1932 Unec – Umor in dva samomora

Ivanka Gruden je bila rojena leta 1910. Doma je bila iz Nabrežine. Stanovala je na Uncu in delala v Grudnovi gostilni. Gruden je bil poročen z Belletovo vdovo. Ivanka je bila njegova sestra. Padla je pod streli nesojenega ljubimca leta 1932 na Uncu, kjer je tudi pokopana.

Ljubezen nam je vsem v pogubo, je pred mnogimi leti napisal Ivan Tavčar.

»In končno – na suhi veji, s katere se odpira pogled v globoki dol, zbudi se gozdne perutnine vladar – divji petelin, prevzet od sladke ljubezni, ki je kakor vsemu svetu vladarica tudi njemu. Po svoje zapoje večno pesem o ljubezni, toda če je nisi že prej čul, te pesmi, ne zaslišiš je v tihem logu, nego samo meniš, da padajo kje na trd kamen kaplje z mokrega vejevja. In takrat je resnično krasno v stari Zali! Vzlic hladnemu jutru se ogreje lovcu kri v žilah. Po temni lozi stopa, komaj kroti srce in skoro dihati si ne upa, samo da bi zalezel ljubljeno ptico, ki je od strasti in ljubezni slepa in gluha, in to tudi proti nevarnosti in smrtonosnemu orožju! Ljubezen nam je vsem v pogubo, tako mladeniču, ki se je zagledal v cvetoči obraz cvetočemu dekletu, tako ptici na zelenem vrhu, pojoči pesem ljubezni in vabeči grahasto družico na svatbo v prvi pomladi.«
(Iz knjige z naslovom V Zali, v kateri so štiri novele.)

V nekdaj Belletovo, tedaj Grudnovo gostilno je zahajal tudi graničar Gjorgje. Vsi so vedeli, da tja prihaja zaradi Ivanke. V nedeljo, 22. maja 1932, je bila tam zbrana vsa družina, tudi Ivankina mati, ki je prišla obiskat otroke in vnuka. Ivanka bi morala naslednji teden odpotovati z mamo domov. V nedeljskem popoldnevu je sokolska družina z Rakeka priredila izlet na Stari grad. Ivanka je doma povedala, da se bo izleta udeležila, ker bi rada videla, kako telovadijo. Z njo so šli tudi mati in gostilničarjev sin, Ivankin nečak. Že na poti jim je nasproti prišel Gjorgje, ki je od mimovozečega sladoledarja Selima kupil sladoled in ga dal fantku. Orožja tedaj ni imel pri sebi, saj ni bil v službi. Družba je odšla na Stari grad, Gjorgje pa v vojašnico. Kasneje ta dan je Ivanka materi rekla, da se mora prej vrniti, ker bo v gostilni veliko ljudi, ki jih bo treba postreči. Na poti domov se ji je pridružil Jože Svet. Videla sta, da jima nasproti prihaja Gjorgje in sta se mu hotela izogniti. Ubrala sta pot, ki je vodila v nasprotno smer od gostilne. V bližini Mrškove kovačije ju je graničar dohitel. Pričel je streljati v Ivanko. Zadel jo je v vrat in srce. Takoj je padla mrtva. Gjorgje je ustrelil še samega sebe. Jože je zbežal. Na kraju tragedije se je takoj zbrala množica ljudi. Prišlo je veliko graničarjev, ki so varovali ranjenega tovariša. Kmalu za njimi je prišla še orožniška patrulja in telefonsko obvestila sodnika v Cerknici. Ko je ta opravil svoje delo, so Ivanko prepeljali na dom njenega brata, Gjorgja pa v vojaško bolnišnico v Ljubljani. V ponedeljek so Ivanko prenesli v mrtvašnico, kjer je ogled opravila še dežurna komisija in kasneje še vojaška. Po uradnih ceremonijah so domači lahko opravili spoštljiv pokop.

Jože Svet in Ivanka sta si bila dobra. Star je bil 24 let. Nedavno je prišel od vojakov. Po njeni strašni smrti fanta ni bilo domov. Domači so bili v skrbeh. Ker ga v ponedeljek zjutraj še vedno ni bilo, ga je šel brat iskat. Našel ga je mrtvega blizu vasi pod neko leseno barako. Prejšnji večer so ga videli iti proti Planini. Kaj se je dogajalo v njegovi glavi in duši, nihče ne ve. Dogodek ga je tako pretresel, da je sklenil končati svoje mlado življenje. Poleg njega so našli pištolo. Komisija je ugotovila, da se je ustrelil v levo sence. Fanta so poznali kot mirnega in značajnega.

Kaplar Gjorgje Milić, graničar,  je ustrelil svojo nesojeno ljubezen Ivanko. Po izvršenem dejanju je ustrelil še sebe. Ni takoj umrl. Pogovarjal se je z orožniki, ki so kmalu prišli na kraj dogodka. Ko je prišel še preiskovalni sodnik in ugotovil stanje, so Ivanko prenesli v mrtvašnico, Gjorgja pa odpeljali v vojaško bolnišnico v Ljubljani. Zdravniki so se trudili zaman. Umrl je  naslednji dan, v ponedeljek, ob dveh popoldan. Pri njem so menda našli poslovilno pismo, v katerem je napisal, da je dejanje storil, ker  ni imel izgledov za poroko s svojo nesojeno ljubeznijo. Kaj se je zgodilo z njegovim truplom, ni znano.

Viri:

• Slovenec: političen list za slovenski narod (24.05.1932), letnik 60, številka 117. URN:NBN:SI:DOC-DSFTGJU4 from http://www.dlib.si

Kraj: Unec
Datum: 1932
Avtor: neznan
Zbirka: dLib – http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-28TY1X6I/adc81fd9-4b80-402a-8d01-e7b1b74c9668/PDF
Skenirano: —
Oblika: kopija zaslona