1975 Markovec – Grablje Lohnetovega očeta

Na čisto sveži sliki, ki jo je posnel urednik Miloš Toni, so ene zadnjih ohranjenih grabelj, ki izhajajo iz delavnice Matevža Mlakarja, Lohnetovega očeta iz Markovca. Narejene so bile okoli leta 1975, tu pa so postavljene na edini pravilni način, kajti vsak drugačen se prej ali slej maščuje: če stojijo z zobmi navzven, se hitro popeljejo vstran in padejo komu na glavo. Če ležijo na tleh z zobmi navzdol, jih kadarkoli nekdo pohodi in polomi. Najbolj zahrbtna lega grabelj pa je na tleh z zobmi navzgor – takrat jih lahko nevede “najdeš”, ko stopiš nanje in dobiš udarec po glavi. Grabelj se ni smelo puščati na dežju, ker so razpokale, za stalno pa tudi na soncu ne, ker so se razsušile in začele razpadati – mesto hrambe jim je bilo samo pod streho na suhem in zračnem mestu. Podobno kot za ostala kmečka orodja.

Pogosto sem opazovala Lohnetovega očeta pri izdelavi tega na kmetih nujno potrebnega orodja, po katerem so on in sinovi sloveli ne le po Loški dolini, ampak precej čez. Celo na sejem v Metliko so jih nosili prodajat in nikoli niso nobenih prinesli nazaj. Ljudje so se pulili zanje, ker so bile prielčne, to je priročne, lahke, trpežne in učinkovite. Pa še prav ljubko okrašene. Grabeljšče je bilo ravno prav debelo in dobro zglajeno z rašpljo in smirkovim papirjem, da ni preveč ožulilo rok, tudi ko je bilo še čisto novo. Seveda pa je moralo ostati čisto in ne popackano z zemljo, kot je to na sliki – včasih ni bilo ne čistih ne umazanih rokavic, samo bolj ali manj potne gole roke.

Čeljust in grabeljšče nista bila spojena povsem gladko, vedno je čisto malo lesa štrlelo ven – tako je bilo orodje trdnejše, saj les diha in se spreminja glede na vlažnost.

Vsakemu zobu se pozna, da ga je prirezala in skrbno poravnala vešča roka. Če je na vrhu čeljusti ostala majhna nepravilnost, ni bilo hudega, glavno da so bili zobje enako dolgi, poravnani in trdno vstavljeni. Čeljust je na koncu prirezana poševno in tako razbremenjena odvečne teže.

Lohnetove grablje imajo osebnost in sporočilo: uživaj v lepoti izdelka in naj ti bo delo v čast in veselje.

Mesto razcepa grabeljšča je bilo vedno skrbno okrepljeno z ozkim trakcem tanke pločevine.

Rožica je bila naslikana čisto nazadnje s pomočjo šablone, čopiča in barve iz pločevinaste škatlice … Brez nje Lohnetove grablje nikoli niso šle od hiše. Vsak izdelovalec grabelj je imel mušter s katerim je okrasil svoj izdelek. Lohnetove grablje so imele na šestih mestih odtisnjen ta stilizirani rdeči nageljček.

A naj poskusim opisati po vrsti, kako so Lohnetov oče delali te grablje. Posla so se lotili potem, ko so se kot delavec na Žagarjevi žagi Pri Špetnaku ponesrečili in si poškodovali hrbtenico. Za težka dela niso bili več, za veliko družino pa je bilo treba zaslužiti še kaj, saj sta bili kmetija in invalidnina skromni. Tega dela so se naučili še kot fant na Knežji Njivi, kjer so možje izdelovali različne lesene izdelke, predvsem posode, a najbrž kdo tudi grablje.

Lohnetov oče so, predvsem v hladnem delu leta, večkrat odhajali s krivcem ali/in žagico mimo naše hiše v gozd na Markov hrib in naprej proti Kneškim vratom. Imeli so natančno ogledane leskove in drenove grme ter jesenova drevesa – na katerih legah rastejo najbolj ravni z najmanj grčami in najtrdnejši, kdaj bodo primerni in ravno prav debeli za posek … Vse tri vrste lesa so potrebovali za svoj izdelek.

Gotovo so se držali starih izkušenj in naukov o primernem času in pravi luni za sečnjo, da je bil les čvrst in lahek. Takrat sem včasih videla, ko sta s sinom na ramah prinesla z gmajne težki butari leskovih palic za grabeljšča. Zdi se mi, da je bilo to vedno v mili zimi brez snega ali zgodaj spomladi. Potem so te palice na rezilnem stolu z rezilnikom na grobo obelili in jih dali sušit, postavljene ob južni strani kolnice. Ali pa so sušili neobeljene? Ne vem zagotovo, a zdi se mi, da je to sušenje trajalo prav do jeseni, ko je bilo vse drugo delo pri hiši že narejeno. Takrat so v hišo, kjer je bila peč, iz štibelca ali iz kolnice prestavili virštat in tiste do čistega obeljene palice na debelejšem koncu po dolžini dvakrat globoko zarezali z majhno žago, da so nastali trije roglji, na katere so potem pritrdili čeljust, ki nosi zobe. Da so jih lahko pravilno oblikovali, so jih za nekaj časa dali v krop, razprli in upognili. (Najbrž so imeli za pomoč kak model ali drugačen pripomoček, da so bila vsa grabeljšča enaka). To zvijačo s kropom so uporabljali tudi izdelovalci smuči in košar iz vrbovih šib.)

Čeljust grabelj so naredili iz tankih in čisto belih jesenovih deščic brez najmanjše grčice, natančno odmerjenih in lepo obdelanih. V enakomernih razdaljah so na trdno vpeti deščici skrbno izvrtali ravno prav velike luknje za zobe … Te deščice niso bile nažagane, ampak nacepljene iz kratkega jesenovega krlička in potem poskobljane in zglajene. Vsaka čeljust, ki je imela konce lično prirezane, da je bila lažja, je imela osemnajst zob. Pri vrtanju ni smelo iti nič narobe, saj je ena napačno narejena luknja pokvarila vso čeljust.

Zobje za grablje so bili iz dober pedenj dolgih in na četrtine razcepljenih kosov debelc črnega drena, ki cvete rumeno in ima jeseni okusne drnulje … Morali so biti ravni in brez grčk. Na primerno dolžino narezane suhe drenove klince so oblikovali s posebnim skobeljnikom, draksljem, ki je imel okroglo odprtino za les in ročico, ki jo je bilo treba vrteti ter tako počasi kot s šilčkom oblikovati vsak posamezen zob. Del zoba, ki so ga vstavili v luknjo na čeljusti, so oblikovali posebej, zdi se mi, da s posebnim nožkom, foučem. Zunanji konec zoba je bil rahlo poševno prirezan, čeljust pa je bila z grabeljščem tudi spojena nekoliko pod kotom – da je bilo orodje res učinkovito, da se čeljust ni snela, da so grablje pri vlečenju lepo tekle in se niso zatikale in se tudi zobje niso preveč lomili ali obrabljali. Vsak kupec je grablje preveril tudi glede na naklon čeljusti – če je bila ta pritrjena preveč podse, grablje niso dobro pobirale bilk, če je bila postavljena preveč od sebe, so se zatikale … Kdo ve kakšne trike vse so poznali Lohnetov oče, da so bile njihove grablje tako priljubljene. In koliko znanja!

Pozimi so gospodarji večinoma sami popravili svoje orodje, za zahtevnejša dela okoli grabelj pa so vskočili Lohnetov oče: nadomestili so izpadle ali polomljene zobe, zlomljeno grabeljšče ali nalomljeno čeljust, ki so ji včasih za silo malo podaljšali življenje tudi tako, da so jo na počenem mestu trdno povili s tanko žico.

Spretno in učinkovito uporabljati grablje so včasih zlasti deklice učili že od malega, ob svojem času je tudi Miklavž kdaj prinesel otrokom njihovi velikosti prilagojene grablje, da so si že znali, ko so odrasli, tudi z njimi služiti vsakdanji kruh kot žernadarji oziroma žernadarice.

Bilo je nekoč med obema vojnama, ko sta se v košnji vrhniškemu trgovcu za grabljici udinjali dve Potočanki, ena velika in postavna, druga precej manjša. Ves dan sta hiteli in zvečer, ko je prišel čas plačila, je gospodar prvi brez besed izplačal dogovorjeni znesek, drugi pa je rekel: “Ti imaš pa kratke roke, nisi tako pograbila!” in je pomišljal pri plačilu. Ta je ostala brez besed, pač pa se je zanjo pognala sodelavka: “Glih taku je dejlala ku jest in glih tulku je pograbla!” Potem ji je menda plačal … Tako je pripovedovala Rihtarjeva teta …

V mojem času nismo več hodile na žernado, pač pa je bilo večkrat treba odslužiti kakšno uslugo ali preprosto drug drugemu pomagati … Aj, je bilo vroče, al’ smo bili zmatrani in dokler se roke niso utrdile, je bilo tudi žuljev precej! Pa če so bila grabeljšča še tako gladka …

Slovarček:

• grabeljšče: ročaj grabelj
• hiša: glavni prostor v notranjski kmečki hiši
• štibelc: stranska soba v kmečki hiši
• virštat: mizarska delovna miza
• drakselj: skobeljnik
• fouč: ukrivljen nožič
• žernada, žernadar: dnina, dninar
• krivec: vejnik, brinov nožič, rezilo z ročajem za klestenje vej
• rašplja: rašpa; orodje za grobo glajenje lesa. Na Babnem Polju: raušpla
• Glih taku je dejlala ku jest in glih tulku je pograbla!: Ravno tako je delala kot jaz in ravno toliko je pograbila!
• mušter: vzorec
• grčke: grčice, majhne grče

Viri:

• Franc Mihelčič, Cerknica, november 2023, ustno
• M. Ožbolt: Andrejeva stopinja, zal. Kmečki glas, Lj., 2004

Kraj: Markovec
Datum: grablje okoli 1975, slika 2023
Avtor: slika Miloš Toni, grablje izdelal Matevž Mlakar
Zbirka: Milena Ožbolt
Fotografirano: 2. 11. 2023
Oblika: predmet