1923 Rakek – Ponarejanje denarja

Prosim za potrpljenje, ker bo uvod malo daljši.

Na sliki je bankovec za deset dinarjev Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev iz leta 1919. Bankovci so bili natisnjeni na papirju brez vodnega žiga in različne debeline. Risbe in gravure je izdelal Menti Clement Crnčić. Bili so svetlejših in temnejših barvnih odtenkov. Zaradi različnih tiskarskih strojev se razlikujejo številke na posameznih bankovcih in prav tako serijske številke. Za pretisk kronske protivrednosti v rdeči barvi so uporabili kovinske in gumijaste žige, zato pretiski niso enaki. Izdelali so jih v Franciji. Menjava je bila 40 kron za deset din. Upoštevajoč gospodarske razmere bi moralo biti ravno obratno. Ta menjava je skoraj spravila Avstrijo v bankrot. Ponaredki so redki. Dobro ohranjeni imajo ceno 60 evrov.

Bankovec za deset dinarjev iz leta 1920 je bil edini jugoslovanski denar, ki so ga natisnili v Ameriki v značilnem dolarskem stilu. Tiskala je American Banknote Company, New York. Razgaljen moški vrti kolo, ki je simbol napredka. Štirje planinski vrhovi predstavljajo poveličevana srbska bojišča iz prve svetovne vojne: Kožuh, Veternik, Dobro Polje in Kajmakčalan. Natisnjen je na debelem papirju, brez vodnega tiska in v močnih modrih odtenkih. Vogalne številke so različne. Ponaredki niso znani.

Na sprednji strani bankovca za deset dinarjev Kraljevine Srbije iz leta 1893 je dekle v srbski narodni noši, ki gusla. Na zadnji strani je kmet z ralom, živino in poljskimi pridelki. Bankovec so natisnili v Parizu v berlinsko modri barvi. Vodni tisk predstavlja glavo kosovskega vojvode Miloša s čelado. Na zadnji strani je tekst v francoščini. Risala sta Daniel Depuis in Georges Duval, graviral pa Loius-Eugene Mouchon. Bankovec je zanimiv, ker ima dve imenovanji, dinar na eni in frank na drugi strani. Tiskali so ga v nakladi 23.941.000. V obtok je prišel šele 13. septembra 1908. leta in se obdržal 25 let. Narodna banka Kraljevine SHS je sprejela sklep o njegovem umiku 19. julija 1928. Iz obtoka je dokončno izginil 31. marca 1934. Bankovec so uporabljali tudi srbski begunci v prvi svetovni vojni. V Parizu in Zürichu so ga lahko zamenjali v francoske in švicarske franke po stabilnem tečaju. Ponaredkov je bilo veliko.

No, zdaj smo pa tam. Zgodba bi lahko nosila tudi naslov »Strici so mi povedali«, ker pa ga je uporabil že Miško Kranjec, mu ne bom kradla. Stric moje prijateljice mi je pred davnimi časi povedal, da je imel Franc Gabrenja sina, ki je ponarejal denar in je pobegnil v Rusijo, ko so ga pričeli iskati pristojni organi. Informacijo sem sprejela z rezervo. Pred kratkim sem v starih časopisih iskala konkreten podatek. Moj nezakonski mož ima navado reči, da se na dolgi rok vse pokrije. Tudi tokrat je imel prav. Kdor išče, ta najde. Iskanega nisem našla, sem pa odkrila reportažo o ponarejevalcih denarja z Rakeka. Ugotovila sem, da je imel stric glede ponarejanja denarja prav, glede bežanja v Rusijo pa ne. Z mešanimi občutki sem sprejela dejstvo, da živim v hiši, ki je gostila kriminalno združbo. Torej … Franc Gabrenja st. je bil prvi mož svoje tretje žene, ki je bila sestra mojega starega očeta. Od nje smo kupili hišo leta 1965. Zgodovina ni bila znana. Franc Gabrenja st. je leta 1905 s prvo ženo dobil sina enakega imena. Ta se je v dijaških letih lotil ponarejevanja in razpečevanja bankovcev za 10 dinarjev (glej tretji bankovec). O tem sinu se pri nas doma ni nikoli govorilo. Od tu naprej povzemam informacije iz slovenskih in italijanskih časopisov.

Kot je običajno, je tudi tem aretacijam botroval nekdo, ki je povedal tudi tisto, česar ga niso vprašali, ko so ga malo bolj na trdo prijeli. V Beogradu so pri nekem železničarju našli polno košaro ponarejenih bankovcev, približno za 60.000 din. Ugotovili so, da košara pripada nekemu Dobrijeviću, ki so ga prijeli med Beogradom in Vinkovci. Ta je v zaporu takoj zapel. Posledica so bile aretacije širom Jugoslavije. Osemindvajsetega decembra 1923 so v kraju Sv. Križ pri Trstu odkrili veliko delavnico za ponarejanje bankovcev in mnogo ponarejenih 10-dinarskih bankovcev. Delavnica je pripadala dobro organizirani združbi iz Jugoslavije in Italije z zvezami v Beogradu in Zagrebu. Lastnik hiše Andrej Gorjup jo je pravočasno odkuril v Ameriko. V Trstu so aretirali 13 ljudi. Poti so vodile v Ljubljano, kjer so aretirali še 18-letnega Franca Gabrenjo, ml. (navdušenega člana Sokola in vnetega člana Orjune), celo družino Lenassi (66-letno mater vdovo, dve hčeri in sina) in več oseb v Zagrebu, Beogradu in še nekaterih večjih jugoslovanskih mestih. Odkrita ponarejevalska družba je bila največja, kar jih je kadarkoli obstajalo v tedanji Jugoslaviji. Do odkritja so v promet spravili približno 300.000 ponaredkov. Pomembna postojanka ponarejevalcev je bila v Gabrenjevi hiši na Rakeku. Od tu so posredovali denar v Ljubljano. Hiša železniškega premikača Franca Gabrenje st. je bila že nekaj časa na sumu kot zatočišče tihotapcev. Tu se je redno ustavljal Ignacij Koprivec iz Kraljevice, tihotapec s tobakom in kokainom (že takrat so ga snifal’). V Italijo se je vozil tako, da je skočil na stopnice brzovlaka, ko je speljal s postaje. Po odhodu Italijanov z Rakeka ga nekaj časa ni bilo. Ponovno se je pojavil v drugi polovici leta 1923 in povedal, da sedaj operira v Trstu. S seboj je imel večjo količino bankovcev, ki jih je pustil pri Gabrenjevih. Aretirali so celo družino Gabrenja. Franca st. so takoj izpustili. Njegova žena Marija, roj. Kolar, sestra Pepija Kolarja, je pričala na procesu. France ml. je po aretaciji izdal še druge ljubljanske sodelavce. Povedal je, da sta bankovce unovčevala Mira Lenassi s kupovanjem po ljubljanskih trgovinah in čevljar Ivan Merlak, ki je z njimi nabavljal usnje.

Jugoslovanska oblast je bila ekspeditivna. Sojenje se je začelo že 3. junija 1924. Franc Gabrenja in Mira Lenassi sta krivdo takoj priznala. Obtoženi Merlak je priznal, da je prejel ponarejene bankovce, čeprav se jih je otepal. Unovčil pa je le dva. Svoje mnenje je povedal tudi predstavnik Narodne banke v Ljubljani. Povedal je, da so ponaredki slabi, kljub temu da jih je izdelal izkušen litograf z ustreznim postopkom. Zanimiva se mi je zdela definicija ponarejevalca, kot jo je podal državni pravdnik (danes bi bil to tožilec): »Ponarejevalec denarja je tip goljufa. Razlika med njim in med navadnim goljufom je le ta, da je navaden goljuf takorekoč branjevec, ponarejevalec denarja pa velikopotezen grosist. Treba mu je inteligentnosti in izobrazbe, ako hoče denar dobro ponarediti. Ponarejevalec pa rabi razpečevalca.« Za obtožene je predlagal najvišjo kazen. Sodba: »Franc Gabrenja ml. je kriv, da je v novembru in decembru 1923 v Ljubljani in drugod po dogovoru z drugimi deležniki izdajal ponarejene kreditne liste, in sicer 10-dinarske bankovce prve izdaje, katerih potvorba se je izvršila z orodjem, ki olajšuje pomnoževanje teh listov.« Obsojen je bil na tri leta težke ječe, poostrene vsak mesec z enim postom. V kazen je bil vštet čas, ki ga je prebil v preiskovalnem zaporu od 23. decembra 1923. Mira Lenassi in Ivan Merlak sta bila obtožena goljufije in obsojena na tri mesece zapora. V ta čas se je štel tudi čas v preiskovalnem zaporu, kar pomeni, da sta s sodišča odkorakala svobodna. Glede na dosegljive podatke izhaja, da se je Franc Gabrenja ml. poročil leta 1930 in imel sina. Potem se je izgubila vsaka sled za njim. Definitivno pa ni odšel v Rusijo.

Dobro ohranjeni ponaredki bankovca iz leta 1893 med zbiratelji dosegajo ceno od 150 do 200 evrov. Zato bom tule končala. Grem na podstrešje preverit, če je še kje ostal skrit kakšen kliše. Še bolje pa bo, če bom našla kakšen že natiskan bankovec. Več njih bi bilo odlično. Stopetdeset evrov ni zanemarljiv znesek za slovensko upokojenko.

Verjetno se, vsaj starejši, še spomnite bankovca za jurja, na katerem je bil upodobljen livar iz Zenice. Moj stric iz dela Slovenije, kjer se parijo volkovi, se je vozil v službo v Ljubljano v eno večjih tovarn, ki je ni več. Sovaščan ga je nekoč prosil, da mu prinese nekaj štek cigaret iz Ljubljane. Iz tega kraja do prve trgovine je bilo tri četrt ure s konjem. Brez cigaret pa ni da bi človek bil. Dal mu je tri bankovce za jurja. Stric je naročilo izpolnil. Popoldne je prišel naročnik po blago in strica vprašal:
– So jih kaj gledali?
– Koga?
– Denar.
-Ne, zakaj pa?
-Sem jih včeraj naredil.

Odsihmal mu stric ni več prinašal ne cigaret ne česarkoli drugega. Mu je pa kar nekaj noči kratil spanec strah pred obiskom policistov.

Viri:

• https://scindeks.ceon.rs/article.aspx?artid=1451-43541501108P
• Stojanović, Ž. Nacionalni katalog novčanica Srbije in Jugoslavije. Beograd: Sanimex, 2007.
• Tabor (30.12.1923), letnik 4, številka 294. URN:NBN:SI:DOC-D8YOYGHJ from http://www.dlib.si
• Straža (31.12.1923), letnik 15, številka 149. URN:NBN:SI:DOC-4YN25GB9 from http://www.dlib.si
• Slovenec: političen list za slovenski narod (30.12.1923), letnik 51, številka 294. URN:NBN:SI:DOC-E40WM41I from http://www.dlib.si
• Narodni dnevnik (04.06.1924), letnik 1, številka 131. URN:NBN:SI:DOC-MUCN2GCA from http://www.dlib.si

Kraj: Rakek, Francija, ZDA
Datum: 1919, 1920, 1893, 1923 (zgodba)
Avtor: francoska in ameriška družba za tisk bankovcev
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 18. 3. 2024
Oblika: 3 bankovci