1931 Milanov Vrh – Špetnakova žaga in delavsko naselje

Na sliki, posneti o božiču leta 1931, je žaga Franja Žagarja – Špetnaka in naselje žagarskih delavcev Milanov Vrh, ki ga zdaj že dolgo ni več. Fotografije so iz albuma dr. Viktorja Kraševca, posnel jih je domnevno gostilničar Mirko Klepec z Milanovega Vrha, ki je bil poročen s teto lastnika albuma gostilničarko Fani Kraševec. Na Milanovem Vrhu je bil upravitelj žage Jaša Kraševec, strojnik njegov brat in oče lastnika albuma Viktor Kraševec starejši. Pred njimi je bil upravnik žage njihov oče. Tu je bilo zaposlenih še več Slovencev, nekaj jih je bilo tudi iz Primorske, ker so prebegnili pred fašizmom v Jugoslavijo. Skupaj je bilo občasno tam do petdeset delavskih družin, vsakodnevno pa so prihajali na delo tudi možje in fantje iz bližnjih krajev.

Zadaj desno vidimo najstarejšo hišo v naselju, ki jo najdemo že v knjigi Gorski kotar Dragutina Hirca iz leta 1898, kjer pod risbo Vaclava Anderleta piše, da je to gozdarska postaja ali “šumarska stanica”, stavbo pa je fotografiral tudi Dragutin Žagar leta 1890.

Spredaj na prvi sliki v hrbet vidimo tudi skupino otrok, ki se sankajo po ostankih snega na gričku, na katerem stojijo. Levo je videti streho, ki domnevno skriva žago, med drugimi stanovanjskimi hišami pa je ogromno desk zloženih v kope za sušenje.

Milanov Vrh leži sredi mogočnih gozdov pet kilometrov jugozahodno od Kozjega Vrha nad Prezidom. Prvotno se je imenoval Ruglasti vrh, novo ime pa je dobil v času, ko so bili lastniki plemiči iz madžarske rodbine Ghyczy, to je konec 19. stoletja. Milanov Vrh se od tedaj imenuje po očetu Kalmana Ghycya Emiliu – Milanu.

Prvotno je bilo na istem mestu gosposko gozdarstvo z logarji, ki so si smeli izkrčiti toliko gozda, da so lahko redili kravo in tele, gozdarji pa dve kravi – zato je bila žaga na Milanovem Vrhu narejena na goljavi, ki so jo izkrčili pred več sto leti.

Parno žago je na Milanovem Vrhu v začetku 20. stoletja zgradil Franjo Žagar, Špetnak, ki je tedaj že imel žago in posest v Markovcu. V knjigi Slavka Malnarja Gorači – Gerjansku je na strani 253 fotografija iz leta 1906, ki prikazuje začetek gradnje žage. Po letu 1907 je Milanov Vrh postal delavsko naselje z okoli petdesetimi družinami in posamezniki, ki so imeli tam zastonj stanovanje, električno razsvetljavo in drva za kurjavo.

Za žago na Milanovem Vrhu so morali zgraditi velik vodni zbiralnik, da so zagotovili vodo za parni stroj, so pa s tem, ko so les razžagali že praktično v gozdu, dovolj prihranili pri stroških prevoza. Deske in tesane tramove so prvotno do železnice na Rakeku ali proti Reki prevažali furmani s konji in se mnogi preživljali le s tem. Že načrtovano gradnjo železnice prav do žage so zaradi vztrajnega upiranja voznikov podjetniki nazadnje opustili.

Žaga je bila moderno opremljena, imeli pa so tudi sedem parov konj in hlapce, ki so vozili les iz gozda na Milanov vrh, kjer so ga obdelali in osušili.

Ta slika nosi datum 6. november 1931 in na hribu v ozadju, na nekaterih strehah in na severni strani griča na desni se vidi sneg. Lega Milanovega Vrha je nekje med 1000 in 1053 m nad morjem, zato zgodnji sneg ne čudi.

Leta 1938 je žaga na Milanovem vrhu pogorela in veliko ugibanj je bilo, zakaj je bila požgana. Nekaj domnev:

1. Žago naj bi zažgali furmani, ker je Žagar uvajal prevoz lesa s kamioni in bi furmani izgubili delo, od katerega so bili življenjsko odvisni.
2. Zažgali naj bi italijanski konkurenti, ker je Žagar prodajal les v Italijo po cenah, ki jim niso mogli konkurirati.
3. Zažgano naj bi bilo zaradi zavarovalnine, ki bi jo uničenje obrata po požaru prineslo.
4. Zažgal naj bi lastnik, predvojni komunist, po nalogu Komunistične partije, da bi s tem dokazal svojo lojalnost …

Kar je od nekdanjega cvetočega naselja ostalo, so do tal požgali italijanski okupatorji leta 1942.

V knjigi Slavka Malnarja Gorači – Gerjansku najdemo o Milanovem Vrhu med drugim zapisano še:

Ker se je pripravljala druga svetovna vojna, je jugoslovanska vojska kilometer od Milanovega Vrha proti Ivici naredila kasarne, bilo pa je tudi nekaj bunkerjev iz debelih hlodov. To je bila druga linija obrambe. V vojni je bilo vse uničeno.

Prebivalci Milanovega Vrha so bili leta 1942 skupaj z vsemi drugimi odgnani v italijanske fašistične logorje, po kapitulaciji pa so se preživeli razšli na vse strani.

V Srednjem Vrhu, dober kilometer od Milanovega Vrha je bila partizanska bolnica, po okoliških hribih pa so bile borbe, v katerih je padlo več borcev. Veliko je bilo nepoznanih. Vse posmrtne ostanke so zbrali in na Milanovem Vrhu položili v spominsko kostnico, ki je nad bivšim krliščem. V njej je 26 identificiranih in 16 neidentificiranih borcev. 

Zadnji stalni prebivalci Milanovega Vrha so bili člani družine logarja Josipa Hudolina. ” (prev. M.O.)

“Napravil sem še en izrez, ta slika mi je prav lepa”, je napisal urednik, ko je pripravljal fotografije za objavo. Pred nami je les v različnih oblikah: mogočne smreke v ozadju, lesene stanovanjske hiše in deske, zložene v sušilne kope, ki jim v Loški dolini rečemo hiške.

Po požaru na Milanovem Vrhu leta 1938 so se nekateri delavci vrnili ali na novo naselili v Loški dolini. Tako so prišli Petelinovi, ki so po letu 1938 živeli v Markovcu. Starejša otroka sta bila rojena na Milanovem Vrhu, pred njima verjetno še najstarejša hči, samo najmlajši je bil rojen v Markovcu 1940. Podobno je bilo s Trohovimi, kjer sta se jim na Milanovem Vrhu rodili hčeri, najmlajši pa po dolgi družinski medvojni in povojni odisejadi šele leta 1950 v Markovcu.

V mojem otroštvu so možje pogosto omenjali Milanov Vrh, bodisi v zvezi z nekdanjim živahnim utripom kraja ali z ljudmi, ki so se priselili od tam, še največ pa z delom žage in predvsem prevozom lesa na železnico.

V Iga vasi so mi okoli leta 2014 takole opisali dogajanje v furmanski družini:

Mama je vstala že ob enih ponoči, da je nakrmila, napojila in oširala konje ter jih zapregla. Ob dveh ponoči je vstal še oče in krenil na pot. Mama je z roko naredila križ pred vprego in rekla: “Naj bo v božjem imenu!” Tako je šel furman z vozom po žagan les na Milanov Vrh, ga odpeljal na Rakek in se vrnil domov pozno ponoči. S sabo je imel nekaj sena in hrane za konje in zase, deki za konje, da se razgreti od dela niso prehladili, medtem ko so les nalagali ali razlagali, v prični, pritrjeni pod vozom – včasih lepo okrašeni – pa verige in orodje. Morda kaj proti dežju … 

Razdalja med Milanovim Vrhom in železniško postajo na Rakeku je bila kakih 45 km…

Slovarček:

• oširati konje: nadeti jim komate in vajeti; opremiti jih za delo
• prična: sploščenemu sodčku podobna posoda, pritrjena pod vozom, kjer je voznik hranil najnujnejšo opremo in orodje

Viri:

• Dragutin Hirc: Gorski Kotar, Zagreb, 1898
• Slavko Malnar: Življenje v preteklosti/Život u prošlosti, zal. Matica hrvatska, Ogranak Matice hrvatske u Čabru, Ravnice, 2013
• Slavko Malnar: Povijest čabarskog kraja, druga izdaja, zal. Matica hrvatska, Ogranak Matice hrvatske u Čabru, Čabar 2016
• Slavko Malnar: Gorači – Gerjansku, zal. Matica hrvatska, Ogranak Matice hrvatske u Čabru, Garače, 2012

Kraj: Milanov Vrh
Datum: 1931
Avtor: domnevno Mirko Klepec
Zbirka: Borut Kraševec – album Milanov vrh
Skenirano: 2. 10. 2023
Oblika: 2 fotografiji