1959 Begunje – V Kulturni dom

Slika učencev je nastala v Begunjah, novembra 1959. Učenci višjih razredov spremljajo prvošolčke na slovesnost sprejema v pionirsko organizacijo.

Prvi z zastavo je France Vidmar iz Begunj, Mačkov Miro z bobenčkom je iz Selščka, prav od tam je tudi Zinka Lukovič – z odprtim plaščkom gleda v fotografa. Levo za Zinko je široko nasmejan Miro Kranjc – Zajcov. Pred Zinko je tudi v odpetem plaščku in škorenjcih s pogledom v tla verjetno Mojca Kranjc – Mihoučkova. Desno v puloverju z belimi rokavi je Boris Rupar, pred njim pa je delno zastrt Bojan Ličen.

* * *

Fotr je v moji rosni mladosti od mene marsikaj zahteval, a me je tudi veliko naučil. Na primer, kako narediti okrasni papir za zavijanje knjig in zvezkov. Najprej je bilo treba iz krompirja pridobiti štirko. To je bil kar malo zapleten postopek od ribanja krompirja, do stiskanja, kuhanja in precejanja, pa do tega, kako oblikovati pravi barvni vzorec s svojim okusom in umetniškim navdihom. S prepogibanjem in stiskanjem premazane polovice s tisto ne premazano, si dobil zrcalno sliko svoje umetniške stvaritve. Potem je bilo treba to vse skupaj lepo raztegnjeno še posušiti. In imel si papir z vzorcem po svoji želji in okusu. Škrob je bil potreben, da je utrdil vodene barvice.

Ne vem kakšne skrbi imajo sedaj otroci v zadnjih vzdihljajih počitnic, a prav gotovo ne takih kot sem jih imel jaz, ki jih skoraj nisem imel. Mene ni nihče vprašal kakšno torbo si želim. Dobra je bila tista tastara, ki se je med počitnicami sigurno že posušila, ker mi je zadnji dan padla v potok kjer smo lovili žabe. Tudi za čevlje me ni nihče vprašal kakšne si želim. Če so mi bili gumijasti škornji še prav sem iz stare zračnice za kolo izrezal fliko in z gumilezengo zaflikal tisto razpoko na pregibu in za nekaj časa niso puščali. Tudi s kakšnimi slikami naj bo poslikan zvezek me ni nihče vprašal. Je pa bilo vprašanje kdaj in zakaj novi zvezki in knjige še niso zaviti in na tistem pak papirju ni bolj čitljivo napisano kaj je pod ovitkom.

Ja potem se je pojavilo vprašanje kam sem dal copate. Pa sem ugotovil, da sem jih zadnji dan pozabil v šoli in da so bili tako ali tako že znucani. Dobil sem staro deko iz katere sem zrezal podplate potem pa po tri sloje tistih podplatov sešil in prešil skupaj, iz papirja urezal kroj, po katerem sem potem izrezal še zgornji del. Da je vse skupaj bolj držalo sem šel k prijateljevem očetu, da mi je dal dreto in ko sem mu povedal zakaj jo rabim se je ponudil, da bo to naredil on, ki je bil šuštar in je imel mašino, ki je zmogla šivati tako debele stvari. Tako sem dobil nove in lično narejene copate, ki naj bi zdržali vsaj do zimskih počitnic.

Sicer, pa je bila največja skrb koliko ur bomo imeli tedensko za telovadbo in upanje, da ne bi bila kakšna ura manj na račun angleščine, ali matematike. To kdo bo razrednik, nas niti ni zanimalo, saj se bo moral tisti, ki bo, tako ali drugače prilagoditi nam, ali pa bo dnevno izgubljal živce in se celo leto ukvarjal z grožnjami, da bomo po koncu šole vsi delali na žagi in skladali dile, pa da naj hitro pozabimo na želje o pilotih, ali komandantih velikih ladij.

Ja ugibali smo tudi, ali nam bo una najbolj tečna tršica, kot po navadi že prvi dan dala, da napišemo domačo nalogo. Ja se mi zdi, da je bilo takrat čist malo fajn drugače kot pa v današnjih cajtih.

Slovarček:

• fotr: oče
• štirka: škrob
• pak papir: grob pakirni papir
• gumileznga: kontaktno lepilo za gumo. Namazati je bilo treba obe strani, počakati, da se lepilo posuši in potem oba namazana dela stisniti. Popravek ni bil mogoč.

Prispevek je napisal: Franc Zabukovec – Bunkar.

Kraj: Begunje
Datum: 29. 11. 1959
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 30. 4. 2022
Oblika: negativ 6 x 6