1979 Ljubljana – Hišica na Kolezijska 16

Bojan je takrat navdušeno snemal s kamero Normal-8. Kasneje je ta filmček še digitaliziral in ga restavriral. Še dobro, drugače bi ostali samo pri spominih, na katere pa ni dobro, da se preveč zanašamo.

Tistega leta sem prišel od vojakov, dobil prvo službo in iskal stanovanje. Moja žena, tedaj še dekle, pa je bila tik pred diplomo, prvo zaposlitvijo in izgubo pravice do bivanja v Študentskem naselju v Rožni dolini. Najino življenje je prehajalo v novo obdobje in začenjale so se velike spremembe prehoda iz študentskega življenja v življenje odraslih.

Iskala sva skupno bivališče in našla sobo v hišici blizu Trnovske cerkve. Tja sta naju povabila prijatelja iz otroških let, ki sta v njej živela že približno leto dni.

Hišica je stala nekoliko odmaknjena med zelenjem med Riharjevo in Barjansko cesto. V njej je nekoč verjetno živel lastnik velike vrtnarije, ki jo je obdajala z vseh strani. V bližini je stalo tudi nekaj steklenjakov nekdaj cvetoče Bizovičarjeve vrtnarije. Prejšnji stanovalci so se že odselili, saj je bila hišica slabo vzdrževana in že dolgo predvidena za rušenje. Kljub temu sva si v njej uredila svoj prvi dom. Kupovala sva prve gospodinjske aparate in prve kose pohištva. Bilo je prijetno živeti v dobri družbi, praktično v središču Ljubljane, pa vendar obdana z naravo. V svoji sobici sva se počutila zelo odrasla.

Lastnik hišice je še vedno obdeloval manjši košček vrta in se prikazal vsaj enkrat na mesec, ko smo plačali najemnino. Videti mu je bilo, da mu ni bilo všeč, da je prostor nekdanje vrtnarije namenjen nekim višjim ciljem.

S sosedoma smo nadaljevali način življenja, ki smo ga poznali še iz študentskih let – veliko druženja in tu pa tam kakšna zabava. Vsem je bilo jasno, da gre le za prehodno obliko bivanja. In res, že naslednje leto smo se tako midva kot soseda preselili v stanovanji, kjer smo ostali vse do selitve v Cerknico, kjer smo spet postali sosedje.

Po približno petnajstih letih bivanja v Cerknici sva s sosedom Bojanom postavila spletno stran Stareslike. Ostala sva njena urednika in tako je bila tista hišica na svoj način že takrat povezana z nastankom te strani.

Maja letos naju je pot zanesla v bližino nekdanje Bizovičarjeve vrtnarije v Ljubljani. Spomini na hišico na Kolezijski so že močno zbledeli. V življenju je bilo vedno dovolj novih izzivov, da so spomini počasi tonili v ozadje. Po toliko časa naju je zanimalo, kako izgleda nekdaj Bizovičarjevo zemljišče danes.

Takšen je danes vhod na pozabljeno zemljišče z Riharjeve ulice. Približno tako je bilo tudi pred 50 leti.

Tako pa je videti vhod z notranje strani. Tudi to je podobno tistemu izpred 50 let.

Po tolikem času je zemljišče v še slabšem stanju, kot takrat, ko smo tam živeli. Pač, toliko časa se že čaka, da se bo začela gradnja nekega objekta. Še vedno je zelen otok v neposredni bližini centra mesta. To so ugotovili tudi ljubljanski ptiči, ki so se na ta zeleni otoček prav nagnetli. Ta dan, ko sva bila tam, je bil sončen, ptičjega žgolenja pa je bilo toliko, kot ga verjetno še nisva slišala.

Razgledovala sva se naokoli, pa razen stezice, ki je vodila na parcelo, nisva mogla prepoznati ničesar drugega.

Prostora so se lotili vrtičkarji, ki najdejo svoj mir v zelenju sredi mesta. Očitno tu poteka tudi kakšno praznovanje.

To pogorišče stoji na mestu, kjer se mi je zazdelo, da je stala naša hišica. Našel sem tudi nekaj betonskega tlaka, ki je mogoče še iz tistih časov, in nekaj kosov betona, ki bi bili lahko del rastlinjakov.

Vesel sem bil, ko sem našel kos odtočne in nekaj kosov vodovodnih cevi. Sprva sem mislil, da so iz naše hišice, pa se je izkazalo, da so bili najverjetneje pripeljani od drugje.

Pogled na Trnovsko cerkev je še vedno enak, le bolj zelen.

Ustavila sva se pri starejši ženski, ki je čistila okrog majhnih gredic. Povedala je, da ne more biti kar naprej v bloku, pa si je pred 45 leti nekako zagotovila, da ima vrtiček, kjer se sprošča. Večkrat so jo že obvestili, da bodo začeli z nekakšno gradnjo, da na vrtiček ne bo več mogla, pa se v vseh teh desetletjih ni še nič zgodilo.

Spomni se, da je bila na začetku tam majhna hišica, ki pa so jo kmalu podrli. Vrtičkov je nekaj deset in vsi so neformalni. Ni nekakšnega organa ali ustanove, ki bi vrtičkarje koordinirala ali urejala pravice. Vsak si je uredil svoj vrtiček in sedaj bolj ali manj aktivno skrbi zanj, kot ve in zna in kolikor ima volje.

Največja sprememba je bila, ko so urejali bližnjo Gradaščico. Na sredino tega velikega zemljišča so navozili ogromen kup materiala. Vrtičkarji so iz navoženega kupa izbirali in vozili zemljo na svoje gredice. Pri posegu so spremenili strugo Gradaščice tako, da je zemljišče sedaj manjše.

Kraj: Ljubljana
Datum: 1979/80, maj 2026
Avtor videa: Bojan Štefančič; foto: Miloš Toni
Zbirka: Bojan Štefančič, Miloš Toni
Skenirano: 2011
Oblika: video, fotografije