1929/1960 Lož – Ivan Turk, organist, zborovodja in še kaj

Njegov portret je dobesedno pričaral urednik Miloš Toni iz skupinske slike pevskega zbora Stari trg iz leta 1929, ki ga je Ivan Turk takrat vodil.

Izhajal je iz prvotno zelo revne družine in se poročil s sovaščanko, Urbanovo edinko, imel tri otroke, od katerih je preživela le prvorojenka, in potem kmalu ovdovel. Drugič se je poročil s precej mlajšo in premožno ženo. Njena dota mu je omogočila, da je družini uredil prej zelo skromne bivanjske razmere v hiši z odprtim ognjiščem in vlažnimi stenami. Zaradi umiranja otrok jim je zdravnik svetoval, naj se preselijo v zgornje prostore, ki so jih prej oddajali, in potem se je stanje res izboljšalo …

Takrat pa, ko se je Ivan Turk drugič poročil, sta šla z mlado ženo, doma od Milavčevih z Blok, na poročno potovanje v turistični in zdraviliški kraj Bakar ob morju. Bila sta tako čedna in postavna, da ju je vse gledalo in se oziralo za njima … Druga žena, ki je bila možu neizmerno vdana, je rodila dvanajst otrok.

Ivan Turk je bil od sile bister, gospodaren in pridobiten mož, ki je nekaj dal nase, do otrok in družine pa je bil zahteven in strog – vsi so ga v vsem upoštevali in brezpogojno ubogali. Pravi despot je bil, pač pa je bila mama Turkova zelo dobrega srca in je s svojo milino blažila moževo strogost.

Bil je izrazito glasbeno in slikarsko nadarjen, kar so v veliki meri podedovali tudi otroci. Njegova sinova Edvard in najmlajši Franci sta bila enako kot oče organista, Edvard tudi prvi kapelnik godbe od 1929 do 1930. Za sicer bolehnega Francija je veljalo, da ima absoluten glasbeni posluh. Naslednji kapelnik loške godbe, Viljem Zabukovec Podgrajski, pa je bil bratranec Turkovih otrok.

Zelo prizadevni družinski oče se je sam naučil orglati, poleg slovenščine pa je brez šol osvojil tudi hrvaško, nemško in italijansko govorico. Desetletja dolgo je vodil vse cerkvene zbore v Loški dolini in igral na orgle, doma pa so imeli tudi klavir in harmonij. Njegov sin Edvard je bil kot rečeno prvi kapelnik loške godbe, Franci pa dolga leta organist v Starem trgu.

Župnijski pevski zbor, ki ga je vodil Ivan Turk, je v začetku 20. stoletja tudi v cerkvi še pel na ljudski način, po zakonitostih, ki niso trdno predpisane, tako da je vsak pel, kakor je najbolje vedel in znal, oziroma kakor so se pevci ravno vedno znova dogovorili … Potem je nastopil svoje poslanstvo zborovodja Turk, želel izboljšati njihovo petje in zato zahteval, da pojejo po notah. Kar nekaj časa je trajalo, preden je novost prevladala, vztrajni Turk pa je bil deležen tudi obilnega upiranja in godrnjanja, a je nazadnje uspel in vse od takrat cerkveni zbor v starotrški fari poje po notah …

Ko pa so v farni cerkvi v Starem trgu okoli leta 1914 postavili nov Vurnikov oltar, je avtor tedaj podal tudi zamisel za poslikavo sten okoli njega. Delo so potem zaupali Ivanu Turku, ki je v sredini naslikal sv. Jurija, kako s sulico tišči k tlom zmaja, od strani pa ga gledajo otroški obrazi, za katere so bili model kar njegovi številni otroci. Ob 800-letnici fare v Starem trgu so slike na zidovih prebelili, kar je Turkove sorodnike nemalo užalostilo.

Morda je bilo ravno ob posvetitvi novega oltarja, ko je v Stari trg pripotoval ljubljanski škof. Turkove je doletela posebna čast in priznanje, saj je škof zajtrkoval prav v njihovi hiši. Še desetletja potem so se potomci z velikim ponosom spominjali tega dogodka.

Nekoč po letu 1900 pa je Ivan Turk potoval v Vatikan, si ogledal tudi Rim in tam naletel na pokopališče, kjer so bili grobovi lepo urejeni v vrste. Doma je potem zahteval, da se tudi v Ložu pokopališče uredi podobno, saj so do tedaj pokojnike zagrebli, kjer se je pač komu zdelo oziroma kjer je bil prostor. (Morali so se držati pravila, da se sme v stari grob pokopati novega pokojnika šele potem, ko je bil prvi najmanj deset let v zemlji). Tudi novost, ki jo je trmasto zahteval vedno bolj vplivni Ivan Turk, ni šla brez težav: Ložanje so se kregali, češ, kaj zdaj bomo pa po naših starših hodili – ali kako?!… A se je tudi ta novi red sčasoma prijel.

Ivan Turk je bil tudi tajnik posojilnice v Starem trgu in bil sploh zraven povsod, kjer so se družili bogati in vplivni možje.

Naslednja prizor pa je videti, kakor da je ušel iz katere od Finžgarjevih ali Jalnovih povesti:

Podgrajski, Turkovi sorodniki po ženi, so živeli na domačiji le kakih dvesto metrov izven mesta Lož pod hribom, kjer danes stoji Kovinoplastika. In ker so bili Turkovi meščani, si je družinski oče vsako poletje omislil dopust “na deželi, na svežem zraku”, tako da je prišel z vso družino bivat za več tednov v Podgrajsko hišo … Sorodniki so za dobre odnose to pač potrpeli, prav navdušeni pa niso bili, posebno še, ker se je gosposki gost znal obnašati precej vzvišeno, medtem ko so oni spali na senu …

Tako so bili Turkovi spet enkrat na počitnicah pri Podgrajskih. Gospodar, ki je tudi tistega dne garal že od zore, je pod odniesam malo sedel na trinožnik, naslonil glavo v dlani in oprt s komolci na kolena v trenutku za hip zadremal. V tem prišpancira mimo mestni gost in ko zagleda počivajočega Podgrajskega, ga popade prešerna objestnost, pa možaka s sprehajalno palico vžge po spodnjem delu hrbta. Gospodar šine na noge in ko dojame, kaj se mu je zgodilo, mu močne roke kar same zgrabijo objestneža, ga kot otročeta prepognejo čez koleno in ga krepko našlatajo po zadnjici. Zdaj je Turk tisti, ki ostane brez sape in moči – vse kar zmore, je glasno javkanje: “Ti si nor! Ti si nor! Ti si nor!”

Kako se je zadeva pomirila, ni prav dobro znano, pozabila pa se do danes ni, saj so bili Podgrajski otroci nedopovedljivo ponosni na svojega očeta …

V Ložu je nekoč čez cesto nasproti Turkovih stala skromna Loskova hiša s samo enim prostorom, ki se je okoli leta 1880 podrla. Potem je Ivan Turk ukazal na tisto mesto vsaditi dva kostanja, od katerih eden še stoji. To svojo željo je tehtno utemeljil: Lož je mesto in v mestih imajo parke in zelenice za boljši zrak, torej potrebuje zelenico tudi Lož in ta naj bo v obliki dveh kostanjev nasproti Turkove hiše …

Ivan Turk je umrl med vojno, 17. aprila leta 1944. Pol leta za njim je preminila tudi njegova vdana, veliko mlajša žena. Oba počivata na lepo urejenem loškem pokopališču.

Slovarček:

• prišpancirati: priti s sprehajalnim korakom
• odnes: nadstrešek na gospodarskem poslopju
• našlatati: natepsti

Viri:

• Valči Gačnik, Lož, oktober, 2023, ustno; njej sta pripovedovala Natalija Turk in Viljem Zabukovec,

Kraj: Lož
Datum: razglednica okoli 1960, portret okoli 1929
Avtor: ni znan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 6. 12. 2017
Oblika: fotografija