1960 Benete – Košnja

Zgodnja ura, strm breg in kosci, pod katerih zamahi padajo kupi rosne trave. To se bili prizori, ki se jih spomnim iz ranega otroštva. Takšni prizori so bili pred desetletji nekaj običajnega. Zgodnja ura je bila razumljiva, da so se izognili dopoldanski vročini. Naši travniki – košenice so bili v strminah okoli vasi. Še vedno se spomnim njihovih domačih imen: Jrlek, Rudkavo, Brejg, Pekel in Rauhou brejg.

Letnico 1960 sem izbrala iz dveh razlogov. Prvi je ta, da sem bila stara že devet let in so spomini že realni in drugi, da sem lahko oz. sem morala pomagati, pri nekaterih opravilih pri hiši. Moja naloga je bila, da sem varno odnesla in tudi prinesla “fruštek” koscem, ki ga je mama Milka pripravila zanje. “Fruštek” je moral biti okrepčilen, kajti košnja je bila naporno delo za krepke in močne možakarje. Mama je vstala že zelo zgodaj, da je pripravila hrano. Včasih je skuhala goro ajdovih žgancev, zabeljenih z domačimi ocvirki. Spet drugič je pripravila skutine štruklje, zabeljene z drobtinami, prepraženimi na domačem putru. Zraven je skuhala dobro posladkano belo ječmenovo kavo. Spomnim se, da je večkrat pripravila tudi kompot iz posušenih domačih češpelj. Pravi čudež je bil, da sem vse to prinesla koscem in nič polila. Vedno je pripravila tudi t. i. “krhke flancate”. Če se danes spomnim, s kakšnim strahom sem hodila po mokri stezi, otovorjena s košaro polno hrane! V črnih gumijastih škornjih (čouli smo jim rekli), ki so samo “čakali”, da zdrsnem. Nikoli nisem, hvala bogu!

Krhki flancati

Ampak moram začeti na začetku. Priprave na košnjo trave so se začele že par dni prej. Stari oče Primož je bil zadolžen, da skleplje (naostri) vse kose, ki so bile pri hiši. Sedel je na malem stolčku, pred seboj je imel čok in vanj nasajeno kovinsko klepalo. Cel božji dan so po dvorišču odmevali udarci kladiva po kovini, ko je klepal kose. Ata je pregledal in učvrstil “kusja“, da so bile kose čvrste in stabilne. V čebru so bili namočeni “osovniki”, da niso puščali vode.

Osovnik je imel vtaknjen pas, kosec pa si ga je opasal. Vanj je kosec spravil oslo.

Pasovi, s katerimi so si kosci opasali osovnike, so morali imeti sponke, da niso ovirali koscev pri delu. V vsakem osovniku je bila osla (brusilni kamen), da so kosci sproti ostrili svoje kose.

Osla je dolgo služila svojemu namenu. Če se je obrabila ali bognedaj razbila, so jo tako nasadili na lesen ročaj.

Kosci so se zbrali zgodaj, večinoma še pred zoro in odšli na košenico. S seboj so vedno vzeli “flašo” domačega žganja in “bariglo” mrzle vode. Nekje med šesto in sedmo uro so dobili zajtrk, ga pojedli in nadaljevali s košnjo, dokler ni postalo vroče in se je rosa posušila.

Barigla

Potem so prišle na vrsto grabljice. Mama, stara mama, kakšna soseda in me punčke, ki smo bile že dovolj velike, da smo pomagale. Ata nam je naredil manjše grablje, kot so jih imeli odrasli. Ker so kosci kosili travo v t. i. “red”, je bila naloga grabljic, da “redi” razmečejo po celem travniku. Trava je bila mokra, zato bi se v kupu slabo sušila.

Pod kupi mokre trave so se včasih skrivale krastače, zelene skokice, slepci in na mojo veliko grozo, tudi kakšen gad ali celo modras. Od takrat naprej imam še danes pravo fobijo pred kačami. Ga ni “boganebrata”, ki bi me spravil v kakšen terarij pogledat te, sicer lepe živali. Tudi to so spomini, ki so bili del odraščanja na podeželju.

Slovarček:

• fruštek: zajtrk
• kusje: leseni ročaj, na katerega je bila pritrjena kosa
• osla: brusilni kamen za brušenje kose in srpa
• osovnek: lesena podolgovata posoda, napolnjena z vodo
• barigla: lesen ročni sodček
• krhki flancati: ocvrto pecivo iz jajc, moke, sladkorja, masla in kisle smetane
• flaša: steklenica
• čouli: črni gumijasti škornji

Kraj črno-belih fotografij: Begunje
Datum: neznan, najverjetneje pred 2. svetovno vojno; 1960 zgodba
Avtor: neznan
Zbirka: Maja Milavec, Alojz Mazij, Nada Lomovšek, Janja Urbiha
Skenirano: 4. 8. 2014
Oblika: fotografije