1975 Leinfelden ZRN – Prijateljska nogometna tekma

Tri tedne pred odhodom k vojakom v Banja Luko sem odigral mojo edino mednarodno nogometno tekmo – seveda prijateljsko. Bil sem član kombinirane  ekipe Kovinoplastike Lož in Merkurja Kranj. Srečali smo se z ekipo gostiteljev – tovarniškim moštvom Roto, Wilh. Frank v Leinfeldnu pri Stuttgartu ob proslavi  25. obletnice njihovega tovarniškega športnega društva. Iz Kovinoplastike Lož smo bili v ekipi: (stojijo) prvi z leve France Urbas – selektor; drugi Branko Mulc, vratar; Marjan Šurina, tretji z desne; Zlato Mlakar, prvi s desne. Čepeli  smo: Prvi z leve Milan Hiti, kapetan moštva; drugi Lojze Mazij; drugi z desne Miloš Kovač. Ostali so bili člani moštva iz Kranja. Njihovih imen se po 50. letih ne spomnim.

Seveda je bil nogomet tudi v naših mladih letih eden najpopularnejših športov. Na Blokah žal ni bilo igrišč in opreme za kakšno resnejšo nogometno igro. Izjema je bilo igrišče v vojašnici v Velikih Blokah, kamor pa domačini nismo hodili. V osnovnošolskih letih je bila osnovna igra z žogo “med dvema ognjema”, po odprtju dvorane TVD Partizan v Novi vasi, pa pri urah telovadbe občasno košarka ali odbojka. Če je bilo lepo vreme, smo učenci med urami telovadbe tako ali tako največkrat zlagali drva v veliko šolsko drvarnico.

Pomemben preskok je bil odhod v Ljubljano v srednjo šolo. V internatu TSŠ na Vidovdanski ulici je bilo za B stavbo igrišče rokometnih dimenzij, pokrito z lešem. Tam smo gojenci nabijali nogomet, če ni bilo učnih ur in ko smo prišli na vrsto. Največkrat je bilo to ob sobotah popoldne ali nedeljah, saj smo domov odhajali navadno le enkrat na mesec in ob praznikih. V mojem času so bila za umivanje v  fantovskih kopalnicah le betonska korita z mrzlo vodo. Lahko si mislite, kako smo bili po igranju na lešu čisti za v šolo. Kopat smo se šli enkrat na teden pod vodstvom vzgojitelja v javno kopališče na Miklošičevo cesto. Tuš, tri minute, milo, blazinica brezovega šampona, sveža majica in sp. hlače in tik tak smo bili gotovi. V nogometu sem se nekako uvrstil v domsko ekipo, ki se je občasno pomerila z ekipami drugih fantovskih dijaških domov.

Sledilo je Študentsko naselje v Rožni dolini. Na asfaltnem  igrišču med 3. blokom in jedilnico smo preživeli marsikakšno prijetno nogometno urico. A nič resnega. Ob počitnicah smo v Vel. Blokah že lahko igrali na male gole na igrišču ob Domu JLA, saj redne vojske v vasi ni bilo več veliko, rezervisti pa so prosti čas intenzivno preživljali v gostilnah. Oficirji JLA so me uočili in z njimi sem šel nekajkrat gostovat na tekme v Prezid, Gerovo ali na Rakek. Tisto leto pred odhodom k vojakom sem šel nekajkrat na nogometni trening v Cerknico na igrišče v Kolenu. Avta ali mopeda nisem še imel, in moje resnejše nogometne želje so padle v vodo.

Septembra 1975 malo pred odhodom k vojakom pa me je odkril France Urbas ad hoc “selektor” kombinirane ekipe Kovinoplastike Lož in Merkurja Kranj, ki je bila povabljena na že omenjeno prijateljsko mednarodno tekmo v Leinfelden pri Stuttgartu. Uvrstitvi v ekipo je malo botrovalo tudi moje dobro znanje nemščine.

Kovinoplastika Lož je leta 1974 odprla proizvodni obrat v Novi vasi in pričela se je proizvodnja različnega klasičnega okovja. V tistem letu se je poglobilo sodelovanje z že takrat vodilnim evropskim proizvajalcem sodobnega okenskega okovja firmo Wilh. Frank GmbH iz Leinfeldna pri Stuttgartu. Obrat v Novi vasi je postal tako prva skupna naložba tako za nemškega proizvajalca kot za nas. Zunanjetrgovinsko poslovanje je potekalo preko Merkurja Kranj, saj podjetja kot Kovinoplastika Lož za mednarodne posle niso  bila registrirana. Tako je bila torej naša kombinirana ekipa kot edina izven Z. Nemčije povabljena na ta jubilej.

Doma sem ohranil uradni plakat organizatorja Betriebssportgemeischat (športno društvo podjetja) Roto Frank. Na jubileju je sodelovala množica moštev na nogometnem turnirju, turnirju v odbojki s pestjo (Faustball) in namiznem tenisu. Odbojka s pestjo je posebna različica odbojke, zelo popularna v nemško govorečih deželah in Braziliji.

Na dan pred tekmo smo se z avtobusom odpeljali v Leinfelden. Prenočili smo v gostišču Bahnhof. Naslednji dan smo si ogledali del tovarne in se povzpeli na visok TV razgledni stolp na obrobju mesta. Najbolj mi je ostal v spominu razgled na množico prelepih nogometnih igrišč v okolici mesta. Zahodna Nemčija je leto pred tem na domačem prvenstvu drugič osvojila naslov svetovnega prvaka v nogometu. Vsi se še spomnimo njihovega kapetana Franza Beckenbauerja, ki se ga je takrat prijelo ime Kaiser Franz. Neckarstadion v Stuttgartu s kapaciteto 72 000 obiskovalcev je bil eno od prizorišč prvenstva.

Mi smo popoldne nastopili prijateljski tekmi primerno. Dali smo vse od sebe in izgubili 5 : 2. V eni od naših akcij sem stal na pravem mestu in dosegel gol. Rezultat ni bil najpomembnejši. Po tekmovanju je bilo zvečer v Filderhalle veliko srečanje z zabavo. Pogostitev je bila bogata, piva ni manjkalo in gostitelj prireditve, lastnik tovarne g. Wilhelm Frank,  je moral  svoj nagovor nekajkrat prekiniti in pozvati k pozornosti, ker bo moral sicer končati svoj slavnostni nagovor. Videli smo, da ob takih priložnostih popusti tudi pregovorna nemška disciplina.

Naslednji dan smo se s težkimi glavami, a veselo razpoloženi odpravili domov. Upoštevati moramo, da nas je čakala dolga in zavita pot proti jugu. Avtocesta -znamenita, še Dolfetova A8 – se je takrat končala pri Salzburgu, turska avtocesta skozi Avstrijo se je šele pričela graditi. 800 km do doma je bilo torej dolgo potovanje.

Naše sodelovanje s f. Wilh. Frank se je z leti zelo poglobilo. Lahko rečem, da je bilo odločilno, da je Kovinoplastika Lož preživela turbulentne čase ob osamosvojitvi Slovenije in izgubi jugoslovanskih trgov. Ravno takrat je prišlo do ponovne združitve Nemčije, odprla so se tudi druga tržišča na vzhodu Evrope, in Roto Frank AG, kot se je preimenoval,  je kot tržni lider imel dober položaj in velike potrebe po dodatnih proizvodnih zmogljivostih.  Položaj smo znali dobro izkoristiti in se izvili iz krize, ki je pokopala marsikakšno slovensko tovarno. Poglobili so se tudi naši osebni stiki tako z osebjem v Leinfeldnu, kot tudi v novo zgrajenih ali v mednarodni koncern vključenih podjetjih. Sodelavec Dušan iz Cerknice, znan statistik, sicer pa dolgoletni, uspešni direktor skupne naložbe Roto Lož v Novi vasi mi je nekoč pojasnil, da sva v nekaj desetletjih skupaj več kot 300-krat ( ! ) opravila službeno pot v Leinfelden in razvijala obojestransko uspešne odnose, ki so se pričeli tudi s prijateljsko nogometno tekmo  pred 50 leti. Kovinoplastika Lož je še danes uspešno podjetje v finski lasti, več o njenem poslovanju pa ne vem. Sem že petnajsto leto v pokoju in svet, tudi poslovni, se je v tem času popolnoma spremenil.

Slovarček:

• leš:  premogovi ugaski in pepel
• uočili: opazili

Viri:

• Dušan Gogala, Cerknica
• lastna dokumentacija
• Wikipedija

Kraj: Leinfelden, ZRN
Datum: 6. 9. 1975
Avtor: neznan
Zbirka: Lojze Mazij
Skenirano: 2. 10. 2025
Oblika: fotografija, plakat