Grahovo 1964/65 – 5. razred

V Grahovem in okoliških vaseh ni bilo nikoli toliko mladine, da bi bilo treba organizirati pouk v paralelkah. Če se je nabralo več učencev, smo se pa malo stisnili.

Tako kaže fotografija 5. razreda. Saj je taka gneča, da nekaterih sošolcev niti spoznati ne morem, kaj šele, da bi vedel njihova imena. Zato, da ne bi naredil krivice neprepoznavnim, tudi ostalih ne bom našteval.

Štetja sem se pa vseeno lotil in, ne boste verjeli, bilo nas je 36. Delati red v taki skupini ni bilo enostavno. Bili smo v tistih letih, ko so hormoni začeli delovati na drugačen način. V petem razredu sem od starejših sošolcev izvedel, da punčke niso samo za tepsti. Da jim je mati narava namenila še drugo vlogo. Kakšna ta vloga je, nam sicer še ni bilo jasno, čutili pa smo, da je v njihovi družbi lahko tudi drugače fletno.

Včasih smo imeli tudi obšolske dejavnosti: pevski zbor, foto, dramski krožek. Pevskega zbora ni bilo možno sestaviti iz samo enega razreda. Vaje smo imeli včasih tudi popoldne. Posebno pred kakšno predstavo ali gostovanjem. Po vaji pa je bilo treba iti domov, v tistih časih seveda peš. Torbe na rame in se je vsulo iz šole. Pa je naneslo tako, da smo bili z Bločic samo fantki, iz Martinjaka pa same punčke iz nižjega razreda, vse luškane in razposajene. Že med vajo smo se spogledovali, ko pa smo prišli do križišča, smo se ojunačili in povabili deklice, naj nas spremijo. Nič se niso obotavljale. Do Perkuza so šle z nami. Posloviti pa se še kar ni dalo. Tako lepo je bilo v njihovi družbi, da smo se tam obrnili in šli še mi njih spremit do Martinjaka.

Je bilo pa v tistih časih tako, da so učitelji stanovali v bloku poleg ceste, mimo katerega smo marširali za tja in nazaj.

Čez nekaj dni je bil pa roditeljski sestanek. Mama je prišla od tam tako slabe volje, da sem se resno prestrašil, kaj je izvedela. Če sem še tako gruntal, se nisem mogel spomniti nobenega vzroka za njeno slabo voljo. Ocene so bile v redu, ukora nisem dobil. Kaj sem ušpičil? Iz nje pa nisem mogel izvleči ničesar. Kar za njo sem hodil. Tiščalo me je v prsih. Nekaj je narobe, a kaj? Šla je pripravljat krmo za prašiče, jaz pa za njo. Ihtavo je štokala tisto peso v koritu in solza ji je kanila vanj. Kaj sem ušpičil? Ona pa kar tiho. Stal sem tam kot kup nesreče in moledoval za kakšno pojasnilo, ki je čez veliko časa tudi prišlo: »Sem mislila, da bo iz tebe en fant, si pa ena šlapa«. Še manj mi je bilo jasno, kakšen prekršek sem storil, da je izrekla te preroške besede. Tesnoba se je stopnjevala. Moj greh je bil zgleda tolikšen, da se ga niti ubesediti ni dalo tako na hitro. Trajalo je in trajalo, preden sem izvedel, da so jo učitelji obvestili o našem sprehajanju z Martinjkami. Meni se je odvalil kamen od srca, njej pa najbrž ne. Tako rada bi videla, da bi šel za »gospoda«, pa sem ji te njene sanje tako zgodaj uničil.

Prispevek je napisal: Ivan Zabukovec.

Kraj: Grahovo
Datum: spomladi 1965
Avtor: neznan
Zbirka: Ivan Zabukovec
Skenirano: 8. 8. 2013
Oblika: fotografija