraj: ni znan, mogoče Podcerkev
Datum: med 1945 in 1949
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 12. 6. 2012
Oblika: fotografija