Skip to content

1930 Vrhnika – Mož, ki je postal legenda

11. 09. 2021

Ob pregledovanju neobjavljenih slik iz albumov Ivanke Janežič iz Vrhnike me je ta dobesedno poklicala, kot te včasih s knjižnih polic pokliče neznana knjiga, ne da bi človek slutil čemu in kaj mu želi odkriti. Sliko sem izbrala za pisanje prispevka, ne da bi vedela karkoli o njej. Ko sem jo pokazala dvema starejšima Vrhničanoma pa sta takoj prepoznala Viktorja Kraševca, Malnarjevega – moža, ki je postal legenda.

Ker je Franci Strle o njem napisal knjigo, sem pomislila, kako zlahka bom naredila prispevek, a sem imela težave, ker je v njej toliko pomembnega, da sem hotela prepisati vse. Težko je bilo izbrati le nekaj ključnih točk iz življenja tega tako posebnega moža.

Viktor Kraševec je bil rojen 2. 8. 1904 pri Malnarjevih v Vrhniki. Oče je bil gozdni delavec, ki je kmalu postal upravnik Špetnakove žage na Milanovem vrhu. Bil je navdušen lovec, enako kot njegovi bratje in lovskega duha se je še majhen navzel tudi Viktor, ki je že pri dvanajstih letih uplenil prvega srnjaka. Deček je bil izredno bister in v šoli visoko nadpovprečen, poleg lova pa so bili njegova strast tudi stroji. Poslali so ga v Ljubljano k salezijancem, da bi se izobrazil, a je nekega dne kar peš prišel domov – tako je postal delavec. Strojništva se je učil pri strojniku Blažu Blitzu na Milanovem vrhu, a se je od vsega začetka identificiral z delavci, delomrznežev pa nikoli ni maral. Izdeloval je pasti za divjad, se družil z lovci in v Podcerkvi izdeloval in popravljal puške – zaradi tega je prišel navzkriž z žandarji.

Poročil se je leta 1925, nato odslužil vojsko v mitralješki četi, po vrnitvi pa odšel delat v Slavonijo. Nekaj časa je bil potem strojnik na žagi v Novi vasi, v tridesetih letih pa je delal v Franciji, kjer je bil strojnik v tovarni papirja v Gravelinesu pri Dunquercu. Tam je za delo usposobil velik zastarel stroj, ki ga nihče več ni mogel spraviti v pogon. V Franciji si je kupil kolo, veliko prekolesaril in celo zmagal na eni od etap Tour de France ter se kot tak pojavil v časopisu.

V tujini je bila z njim nekaj časa tudi žena z otroki, vendar se je kmalu vrnila, on pa je za stalno prišel domov 28. 9. 1934. Do tedaj sta imela tri otroke: Verico, Milana in leta 1932 rojenega Viktorja. Zelo hudo ga je prizadelo, ko je 1. novembra 1934 zaradi davice umrla hčerka Verica.

Bil je visok in postaven moški, izredno bister in vsestransko dejaven, zelo svobodomiseln in samonikel ter kot oče in bratje velik poštenjak. Zmeraj se je ogibal ravnanju, ki bi za delavce in male ljudi pomenilo krivico. Bil je strasten lovec in neverjeten strelec, ki s puško nikoli ni zgrešil, in strojnik, ki se ni ustrašil nobenega izziva. Ni veliko govoril, imel pa je močno voljo in izredno sposobnost koncentracije. Iz Francije je prinesel vizijo: “Prišel bo čas, ko bodo zmagali najbednejši …”

Zdaj je bil zaposlen v Mrkoplju na žagi Nikole Bolfa kot strojnik, kjer je nadomestil Andrijo Bubnja, ki je moral v zapor. Tam je prvič prišel v stik s komunisti. Tudi v Mrkoplju se je redno vadil v streljanju in včasih s svojimi nezmotljivimi zadetki uprizoril pravi spektakel. Vajen je bil streljati iz vseh mogočih položajev, tudi v veliki naglici. Da bi lažje prihajal domov k družini, si je s prihranki kupil motor, ki pa mu ga je kmalu po okupaciji nesramno ukradel italijanski vojak. S pomočjo tovarišev je za potrebe komunistične celice, katere član je bil, kupil nov motor, s katerim je razvažal komunistični tisk in podobno.

Že v letu 1941 postane žrtev vojnih razmer sin Viktor, ko gredo otroci v opuščeno starojugoslovansko vojaško taborišče v Cerulaku po žeblje in deske, da bi si naredili splav in zaidejo v eksplozivno past, ki so jo napravili Italijani, da bi zavarovali svoj vojni plen pred domačini. Umrli so trije otroci, mali Viktor Kraševec pa je ostal invalid.

Oče Viktor se najprej maščuje sam kot ostrostrelec, ki seje strah med okupatorji, hkrati pa sodeluje pri razvijanju in spodbujanju odpora v Gorskem Kotarju. Svoje skrbno negovane puške nikoli ne sproži zaman. (V stari jugoslovanski igrani dokumentarni TV nadaljevanki Kapelski kresovi je uprizorjen dogodek, ko je Viktor Kraševec, ki sicer tam ni imenovan, ob napadu na neko naselje v Gorskem Kotarju onemogoči strelca v bunkerju tako, da ga je ustrelil skozi njegovo strelsko lino …)

Veliko je kot lovec pripomogel k oskrbi gozdnih begunskih taborišč z mesom, kot spreten in izredno vzdržljiv smučar pa pozimi 1942 oskrbuje tudi partizansko taborišče na Bitoraju.

Bil je zelo spreten diverzant, ob razpadu starojugoslovanske vojske pa je zbral in shranil tudi večjo količino orožja, streliva in eksploziva. Ker je bil po eni strani izjemno bister, po drugi pa umirjen, preudaren, odločen in pogumen, so bile tudi diverzantske akcije, ki jih je načrtoval in vodil, skoraj brez izjeme uspešne. Marsikakšno telefonsko žico je vedno znova prekinil kar z natančnim strelom.

Zaradi njegovih izrednih sposobnosti so s slovenske strani večkrat zahtevali – celo Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet – naj Viktorja premestijo k njim, čemur so se po pripovedi Veljka Kovačevića na hrvaški strani seveda na vso moč upirali, dokler niso končno popustili. V Loško dolino se je vrnil kaka dva tedna pred ofenzivo julija 1942, ko so okupatorji 17. avgusta požgali Viktorjevo domačo vas in z njo tudi njegovo hišo. Vrhniški politični aktivisti so se tedaj umaknili v Racno goro, med njimi tudi Viktor Kraševec z družino, tam pa je bil tudi z morišča pobegli, ranjeni Anton Antončič. Z njimi se je srečal zdravnik dr. Aleksander Gala – Peter o čemer piše v knjigi Partizanski zdravnik. Belogardisti in Italijani so taborišče našli, izropali in uničili, njegovi prebivalci pa so še pravi čas pobegnili. Že maja 1942 se partizanom za Racno goro pridruži Viktorjev še mladoletni starejši sin Milan.

Viktor Kraševec je bil dokončno premeščen v Slovenijo avgusta 1942 in se pridružil Loškemu odredu. Dr. Gala piše, kako je znal s sprotnim streljanjem divjadi prehraniti svojo četo, opiše pa tudi njegov pošteni, umirjeni in skromni značaj in se sprašuje, kako da mu niso partizani že leta 1942 glede na njegove dosežke in sposobnosti dali kake večje oblasti. Menda je bil premalo oster in živahen, vendar je vseeno kmalu postal komandir čete. Ko Franci Strle opisuje nasprotja, v katera je med partizani naletel Viktor Kraševec, zapiše: “Kritika je barometer demokracije. Če je kritika namenjena in dovoljena samo za nižje, potem ne more biti pomemben dejavnik pri napredku družbe.” Kraševec je bil deležen kritike vodilnih, ker ni bil pristaš formalne discipline, ker ni kaznoval svojih ljudi za majhne prekrške in celo ker je izkoristil tradicionalno lovsko pravico do jeter uplenjene divjadi, ki mu jih je zaradi pešajočega vida priporočal zdravnik – čeprav je Kraševec tudi kot komandir dosledno jedel enako kot navadni vojaki … Borci so bili nepreklicno na njegovi strani, s tem pa je ogrožal politične ljudi, ki si brez discipline in ostrine niso znali ustvariti avtoritete …

Konec novembra 1942 je bil Viktor Kraševec komandir 2. čete 2. bataljona Notranjskega odreda, nato pa na Travni gori postavljen za komandirja 3. čete (ribniške) … Malo pozneje pri napadu na Runarsko z natančnim strelom v 10 cm veliko lino na zvoniku, od koder nažiga mitraljez, reši tri partizanske ranjence. Enota se po novo osvobojenih poteh umakne proti Mokrcu in ostane do novega leta, Viktorja pa, ki s seboj vzame še sina Milana, pošljejo pod Snežnik, kjer v Jarmovcih prebivalci prejšnjega razdejanega in izropanega civilnega logorja živijo v skrajni bedi. Tam jim nastreljata divjadi, da si nekoliko opomorejo.

Na poti nazaj na Mokrc se Viktorju pojavijo težave s srcem, zaradi katerih ni več sposoben za operativno delovanje. Franci Strle omenja njegove izredne obremenitve že ko je dirkal s kolesom, kolesaril z Milanovega vrha v Prezid, Čabar, Gerovo in domov v Loško dolino, še bolj pa, ko je na hrbtu prenesel železno peč v gozdno taborišče v Bitoraju ali ko je v visokem snegu v enem dnevu brez premora prišel iz Mrkoplja trikrat v taborišče in nazaj. S pojavom težav s srcem je bilo konec njegove poveljniške kariere … Viktor je postal obveščevalni oficir V. operativne cone.

Zdaj Viktor deluje spet kot samotni strelec, obveščevalec in diverzant na relacijah Leskova dolina – Mašun – Prezid – Čabar, medtem ko je že večkrat preseljeni tabor Vrhničanov z njegovo družino v gozdovih pod Snežnikom. Viktor z mesom še naprej oskrbuje civilno taborišče in skrivne partizanske bolnice.

O partizanski bolnici blizu Šoškove lokvice, kamor se je preselila iz Šimenove doline, da bi jeseni 1942 naredila prostor civilnemu logorju, piše dr. Gala:

“Komandant je bil Viktor Kraševec (i)z Vrhnike. Bil je odličen strelec in borec. Imel je puško z daljnogledom in lovsko orožje, ki ga je prinesel s seboj v partizane. Ko je (Notranjski, op. m.o.) odred zaradi dobro organiziranega odpora v Loški dolini le še stežka opravljal rekvizicije pri belogardistih, je Kraševec hodil na lov in streljal divjačino. Tako smo ves november in december živeli v veliki meri od košut in srnjadi, ki nam jih je večinoma pripravil sam komandant. Zimske kože srnjadi so nam nadomestovale odeje in šotorska krila (…) Bile so odličen izolator in prav nič nisem čutil mraza pod seboj …”

Maja 1943 se Vrhničani vrnejo na Racno goro in z njimi Viktor Kraševec. Hodi na Hrib v Loškem Potoku, k Novi vasi in na Mali Vrhek pri Starem trgu.

Kljub vojni sta se Viktor in žena odločila za še enega otroka, saj jima je bolezen vzela prvo deklico, starejši sin je bil v partizanih, mlajšega je razmrcvarila granata in Viktor je pomislil, da tudi sam mogoče vojne ne preživi. Zato je veliko skrb posvečal požrtvovalni ženi, ki je najprej en mesec skrivoma negovala njegovo obolelo mater na ostankih požgane domačije, potem pa je z drugimi Vrhničani bivala v gozdnem taborišču in pričakovala rojstvo četrtega otroka. Viktor je zanjo našel posebno ločeno bivališče v bližini drugih Vrhničanov, ki so živeli blizu Babnega Polja v gozdovih Telebačnika. Ko je prišel njen čas, je ob pomoči samouke babice z Babnega Polja avgusta 1943 rodila zdravo deklico. Po kapitulaciji Italije je prišla v Vrhniko, kamor se je s pomembnih nalog vrnil tudi mož, iz bolnišnice pa invalidni sin Viktor, ki ga nista videla dve leti. Že dva tedna po Jelkinem rojstvu dobi Viktor vest, da je bil sin Milan, sicer preudaren in pogumen borec ter kot oče odličen strelec, žrtev neprevidnega minerskega postopka z italijansko granato, ki je zahteval pet mrtvih in več ranjenih, med katerimi je bil tudi Milan. Izgubil je levo nogo, desna pa je bila hudo poškodovana. Viktorja je vest o sinu strašno prizadela, vendar jo je prikril pred ženo, ki je bila preveč potrebna novorojeni deklici.

Po kapitulaciji Italije glavni štab NOV in POS ustanovi komande (vojnih) področij, komande mest, partizanske straže in narodno zaščito. Za cerkniško področje je Viktor Kraševec imenovan za pomočnika komandanta, žena pa z dojenčico biva v Vrhniki. Medtem prodirajo Nemci s hrvaške strani in na tej strani Kolpe potekajo velike reorganizacije, predvsem umik ljudi in dobrin na varno. Viktor je odrejen za vodnika civilnemu prebivalstvu. V strahu pred nemškim nasiljem se tudi Francka Kraševec z deklico podobno kot drugi spet umakne v Racno goro, a tam ni pogojev za preživetje, zato se vrne domov in sklene, da se bo skrivala tam. Mož, ki prej ni vedel kje je, jo je pričakal doma, zdaj pa spet odhaja poizvedovat o sovražniku.

Nemci po bojih v snežniškem pogorju pridejo tudi v Vrhniko. Z njimi je izdajalec, ki jih pripelje naravnost v Malnarjevo klet. Toda tam najdejo le invalidnega Viktorja, dojenčico in še eno deklico iz soseščine – mama Francka je pravi čas izginila, pač pa so Nemci potem pobrali precej moških po vasi. Sredi novembra Nemci odidejo iz Vrhnike, odvijajo se bitke v njeni okolici, uničeni sta domobranski posadki v Grahovem in Velikih Laščah. Loška dolina je spet osvobojeno ozemlje, Viktor Kraševec je komandant mesta Stari trg. Ostaja še naprej neizprosno pravičen, čeprav na škodo svojih bližnjih. Skromno življenje v velikem pomanjkanju pa se je vseeno nekoliko umirilo.

Potem pride k Malnarjevim nova nesreča. Zvedavi in živahni Viktor, ki po nesreči z nastavljeno granato resda težko hodi, najde nekje dve zanimivi žički s škrlatno bunkico na koncu in se doma igra z njima. V eksploziji, ki nastane, izgubi dlan in oko. Okužene rane povzročijo zastrupitev krvi, tetanus in otrokovo življenje visi na nitki. Kljub prepovedi mati z neverjetno iznajdljivostjo otroka še zadnji čas spravi v ljubljansko bolnico, potem pa dolgo o njem ne ve nič. Mož njo in sebe tolaži: “Prestali bomo tudi to golgoto.”

V februarju 1944 je Viktor Kraševec prestavljen na komando mesta Velike Lašče, ker je poveljstvo sklenilo, da komandanti mest ne smejo biti iz domačih krajev. Velike Lašče so področje stalnih spopadov z domobranci, in ko mož odhaja, Francka v zli slutnji reče: “Joj, tja pojdeš, nazaj te bodo pa prinesli.”

Komanda mesta Velike Lašče je nastanjena v zaselku Mački, dobro so zavarovani, a spopadi z domobranci, ki so o vsem natančno obveščeni, so na dnevnem redu. Viktor Kraševec še vedno zadene z vsakim nabojem, njegova aktivnost gre domobrancem in Nemcem močno na živce. ” V krajih pod Mačkovcem so bila tla vroča kot malo kje,” je zapisal o tem obdobju Franci Strle. Čeprav je bil Viktor zgleden mož in oče, ki je tudi iz Mrkoplja pogosto prihajal domov, je zdaj iz Velikih Lašč zaradi skrajno napetih razmer in zahtevnih nalog lahko prišel v Vrhniko le trikrat v treh mesecih. Razmere doma so se izboljšale, tudi žena si je ob pomoči sosedov nekoliko opomogla. Pri njej se je redno oglašal kurir, ki je vzdrževal zvezo med komando mesta Velike Lašče in komando notranjskega vojnega področja v Podgori in pozneje v Prezidu, prinašal novice in pozdrave od moža in zaverovano pripovedoval o njegovih podvigih. Kot drugi borci je Viktorja Kraševca zelo spoštoval, zato je zvesto prenašal tudi pisma, ki sta si jih pošiljala Francka in Viktor. Ko je Viktor nekoč dobil sporočilo, kako invalidni sin neutolažljivo joka, ker ga je nek star zlobnež ozmerjal in mu oponašal telesno prizadetost, je čez nekaj dni prišel domov in otroka umirjeno potolažil: “Vidiš, nikoli ne smeš nikomur storiti nič žalega. Vedi, da ti bo vsak oponašal telesne pomanjkljivosti, toda ti se na to ne smeš ozirati. Čeprav si invalid, lahko postaneš koristen član človeške družbe. Dovolj si pameten, da premagaš svoje težave in bridkosti. S pametjo boš premagal vsakogar …” Te besede so sina potolažile in postale njegovo življenjsko vodilo za vedno. Oče je takrat ostal doma le nekaj ur. Čutil je dolžnost, da mora upravičiti veliko zaupanje tovarišev in jim biti vzgled, zato se je nemudoma vrnil.

Ob tretjem obisku je bil Viktor zaskrbljen in je odšel, ne da bi mogel počakati in videti, ko bi tudi v Vrhniki zasvetila električna luč, ki so jo napeljali v akciji ljudske oblasti za elektrifikacijo Loške doline. Povedal je, da močne domobranske patrole prodirajo vse globlje na partizansko ozemlje. V zadnjem pismu svoji družini Viktor obljubi, da pride morda v soboto domov. Pismo je prišlo v sredo, v petek so oglasi pri Francki svak Jaša, a v soboto oba zaman čakata Viktorja. Tiste dni se z optimističnim pismom materi oglasi tudi Milan, a v njem zamolči, da je izgubil nogo in da mu tudi druga komaj služi – ni hotel še bolj prizadeti matere, ki je dovolj trpela zaradi Vikotovih nesreč. In zdaj, 8. maja 1944, so bili vsi terenci do nje nekam nenavadno prijazni. Potem je z resnim obrazom prišel obveščevalec in Francka je takoj zaslutila nesrečo. Prinesel ji je pismo, v katerem je pisalo: “(…) Vaš mož Viktor je danes padel kot heroj. Ravno bi bil moral dobiti obvestilo, da je dobil čin poročnika NOV in PO Jugoslavije (…) Komanda notranjskega vojnega področja …”

Kriknila je in stekla kakor brez uma …

Viktorja Kraševca so pokopali na pokopališču v Viševku 13. maja 1944. Pogreb je bil velik, udeležili so se ga sorodniki, soborci, dva odreda partizanov s tremi oficirji, krajani Loške doline … Vsaka vas je prispevala venec, najlepši pa je bil tisti iz cvetov jablane …

Kaj se je zgodilo? Na spominski plošči v Mačkih na hiši št. 6 piše, da so zaradi izdajstva 8. maja 1944 domobranci napadli vas in ustrelili dvanajst partizanov in štiri begunke iz Iške vasi.

Viktor Kraševec je dobil premestitev na komando mesta Kočevje, tistega večera pa se je poslavljal od soborcev, med katerimi je bil zelo priljubljen, da bi navsezgodaj odšel na novo dolžnost. Še v predjutranjem mraku so se domobranci po natančnem načrtu nemškega komandanta Schmitza skrivaj razmestili okoli vasi, zaklali partizanskega stražarja, potem pa napadli speče … Zadnji je iz Tinčkove hiše skočil Viktor Kraševec. Ko je stopil iz kritja, da bi dobil na muho sovražnega mitraljezca, ga je zadelo. Padel je hudo ranjen na njivo in z roko še nekaj grebel po zemlji pod sabo … Domobranci so ga obstopili in dvignili, eden ga je ustrelil v čelo, nato so ga vrgli na tla in mu porezali komandantske oznake z levega rokava.

“Tako je umrl Viktor Kraševec, človek, ki ni nikoli streljal na neoboroženega, ujetega ali celo ranjenega sovražnika, ki se je vseskozi bojeval viteško in vsestransko spoštoval mednarodno vojno pravo. Na zadnjo uro mu ni bilo dano, da bi padel od spodobnega nasprotnika, pobili so hudo ranjenega, ko je bil že izločen iz boja … ” piše Franci Strle.

Čez tedne je vaščanka v Mačkih plela na njivi, kjer je izkrvavel Viktor Kraševec in pri tem v zemlji našla njegovo denarnico, ki jo je zakopal podse, ko so ga zadeli. V njej so bili poleg slike in pisem tudi napisani znaki razpoznavanja, s katerimi bi se bili sovražniki lahko vtihotapili do drugih partizanskih štabov in povzročili nove hude udarce. Take prisebnosti pred smrtjo bi bil sposoben le še malokateri človek.

* * *

Njegovi nadrejeni in soborci so, kot je zapisal Franci Strle, o njem rekli:

Jože Glavan – Cveto “(…) osebno je bil zelo skromen, mirne narave, preudaren. Mislim, da ga ni mogel nihče razjeziti. Vsi smo ga imeli radi in ga spoštovali …”

Roman Šuligoj: “(…) sem ga zelo spoštoval, ker sem v njem videl velikega, pravičnega človeka.”

Mirko Jeriha: “Bil je skromen, zelo dober po duši in zvest naši stvari do konca.”

Jože Janež: “(…) izredno priljubljen. Bil je redkobeseden, toda njegove besede se niso nikoli razlikovale od dejanj. Bil je pošten, pameten, preudaren, previden in pravičen komandir …”

Janez Zigmund: “Viktor je bil velik poštenjak, idealist.”

Andrija Bubanj: “Videl sem mnogo hrabrih ljudi, toda tako hrabrega človeka in človeka takih kvalitet nisem srečal.”

Ivan Tijan: “(…) vzoren bojevnik, pravi tovariš, zgleden mož in oče. Najbolj pa je krasilo njegovo osebnost to, da je bil neumoren delavec, ki je vse naredil z voljo in o pravem času …”

Jaša Kraševec: “Viktor je bil posebno pogumen človek. Ne govorim tega, ker je bil moj brat … S strelom ni nikoli zgrešil … Kako ponosni smo na tako izredno redkega poštenjaka in na njegov kremeniti značaj! Bil je vzor nam vsem.”

General Veljko Kovačević: “(…) Ne morem niti našteti vsega, kar je Viktor Kraševec naredil za naš osvobodilni boj. Toda naredil je toliko, da si zasluži ne enega, ampak nekoliko redov narodnega heroja, če bi se posamezniku lahko podeljevalo po več redov narodnega heroja …”

Ivo Vejvoda: “Morate paziti nanj! … On bo postal legenda!”

Franci Strle v zaključku knjige Partizanski volk samotar: “(…) O Viktorju Kraševcu pa ne govorijo samo legende, marveč predvsem tehtna pričevanja. Naša družba bi morala ta veliki moralni kapital lovca, neprekosljivega strelca in komunista Viktorja Kraševca negovati s primernim poudarkom in priznanjem njegovega herojstva.”

Viri:

  • prepoznavanje slike: Fani Truden, Stari trg; prof. Anton Avsec, Medvode
  • Franci Strle: Partizanski volk samotar, Partizanska knjiga, 1975
  • dr. Aleksander Gala – Peter: partizanski zdravnik, Partizanska knjiga, 1972

Kraj: Vrhnika
Datum: pred drugo svetovno vojno, domnevno okoli 1930
Avtor: ni znan
Zbirka: dr. Vladimira Janežič
Skenirano: 14. 7. 2020
Oblika: fotografija

2 komentarja leave one →
  1. Ivanka Gantar permalink
    11. 09. 2021 08:35

    Čestitam, Milena. Krasno, čeprav je zgodba žalostna.

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: