1960 Loška dolina – Kamion sive barve

Podoben kamion, pri istem podjetju, je vozil tudi možak – rekli mu bomo Šofer. Sedež podjetja je bil poleg gostilne Lovec na Rakeku in po šihtu je bilo treba iti še v gostilno, da so zalili dobre posle. Takrat še ni bila določena 0,0 za poklicne šoferje. Pa saj je bilo tudi že konec službe.

Ko so takole ob šanku modrovali, sta v gostilno stopila dva možakarja. Po obleki je bilo videti, da sta kmečkega rodu. Kot se je kasneje izkazalo, sta bila od Sv. Vida. Naročila sta vsak svoj dva deci in se prepustila svojim mislim. Šofer ne bi bil Šofer, če ju ne bi povprašal, zakaj sta pa tako žalostna. Starejši je razložil, da bo zdajle z vlakom prišla truga in ne vesta, kako jo bosta spravila do doma. “Ni problema,” je rekel šofer, “jaz imam kamion in jo bom peljal!”

Možakarja sta bila zadovoljna in sta častila pijačo. Ko so trugo naložili na kamion, sta se usedla v kabino, poleg Šoferja, in odpeljali so se. Nekje na poti so srečali možakarja, ki je strumno pešačil po cesti. Ker je bil Šofer dobričina, ga je pobaral, kam da gre. Pešec je povedal, da k Sv. Vidu. “Glih prav,” je rekel Šofer. “Mi tudi. Kar zadaj gor skoči. Je truga tam, samo je prazna.”

Rečeno, storjeno. Od tu naprej viri pripovedujejo dve različici zgodbe. Po eni naj bi bil Pešec utrujen, po drugi pa naj bi začelo deževati. Dejstvo pa je, da se je ulegel v trugo in zaprl pokrov. Malo naprej od Cerknice so srečali žensko, ki je rinila bicikel. Šofer jo je povprašal, kaj je narobe in povedala je, da ji počil šlauf. Ker so šli v njeni smeri, ji je naročil, naj gre kar na keson, saj da je že eden tam. Ženska je vrgla kolo na kamion in skočila gor. Zagledala je trugo in sklepala, da je to tisti eden. Ta mi pa res ne more nič več, si je rekla in sedla na tla.

Ko so se tako nekaj časa peljali, se je Pešcu zdelo, da že dolgo traja. Odmaknil je pokrov in vprašal, če je že Sv. Vid. Ženska se je tako ustrašila, da je skočila s kamiona in si zlomila nogo. Tožila je podjetje, ki je moralo plačati mastno odškodnino. Šofer pa je, ker je vozil službeni kamion v zasebne namene, dobil nagrado, ki je bila tisti čas zelo popularna – šest mesecev je lahko napravljal drva v Gotenici.

Anton Ivančič poleg kamiona. Na tej sliki vidimo, da se vrata odpirajo nazaj. Tak način so imeli tudi prvi fički.

V tistih časih je moral človek voziti tri leta, da je lahko opravljal izpit za kamion. V tem času je bil tretiran kot pomočnik, ki so mu rekli komisionar. Antona je učil Furlan in mu je dal tudi en pameten nasvet: “Veš, Tone, če čutiš, da bi te kdo v ku*** poslal, pa ga daj ti prej!”